Jedro

Tožnica ni bila napotena delavka v smislu tretjega odstavka 13. člena ZPIZ-1. Za 24 ur tedensko je bila zaposlena pri tujem delodajalcu v tujini, kar pomeni, da po naravi stvari podlaga njenega zavarovanja ne more biti prva alineja 14. člena ZPIZ-1. Pritrditi je sicer revidentki, da tretja alineja prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1 ni podlaga za njeno vključitev v zavarovanje, vendar ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da ima tožnica lastnost zavarovanke po drugi alineji prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1. Upoštevaje prvo alinejo prvega odstavka 222. člena ZPIZ-1 in drugo alinejo 223. člena ZPIZ-1 sklicevanje na napačno alinejo sicer pravilnega člena ZPIZ-1 tudi na nadaljnje posledice nima pomena, saj je tožnica glede na citirane določbe ZPIZ-1 v vsakem primeru za čas zaposlitve v tujini zavezanka tako za plačilo prispevkov zavarovanca kot za plačilo prispevkov delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 19. 7. 2007 odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 1. 11. 2005 dalje za 24 ur na teden. Z dokončno odločbo z dne 1. 4. 2008 je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi navedena odločba z dne 19. 7. 2007 in da se toženi stranki naloži izdaja nove odločbe, pri čemer se o lastnosti zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu za čas od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2007 odloči na podlagi zavarovanja, kot je določeno v 13. členu ZPIZ-1 ter, da je zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalca opredeljen v 222. členu in prvi alineji 223. členu ZPIZ-1 in 23. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 11. 2005 zavarovana na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu I. d.d. Koper za delovni čas 16 ur na teden. Sočasno je bila zaposlena za 24 ur na teden kot poslovodja pri hčerinski družbi delodajalca S. GmbH s sedežem na Dunaju v Republiki Avstriji. Glede na to, da veljavna zakonodaja ne vsebuje izrecnih določb o vključitvi v obvezna socialna zavarovanja na podlagi Uredbe sveta (EGS), št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (UL L 28 z dne 30. 1. 1997 s spremembami) je sodišče z analogno razlago našlo podlago za vključitev tožnice v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova zaposlitve v tujini v tretji alineji 14. člena ZPIZ-1. Zavezanci za plačilo prispevkov pa so glede na določbe 222. člena in druge alineje 223. člena ZPIZ-1 zavarovanci sami. Poleg tega je sodišče ugotovilo tudi, da je tožnica iz naslova obračunanih prispevkov od prejetih plač v Avstriji prejela s strani hčerinske družbe nakazan znesek v višini 30.931,47 EUR, s katerim naj bi poravnala prispevke za socialno varnost. Zato ne more uveljavljati od delodajalca, da ji obračuna in plača vse prispevke od plače, ki jo je prejela tako v Republiki Sloveniji, kot v Republiki Avstriji, kot je to določeno v Aneksu k pogodbi o zaposlitvi, sklenjenim dne 7. 10. 2005. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila o tožničini lastnosti zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje tožničino obveznost plačila prispevkov po nepotrebnem utemeljevalo z dejstvom, da je od tujega delodajalca prejela denarni znesek za ta namen. Obveznost plačila prispevkov, način odmere in višino prispevkov bo pristojni organ določil v posebnem postopku. V izpodbijani dokončni odločbi je bilo zakonito odločeno o lastnosti zavarovanke in le-to je sodišče presojalo in ugotovilo, da je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanke na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. členu ZPIZ-1. Ker je bila tožnica za obdobje zaposlitve pri tujem delodajalcu zavarovanka po drugi ali tretji alineji 14. člena ZPIZ-1 je v vsakem primeru po prvi alineji prvega odstavka 222. in drugi alineji 223. člena ZPIZ-1 zavezanka tako za plačilo prispevkov zavarovanca kot za plačilo prispevkov delodajalca.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). V njej navaja, da je izpodbijani upravni akt v skladu s 3. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. R, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi z 249. členom ZPIZ-1 ničen, ker ga ni mogoče izvršiti. Tožena stranka je odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pri tujem delodajalcu po 14. členu ZPIZ-1, ne da bi v izreku navedla po kateri alineji 14. člena ZPIZ-1 naj bi imela tožnica lastnost zavarovanke. Protislovno je, da sodišče po eni strani zatrjuje, da je natančnejša opredelitev, po kateri alineji 14. člena ZPIZ-1 ima tožnica status zavarovanke v pristojnosti drugih organov, hkrati pa njen status v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančnejše opredeljuje. Zato sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi iz izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Poleg tega naj bi sodišče s potrditvijo ničnega upravnega akta zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpostavlja, da ni nepomembno razlikovanje statusa po drugi in po tretji alineji 14. člena ZPIZ-1, saj se tretja alineja omenjenega člena uporablja samo, kadar z državami, v katerih so delavci, zaposleni pri tujem delodajalcu obvezno zavarovani, ni sklenjen mednarodni sporazum. Še preden se je v Republiki Sloveniji začela uporabljati Uredba, je za državljane Republike Slovenije, zaposlene v Republiki Avstriji, veljal poseben režim, saj je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti. Tako je že 7. člen navedenega sporazuma izključeval uporabo tretje alineje prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1, kot jo sedaj izključuje 3. člen Uredbe. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer Uredbo št. 1408/71, saj ni upoštevalo njenega namena in pravne narave obrazca E 101, ter načela primarnosti prava Evropske Unije ter načela lojalne razlage. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo 3. člena Uredbe in tožnico postavilo v slabši položaj od delavcev, ki niso migranti. Glede na to, da je v obrazcu E 101, izdanem za tožečo stranko, kot zavezanec za plačilo celotnih prispevkov določen delodajalec, bi zavezujočo naravo obrazca moralo sodišče upoštevati. Sodišče druge stopnje tega ni storilo in ni navedlo nobenega razloga zakaj to ni storilo, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor sodišče ne more zanesljivo odgovoriti na v sporu relevantna pravna vprašanja, predlaga postavitev predhodnih vprašanj na sodišče EU.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo ničen upravni akt. Tožena stranka se je v izreku izpodbijane odločbe z dne 19. 7. 2007 sklicevala na pravilno pravno podlago 14. člena ZPIZ-1, na podlagi katere je tožnici utemeljeno priznala lastnost zavarovanke. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da je izpodbijana odločba nična na podlagi tretje točke prvega odstavka ZUP in v zvezi s tem uveljavljena bistvena kršitev.

