Jedro

Tožnica, ki je bila kot slovenska državljanka od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2007 zaposlena pri tujem delodajalcu s sedežem v Avstriji za 24 ur tedensko kot poslovodja (in za 16 ur tedensko pri delodajalcu v Sloveniji), ima za 24 ur tedensko lastnost zavarovanke na podlagi 14. člena ZPIZ-1 (državljani RS, zaposleni pri tujcih), zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1 (zaposleni v RS) za poln delovni čas neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2007 ter da se toženi stranki naloži izdaja nove odločbe, pri čemer se o lastnosti zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu za čas od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2007 odloči na podlagi za zavarovanje, kot je določena v 13. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in da je zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalca opredeljen v 222. čl. in 1. alineji 223. čl. ZPIZ-1 ter v točki 1a 23. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in izpodbijani upravni akt, odločbo št. ... z dne 1. 4. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 7. 2007 izreče za ničnega, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi, omenjena upravna akta odpravi, odloči o pravicah in obveznostih tožeče stranke oz. toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta oz. še podrejeno, po razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 7. 2007 za tožnico ugotovila lastnost zavarovanke iz naslova delovnega razmerja s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko pri tujem delodajalcu, družbi S. GmbH v Republiki Avstriji. Tožnica je opozorila na napačno uporabo Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti ter na neupoštevanje zavezujoče pravne narave obrazca E 101 in tudi na napačno uporabo določb ZPIZ-1. Sodba nima bistvenih razlogov, to pomeni kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sklicuje se na odločitve Ustavnega sodišča, po katerih mora biti sodna odločba obrazložena v vseh bistvenih točkah na konkreten način, tako da je njeno zakonitost mogoče preveriti. To pomeni, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete stranke. Tudi v odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice je zavzeto stališče, da mora biti odločitev sodišč jasno in konkretno utemeljena z razlogi. Če je sodišče tožničine navedbe štelo za pravno nepomembne, bi to moralo navesti in pojasniti razloge za takšen sklep. Kršitev postopka je tudi v tem, da sodišče ni želelo sprejeti sodne prakse sodišča Evropske unije, ki jo je tožeča stranka predložila na drugem naroku za glavno obravnavo. Sodna praksa namreč ni dokaz, v skladu s 3. odst. 284. čl. ZPP lahko stranke na glavni obravnavi podajajo svoja pravna naziranja, to pa ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo. Sodna praksa se ne dokazuje, saj predstavlja neformalni pravni vir, ki ga mora sodišče poznati. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo niti ene odločbe sodišča Evropska unije, čeprav je v obrazložitvi navedlo, da je Uredba 1408/71 pravna podlaga tožbenega zahtevka. Opozarja na načelo primarnosti prava Evropske unije. Sodišče tožnici na naroku ni dovolilo, da poda svoja naziranja o sodni praksi, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 6. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Prezrlo je posebne določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), s katerimi je predpisano preiskovalno načelo. Tožena stranka ni natančno opredelila po kateri alineji 14. čl. ZPIZ-1 bi tožeča stranka imela lastnost zavarovanca, čeprav brez te opredelitve v izreku odločbe le te ni mogoče izvršiti. Med statusom zavarovanca po različnih alinejah omenjenega člena so bistvene razlike. Dokončen, pravnomočen in izvršljiv je lahko le izrek odločbe, neizvršljiv upravni akt pa je ničen na podlagi 3. točke 1. odst. 279. čl. ZUP v zvezi z 249. čl. ZPIZ-1. Ničnost je na podlagi 4. točke 1. odst. 27. čl. Zakona o upravnih sporih tožbeni razlog v socialnem sporu, na katerega mora sodišče paziti ves čas postopka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica iz naslova obračunanih prispevkov od plač iz delovnega razmerja v Republiki Avstriji prejela 30.931,47 EUR ter da je bila pri tujem delodajalcu v delovnem razmerju za 24 ur na teden od 1. 11. 2005 do 31. 12. 007. Navedeni znesek ne predstavlja celotnega zneska prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi ga tuji delodajalec moral izplačati, predstavlja le približno 50 % dolžnih prispevkov. Tožnica je od tujega delodajalca prejemala plače v neto zneskih, vsa kasnejša nakazila pa so razvidna iz spisa opr. št. (?) 2225/2008 pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Tudi v zvezi s tem sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. V dokončni odločbi je v obrazložitvi tožena stranka navedla, da je podlaga za določitev zavarovalnega statusa tožnice 3. alineja 14. čl. ZPIZ-1. Pravilno je tudi ugotovila, da je pri ugotavljanju statusa zavarovanke potrebno uporabiti omenjeno uredbo. Nacionalno pravo, zlasti kadar se uporablja pri izvajanju predpisov EU, je potrebno razlagati in uporabljati v skladu z določbami in namenom predpisov EU, o čemer je že odločilo sodišče Evropske unije. V 3. čl. Uredbe št. 1408/71 je določeno načelo enakega obravnavanja, po katerem imajo osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju ene od držav članic enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani ter države članice. Tožnici bi se status zavarovanca zato moral določiti na podlagi splošne določbe 13. čl. ZPIZ-1, ki ureja status zaposlenih v Republiki Sloveniji. Sodišče Evropske unije je večkrat odločilo, da položaj delavcev migrantov ne sme biti slabši od ostalih delavcev. Položaj tožnice, ki ji je tožena stranka z izpodbijanim upravnim aktom določila status zavarovanke na podlagi 3. alineje 14. čl. ZPIZ-1, pri čemer bi bila v skladu z 2. alinejo 223. čl. ZPIZ-1 sama zavezanka za plačilo prispevkov delodajalca, je s tem slabši, kot položaj zaposlenega v RS, ki v skladu s 1. alinejo 223. čl. ZPIZ-1 ni zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca. Upoštevati je potrebno tudi obrazec E 101, v katerem je bilo določeno, da se za delovno razmerje v tujini uporablja slovenska zakonodaja in da je zavezanec za plačilo prispevkov delodajalec. Obrazec zavezuje organ, ki ga je izdal ter tudi sodišča države članice, dokler ni v ustreznem postopku razveljavljen. Tožeča stranka se strinja, da je potrebno njen zavarovalni status urediti in zagotoviti plačilo prispevkov, vendar le ob pravilni uporabi materialnega prava. Če sodišče dvomi o argumentih tožeče stranke naj sodišču Evropske unije v skladu z 267. čl. Pogodbe o delovanju Evropske unije postavi predhodno vprašanje. Kot dokaz prilaga več sodb sodišča Evropske unije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Domnevne kršitve postopka, ki jih navaja pritožba, v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. V postopku tudi ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu ter iz listin, ki jih je predložila tožnica izhaja, da je bila kot slovenska državljanka od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2007 zaposlena pri tujem delodajalcu in sicer pri družbi S. GmbH s sedežem na ... v Republiki Avstriji. S pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2005, tudi priloženo v upravnem spisu, je bilo dogovorjeno, da bo tožnica v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih in sicer za 16 ur pri delodajalcu I. d.d in za 24 ur tedensko kot poslovodja pri tujem delodajalcu, pri čemer bo za delo pri tuji družbi prejemala bruto mesečno plačo v višini 5.000,00 EUR ter da so s temi prejemki poplačane vse storitve (6. odst. 4. čl., 1. odst. 6. čl. in 4. odst. 6. čl. pogodbe o zaposlitvi).

Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji določa 7. čl. ZPIZ-1. Po 1. odst. omenjenega člena so v obvezno zavarovanje vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ZPIZ-1 ali mednarodni sporazum. Zavarovano razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Po 3. odst. omenjenega člena nastanek pravnega razmerja sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje. Že iz naslova 14. čl. ZPIZ-1 izhaja, da je tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi pravilno odločila, da je tožnica vključena v obvezno zavarovanje kot državljanka Republike Slovenije, zaposlena pri tujcu. Pri tem v izreku ni opredelila na podlagi katere alineje izmed treh, določenih v omenjenem členu, je tožnica imela lastnost zavarovanke, vsekakor pa navedena določba pomeni ustrezno pravno podlago. Kot podlaga za zavarovanje za tožnico po naravi stvari ne more veljati 1. alineja omenjenega člena, saj določa, da se obvezno zavarujejo državljani Republike Slovenije, ki so na ozemlju Republike Slovenije zaposleni pri tujih ali mednarodnih organizacijah in zavodih ali tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih, če mednarodni sporazum ne določa drugače. Tožnica je bila za spornih 24 ur tedensko zaposlena v tujini, kar pomeni, da sta podlagi za zavarovanje lahko le 2. ali 3. alineja 14. čl. ZPIZ-1. Za obveznosti prijave v zavarovanje ter plačilo prispevkov po ZMEPIZ ter ZPIZ-1 v Republiki Sloveniji velja enaka ureditev, ne glede na dejstvo ali gre za zavarovanca po 2. oz. 3. alineji 14. čl. ZPIZ-1. Za vodenje matične evidence za omenjene zavarovance je po 4. alineji 22. čl. ZMEPIZ krajevno pristojna enota zavoda, na območju katere je imel zavarovanec stalno prebivališče pred odhodom v tujino. Ker je imela tožnica stalno prebivališče ves čas, tudi med zaposlitvijo v tujini, na območju Območne enote ..., je ta v skladu s svojo pristojnostjo izdala odločbo o lastnosti zavarovanke iz naslova zaposlitve pri tujem delodajalcu. Odločba je izdana tudi v skladu s stvarno pristojnostjo Območne enote. Po 3. odst. 23. čl. ZMEPIZ zavarovanci iz 2. in 3. alineje 14. čl. ZPIZ-1 sami vložijo prijavo v zavarovanje. V poglavju o lastnosti zavarovanca ZMEPIZ v 3. odst. 45. čl. določa, da je nastanek pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, zavezanec, torej tožnica, dolžan sporočiti zavodu z vložitvijo prijave na prepisanem obrazcu. Osebe v primerih, kot je tožničin, pridobijo lastnost zavarovanca z dnem zaposlitve pri tujem delodajalcu v tujini (2. alineja 47. čl. ZMEPIZ). Tožena stranka je po določbah 48., 49. in 50. čl. ZMEPIZ v primerih, ko ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, upravičena ugotoviti lastnost zavarovanca z izdajo odločbe, kar je tožena stranka tudi storila.

