Jedro

Administrativne prepovedi, stroški z njimi, sodne prepovedi, ne vplivajo na ugotavljanje višine sredstev, potrebnih za preživljanje razvezanega zakonca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (tč. I) in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan prispevati k preživljanju toženke od 1.9.1999 dalje po 60.000,00 SIT mesečne preživnine (tč. II). Pod tč. III je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke, po nasprotni tožbi tožnice, za oprostitev plačila sodnih taks, kar pa je sklep o predlogu in ne sodba.

V zavrnilnem delu pod tč. II izreka sodbo izpodbija s pritožbo tožena stranka, po nasprotni tožbi tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi oziroma, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje, s tem, da tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Tožnica prejema le pokojnino v znesku 45.000,00 SIT mesečno z vsemi dodatki in odtegljaji. Plačevati mora vse stroške in tudi kredite za stanovanje, kar ji avtomatično odtegujejo. S temi sredstvi se tožnica po nasprotni tožbi ne more sama preživljati. V času od odselitve dalje ji je pomoč nudil tožnik, ko je prispeval in plačeval stroške režije in ji prispeval k življenju. Pritožnica je invalidsko upokojena in ni sposobna, da bi si ustvarila kakršenkoli dodaten dohodek. Toženec po nasprotni tožbi pa ima zelo visoke dohodke, kar je razvidno iz navedb in dokazov v spisu, o čemer pa sodišče ni izvedlo tistih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Po mnenju pritožnice gre zato tudi za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Toženec po nasprotni tožbi želi tožnico z ustrahovanjem prisiliti, da bi umaknila tožbo oziroma, da pritožbe zoper sodbo ne bi vložila.

Tožeča stranka, po nasprotni tožbi tožena stranka, v odgovoru na pritožbo navaja, da sta pravdni stranki solastnika dveh nepremičnin, ki jih v celoti uživa toženka in ji je tožeča stranka tako pripravljena iz naslova skupnega premoženja odstopiti nepremičnino po njeni izbiri. Prereka navedbe o visokih dohodkih tožnika. Toženka ni izkazala, da bo po razvezi zakonske zveze ostala brez sredstev za preživljanje. Sodišču predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi ne navede, katere dokaze sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, katerega bi predložila v dokazne namene, ni izvedlo, niti to ne izhaja iz podatkov v spisu. Zato se sodišče o tej pavšalni trditvi ne izjavlja. Tako je pritožbeno sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo glede kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti in ob takem preizkusu ni ugotovilo nobenih kršitev.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno oprlo na določilo 81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in to materialno pravo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče popolnoma soglaša z ugotovitvijo in odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica po nasprotni tožbi po razvezi zakonske zveze ne bo ostala brez sredstev za svoje preživljanje in je zato njen zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede premoženjskega stanja pritožnice in drugih dejstev, ki so vplivala na odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. Res pritožnica, kot navaja v pritožbi, mesečno prejema le 45.000,00 SIT, vendar njen mesečni dohodek znaša 84.988,70 SIT (akontacija pokojnine in invalidnina). Različne administrativne prepovedi, stroški z njimi, sodne prepovedi, kar vse se odteguje od njene pokojnine, ne vpliva na ugotavljanje višine sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, kar je tudi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Navedeno pomeni, da že sama pokojnina in invalidnina, kar skupaj znaša skoraj v višini povprečne netto plače v RS, zadostujeta za kritje vseh preživninskih potreb pritožnice. Poleg tega pa imata pravdni stranki še redne nepremičnine, za katere ni nujno, da bi jih za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb v celoti uživala pritožnica. Če se bo odpovedala uživanju ene od obeh nepremičnin, se bodo občutno zmanjšali tudi izdatki v zvezi z njihovo uporabo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker pritožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka po nasprotni tožbi pa ni zahtevala povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo.