Jedro

Tožeča stranka zaradi dejstva, da je izvršilno sodišče v letu 2009 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršljivega notarskega zapisa iz leta 2001, ki je postal pravnomočen, ni izgubila pravnega interesa za ugotovitveno tožbo na podlagi 4. odstavka 20. člena ZIZ. Primernost izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se presoja po merilih, ki jih je določal v času nastanka tega notarskega zapisa veljaven zakon.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (III. točki izreka) spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba (v I. točki izreka) potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 370,30 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki po notarskem zapisu z dne 12. 04. 2001 opr. št. SV 601/01 zapadla v plačilo dne 01. 03. 2002. Tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 192.314.624,04 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 03. 2002 do plačila, je zavrglo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 10.085,45 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, oziroma, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je dne 28. 02. 2005 vložila tožbo z dajatvenim zahtevkom (od tožene stranke je zahtevala plačilo zneska v višini 192.314.642,04 SIT z pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na naroku dne 09. 03. 2010 je tožbo spremenila tako, da je poleg obstoječega zahtevka kot primarnega postavila še podredni zahtevek na ugotovitev, da je terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki po notarskem zapisu z dne 12. 04. 2001 opr. št. SV 601/01 zapadla v plačilo dne 01. 03. 2002. Sodišče prve stopnje je tožbo s primarnim zahtevkom zavrglo (kar bi sicer moralo storiti s sklepom in ne s sodbo), ugodilo pa je podrednemu zahtevku.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je zavrglo tožbo z zahtevkom, ki ga je obravnavalo polnih pet let in ugodilo zahtevku, glede katerega tožeča stranka ni podala nobene trditvene in dokazne podlage in se tudi sodišče z njim ni ukvarjalo, izdalo tako imenovano sodbo presenečenja in s tem kršilo ustavno pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic.

Pri naknadni uveljavitvi (poleg prvotnega dajatvenega zahtevka) dodatnega ugotovitvenega zahtevka v razmerju eventualne kumulacije gre za spremembo tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP. Kot ji to dovoljuje 1. odstavek 184. člena ZPP, je tožeča stranka tožbo spremenila do konca glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je takoj po vložitvi spremenjene tožbe izdalo sklep o dovolitvi spremembe; tako tožena stranka kot stranski intervenient na njeni strani sta na spremenjeno tožbo odgovorila; zahtevek po spremenjeni tožbi je bil obravnavan še na dodatnem naroku za glavno obravnavo. Zato ni razumljivo, s čim je sodišče prve stopnje vzbudilo pri toženi stranki vtis, da se s spremenjenim zahtevkom ne bo ukvarjalo. Razlogov za presenečenje (tožene stranke) nad sodbo vsekakor ni najti v postopanju sodišča, ki je postopek vodilo odprto in korektno in je dalo vsem udeležencem v postopku jasno vedeti, da je zahtevek po spremenjeni tožbi sprejelo v obravnavanje.

Pravilno je tudi ocenilo, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. čl. ZPP). Njegovi oceni se pritožbeno sodišče pridružuje, saj so razlogi smotrnosti vselej podani, kadar tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja le drug ali drugačen tožbeni predlog. V obravnavani situaciji je šlo prav za takšen primer in ne za po vsebini povsem novo tožbo, ki bi jo bilo treba utemeljevati z novimi dejstvi in novimi dokazi, kot si prizadeva prikazati tožena stranka v pritožbi.

Drži, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v tožbi še precej skromna, saj je s sklicevanjem na med strankama sklenjeno poroštveno pogodbo in neizpolnitev obveznosti glavnega dolžnika, vsebovala le razloge v podporo dajatvenemu zahtevku do tožene stranke kot poroka. Vendar pa je tožeča stranka (potem, ko je bila s strani tožene stranke in stranskega intervenienta opozorjena, da ima za to terjatev že izvršilni naslov) v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2009 tožbene trditve dopolnila tako, da je navedla, da res razpolaga z izvršilnim naslovom (za vtoževano terjatev) v obliki notarskega zapisa poroštvene pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 601/01 z dne 12. 04. 2001; da je na njegovi podlagi dne 14. 11. 2003 tudi že vložila predlog za izvršbo pred pristojnim sodiščem v Ljubljani; da je izvršilno sodišče s sklepom z dne 02. 02. 2005 njen predlog za izvršbo zavrnilo z obrazložitvijo, da bi morala tožnica dokazati zapadlost svoje terjatve na način, kot to določata 3. in 4. odstavek takrat veljavnega 20. člena ZIZ.

Z naknadno spremembo tožbe s postavitvijo dodatnega zahtevka na ugotovitev zapadlosti terjatve iz izvršilnega naslova je tako torej tožeča stranka zgolj odpravila z vlogo z dne 21. 12. 2009 vzpostavljeno nesklepčnost tožbe, tako, da je iz dejstev, ki jih je zatrjevala v tej vlogi, zahtevala prav takšno posledico, ki ji po materialnem pravu pripada. Zato tožeči stranki ob spremembi tožbe ni bilo treba več navajati novih trditev o novih dejstvih in predlagati novih dokazov, s katerimi bi utemeljila dodatni podredni zahtevek. Vsa odločilna dejstva za ugotovitveni zahtevek, ki ga je podala na obravnavi dne 09. 03. 2010, je tožeča stranka navedla v prvi pripravljalni vlogi. Že pred spremembo tožbe je predlagala vse potrebne dokaze, opozorila pa je tudi na pravno podlago, ki jo je bilo treba uporabiti pri obravnavanju podrednega zahtevka.