Izpodbijani dokončni upravni akt o lastnosti zavarovanke ni v ničemer v nasprotju s pravno ureditvijo v Evropski uniji. Po določbi 14. čl. točka 2. (b) (i) Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (Konsolidirano besedilo – UL L 28 z dne 30. 1. 1997 s spremembami) glede osebe, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, velja zakonodaja države članice, v kateri stalno prebiva, če opravlja svojo dejavnost deloma na tem ozemlju ali če pripada več podjetjem ali več delodajalcem, ki imajo svoje registrirane sedeže ali poslovne enote na ozemlju različnih držav članic. Takšen je tožničin primer, zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo omenjeno Uredbo oz., da ni upoštevalo odločb sodišča Evropske unije. V zadevi C-2/05 (priloga A 35) je potrjeno stališče, da obrazec E 101 pomeni domnevo o pravilnosti vključitve napotenih delavcev v sistem socialnega varstva države članice, kjer ima sedež podjetje, ki je te delavce napotilo in je zavezujoč za pristojnega nosilca zavarovanja države članice, v katero so delavci napoteni. V ostalih zadevah, na katere se tožnica sklicuje, se sodišče ni ukvarjalo s pravnimi vprašanji kot v obravnavani zadevi.

Namen izdaje obrazca E 101, katerega podlaga je omenjena uredba, je v potrditvi pristojnim organom v gostujoči državi oz. državi, kjer zaposleni nima stalnega prebivališča, da se bodo prispevki za socialno zavarovanje še naprej plačevali pristojnemu nosilcu v državi stalnega prebivališča in s tem tudi onemogočitev organom gostujoče države, da zahtevajo plačilo prispevkov za socialno zavarovanje v svoje sklade. Namen obrazca je objavljen na spletnem naslovu Evropske Komisije: http://ec.europa.eu/employment_social/social_security_schemes/eulisses/jetspeed/portal/media-type/html/language/sl/user/anon/page/faq.psml?id=72&textSearch=E101&modefaq=4&idFaqSelect=555&name=Faq