8. Sodišče druge stopnje je v sporu presojalo le ali je bilo v dokončni odločbi pravilno odločeno o tožničini lastnosti zavarovanke. Pri tem je izrecno pojasnilo, da je obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost v skladu z določbo četrtega odstavka 206. člena ZPIZ-1 določeno z Zakonom o prispevkih za socialno varnost. Glede na navedeno je neutemeljeno uveljavljanje bistvene kršitve pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključki, ki jih sodišče ni napravilo.

9. Prav tako ne držijo revidentkine navedbe, da sodišče ni obrazložilo svojo odločitev v zvezi s pravno naravo obrazca E 101. Prav nasprotno. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da je namen obrazca E 101 v potrditvi pristojnim organom v gostujoči državi oziroma v državi, kjer zaposleni nima stalnega prebivališča, da se bodo prispevki za socialno zavarovanje še naprej plačevali pristojnemu nosilcu v državi stalnega prebivališča. Oziroma se z njim dokazuje, da ima oseba, ki dela v Avstriji urejeno socialno zavarovanje v Sloveniji. S tem je onemogočeno organom gostujoče države, da zahtevajo plačilo prispevkov za socialno zavarovanje. Ker obveznost plačila prispevkov, način odmere in višina le teh ni bila predmet izpodbijane dokončne odločbe, se sodišče druge stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do obrazca E 101, izdanega 2. 9. 2005 s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. členu ZPP ni podana.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožnica je bila kot slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2007 zaposlena pri tujem delodajalcu v Republiki Avstriji. S pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005 je bilo določeno, da bo tožnica v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih in sicer za 16 ur tedensko pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji za 24 ur tedensko pa kot poslovodja pri tujem delodajalcu s sedežem v Avstriji. Tožnica je imela stalno prebivališče ves čas, tudi med zaposlitvijo v tujini, na območju Območne enote Maribor. Tožena stranka je po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotovitve lastnosti zavarovanca in tožnici priznala lastnost zavarovanca iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. členu ZPIZ-1 od 1. 11. 2005 dalje za 24 ur na teden.