Le-ta se nahaja v 4. odstavku 20. člena ZIZ, na katerega se je pravilno sklicevalo prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe. Pritrditi je zaključkom prvostopnega sodišča, da je pravni interes tožeče stranke za ugotovitveno tožbo izkazan že s tem, da je ZIZ kot specialni predpis takšno tožbo izrecno predvidel. Gre torej za situacijo, ko je dopustnost ugotovitvene tožbe določena s posebnim predpisom (2. odstavek 181. člena ZPP), zato je vsakršno nadaljnje razglabljanje o pravnem interesu tožeče stranke za takšno tožbo odveč.

Dejstva, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi: - da je tožeča stranka dne 26. 11. 2008 ponovno vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 601/01 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani; - da je Okrajno sodišče s sklepom opr. št. 325 Ig 62/2008 z dne 19. 01. 2009 predlogu ugodilo in izdalo sklep o izvršbi; - da je navedeni sklep o izvršbi tudi že postal pravnomočen, ker se tožena stranka zoper njega ni pritožila, predstavljajo v prvi vrsti nedopustne pritožbene novote, saj ne drži pritožbena trditev, da je tožena stranka ta dejstva zatrjevala v vlogi z dne 14. 04. 2010. V navedeni vlogi je tožena stranka zgolj povzela izjavo pooblaščenca tožeče stranke odvetnika L. A., da tožeča stranka za znesek 666.028,73 EUR vodi izvršilni postopek zoper toženo stranko z rubežem in prodajo slik.

Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka zaradi zgoraj navedenih dejstev (tudi, če bi jih toženka navedla pravočasno) ni izgubila pravnega interesa za ugotovitveno tožbo na podlagi 4. odstavka 20. čl. ZIZ. Upoštevati je namreč treba, da so se predpisi o postopku v izvršbi in zavarovanju v času od nastanka notarskega zapisa opr. št. SV 601/01 v letu 2001 (nekajkrat) spremenili, predvsem v smeri olajševanja upnikovega položaja. Tako upnikom po letu 2008 predlogu za izvršbo ni treba več prilagati nikakršnih listin (niti verodostojnih listin niti izvršilnih naslovov), pač pa zadostuje, da upnik vsa relevantna dejstva in okoliščine zgolj določno označi in opiše v predlogu, zato sodišče v sklepu o izvršbi dolžnika izrecno obvesti, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik (44. člen ZIZ-E). Tožeča stranka je torej s ponovnim predlogom za izvršbo, vloženim konec leta 2008 na podlagi istega notarskega zapisa, uspela zgolj zaradi tega, ker sodišče vsebine izvršilnega naslova ni preverilo in ker dolžnik (tožena stranka) zoper izdani sklep o izvršbi ni vložil ugovora.

Če bi ga, pa upnik s predlogom za izvršbo ne bi uspel, saj se primernost izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova presoja po merilih, ki jih je določal v času nastanka tega notarskega zapisa veljaven zakon (glej VSC sklep I Ip 895/2008). Okoliščina torej, da je tožeča stranka v vmesnem času izposlovala pravnomočen sklep o izvršbi, je torej zgolj naključna in tožeči stranki kot upniku ne daje enakega varstva kot pravnomočna sodba o zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa. Ne nazadnje se lahko izvršilni postopek iz različnih razlogov ustavi, lahko pa se tudi ponovno začne vse do dokončnega upnikovega poplačila, do zastaranja izvršilnega naslova.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče glede odločitve o glavni stvari pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev prvostopnega sodišča o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je znesek vseh pravdnih stroškov tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ker je štelo, da je tožeča stranka z zahtevkom v celoti uspela. To pa ne drži, saj je tožeča stranka uspela le polovično. S primarnim zahtevkom je namreč pravdo izgubila. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da se je postopek zgolj v zvezi s primarnim zahtevkom vodil polnih pet let in da so bile vse vloge in dejanja pravdnih strank podane samo v zvezi s primarnim zahtevkom, sicer ne drži, pa tudi, če bi, je nepomembna. Za odločitev o stroških po načelu uspeha je odločilen le končni izid. Ker je bil uspeh tožeče stranke le 50% pod predpostavko, da velja za oba zahtevka ista vrednost spornega predmeta (tožeča stranka drugačne ni navedla), je pritožbeno sodišče stroškovni del sodbe spremenilo tako, da je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela glede pravdnih stroškov za 5.042.72 EUR, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedene vrednosti kot pritožbenega pcto, s katerim je tožena stranka uspela, toženi stranki priznalo stroške sestave pritožbe v višini 400 OT + 1 % materialnih stroškov + 20 % DDV in takso za pritožbo (147,78 EUR).