, kjer je navedeno: „Evropski obrazec E 101 je potrdilo o napotitvi delavca. Potrebujete ga, če vas delodajalec začasno napoti na delo v tujino (do 12 mesecev). Po evropskih predpisih mora vaš delodajalec zaprositi za obrazec E 101, da se vam ne bo treba vključiti v sistem socialne varnosti v državi, v katero ste napoteni. Obrazec E 101 imajo na zavodih za socialno varnost v vseh državah. Torej, če ste na začasnem delu v tujini, plačujete pokojninsko zavarovanje še naprej v matični državi in ne v državi začasne napotitve.“ Vsebino obrazcev je določila Upravna komisija evropskih skupnosti za socialno varnost delavcev migrantov (Sklep št. 202 z dne 17. 3. 2005, objavljen v Uradnem listu Evropske unije UL L št. 77 z dne 15. 3. 2006) na podlagi pooblastila iz člena 2(1) Uredbe (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (Konsolidirano besedilo— UL L 28, 30.1.1997, str. 1 s popravkom UL L 74, 30.1.1997, str. 1 in nadaljnjimi spremembami), po katerem je Upravna komisija dolžna pripraviti vzorce dokumentov, potrebnih za izvajanje uredb. V členu 12a (5) zadnje Uredbe je določeno, da kadar za osebo, ki je običajno zaposlena ali samozaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic in ki opravlja del svoje dejavnosti v državi članici, na ozemlju katere stalno prebiva, v skladu s členom 14(2) (b) (i) ali prvim stavkom odstavka 2. člena 14 a Uredbe (EGS) št. 1408/71, velja zakonodaja te države članice, nosilec, ki ga imenuje pristojni organ te države članice, osebi izda potrdilo z izjavo, da za osebo velja njegova zakonodaja, in izvod potrdila pošlje nosilcu, ki ga imenuje pristojni organ vsake druge države članice: (i) na ozemlju katere oseba opravlja del svoje dejavnosti, in/ali

(ii) če je oseba zaposlena na ozemlju, kjer ima podjetje ali delodajalec, ki ga zaposluje, svoj registrirani sedež ali poslovalnico (točka 2. (a)).

Slednji nosilec po potrebi nosilcu, ki ga imenuje pristojni organ v državi članici, zakonodaja katere se za osebo uporablja, pošlje informacije, ki so potrebne za določitev prispevkov, za katere je po tej zakonodaji odgovoren delodajalec ali delodajalci in/ali oseba (točka 2 (b)). Obrazec E 101 torej predpostavlja obveznost plačila prispevkov tako za delodajalca, kot za zavarovano osebo.

Obveznost plačila prispevkov, način odmere in višina iz izpodbijane dokončne odločbe ne izhaja, to je lahko predmet nadaljnjih postopkov in se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi po nepotrebnem ukvarjalo s plačilom prispevkov ter tožničino obveznost utemeljevalo z nespornim dejstvom, da je od tujega delodajalca prejela denar za plačilo prispevkov. Te navedbe v razlogih sodbe niso v ničemer vplivale na njeno zakonitost. Bistvena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec pravilno odločil, da ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanke na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu po 14. čl. ZPIZ-1. Glede na veljavnost zakonodaje Republike Slovenije za ta primer, pa je potrebno upoštevati, da je tožnica, ki je bila za obdobje zaposlitve pri tujem delodajalcu zavarovanka po 2. ali 3. alineji 14. čl. ZPIZ-1 v vsakem primeru po 1. alineji 1. odst. 222. in 2. alineji 223. čl. ZPIZ-1 zavezanka tako za plačilo prispevkov zavarovanca kot za plačilo prispevkov delodajalca. O obračunu in plačilu prispevkov bo pristojni organ odločil v posebnem postopku. V dokončni odločbi je bilo zakonito odločeno o lastnosti zavarovanke in le to je sodišče presojalo. Obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost je v skladu z določbo 4. odst. 206. čl. ZPIZ-1 določen z Zakonom o prispevkih za socialno varnosti ( ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami), glede izterjave zapadlih prispevkov, nadzora nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov, zastaranja in zamudnih obresti pa se po 2. odst. 228. čl. ZPIZ-1 smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Davčna uprava Republike Slovenije po 1. odst. 228. čl. ZPIZ-1 opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkom za obveznost pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pobira, izterjuje, odpisuje, delno odpisuje oz. dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje. Gre torej za poseben postopek, ki ga vodi drug organ, v zvezi z ugotovitvijo lastnosti zavarovanke pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo in po zakonitem postopku odločila.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.