12. Po prvem odstavku 2. člena Uredbe 1408/71 se le-ta uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe in študente, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic, ali osebe brez državljanstva, ali begunce, ki stalno prebivajo na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in njihove preživele osebe. Po prvem odstavku 13. člena navedene Uredbe se za osebe, za katere se uporablja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice, ki se določi v skladu z določbami Uredbe. V skladu z drugim odstavkom 14. člena Uredbe sveta (EGS) št. 1407/71 se za osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, veljavna zakonodaja določi tako, da je podrejena zakonodaji države članice, v kateri ima prebivališče, če opravlja svojo dejavnost deloma na tem ozemlju ali če pripada več podjetjem ali več delodajalcem, ki imajo svoje registrirane sedeže ali poslovne enote na ozemlju različnih držav članic.

13. Glede na navedeno izhodišče sta sodišči nižje stopnje ob pravilnem upoštevanju prava Evropske unije utemeljeno presodili, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila glede na veljavnost zakonodaje Republike Slovenije tožničino lastnost zavarovanke na podlagi 14. člena ZPIZ-1 in zavrnili njen zahtevek, da se ji prizna lastnost zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Tožnica ni bila napotena delavka v smislu tretjega odstavka 13. člena ZPIZ-1. Za 24 ur tedensko je bila zaposlena pri tujem delodajalcu v tujini, kar pomeni, da po naravi stvari podlaga njenega zavarovanja ne more biti prva alineja 14. člena ZPIZ-1, ki sta jo sodišči nižje stopnje pravilno izključili (1). Pritrditi je sicer revidentki, da tretja alineja prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1 ni podlaga za njeno vključitev v zavarovanje, vendar ob ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da ima tožnica lastnost zavarovanke po drugi alineji prvega odstavka 14. člena ZPIZ-1, ki določa, da se obvezno zavarujejo državljani Republike Slovenije, ki so zaposleni v tujini, če so bili neposredno pred odhodom v tujino zavarovani na ozemlju Republike Slovenije oziroma so imeli pred odhodom v tujino stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in niso za ta čas obvezno zavarovani pri tujem nosilcu zavarovanja. Upoštevaje prvo alinejo prvega odstavka 222. člena ZPIZ-1 (2) in drugo alinejo 223. člena ZPIZ-1 (3), sklicevanje na napačno alinejo sicer pravilnega člena ZPIZ-1 tudi na nadaljnje posledice nima pomena, saj je tožnica glede na citirane določbe ZPIZ-1 v vsakem primeru za čas zaposlitve v tujini zavezanka tako za plačilo prispevkov zavarovanca kot za plačilo prispevkov delodajalca. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša, da je v zadevi bistvena ugotovitev, da je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanke na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. člena ZPIZ-1. 14. Revidentkino sklicevanje na prakso Sodišča SES, ki ne obravnava za ta primer relevantnih vprašanj, ne more biti uspešno. Tudi sicer izpodbijana odločba ni v nasprotju s pravno ureditvijo v Evropski uniji in načelom primarnosti prava Evropske unije.

15. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožničin zahtevek.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Po prvi alineji 14. člen ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo državljani Republike Slovenije, ki so na ozemlju Republike Slovenije zaposleni pri tujih ali mednarodnih organizacijah in zavodih ali tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih, če mednarodni sporazum ne določa drugače. Op. št. (2): Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovancev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so zavarovanci iz 13., 14., 15., 16. in 21. člena tega zakona ter zavarovanci iz 22. člena tega zakona, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, zavarovanci iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 23. člena in zavarovanci iz 23.a člena tega zakona.

Op. št. (3): Zavezanci za plačilo prispevkov delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni so zavarovanci iz druge in tretje alineje 14. člena, 15., 21. in 34. člena tega zakona, ki so sami zavezanci za plačilo prispevkov.