Jedro

V primeru dejanske razlastitve nepremičnine je treba pri določitvi odškodnine upoštevati vrednost glede na namembnost razlaščene nepremičnine in njeno stanje ob dejanskem odvzemu, to je ob dejanski razlastitvi.

V primeru dejanske razlastitve, ko je razlastitveni upravičenec samovoljno prevzel nepremičnino v posest še pred izdajo (pravnomočne) odločbe o razlastitvi, pride razlastitveni upravičenec v zamudo s plačilom odškodnine, ko ga razlastitveni zavezanec pozove k temu plačilu. Ker je tožnica tak poziv naslovila na toženko 3. 1. 2006, ji gredo zakonske zamudne obresti od tega dne dalje (prvi odstavek 299. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.614,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 299,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.614,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2006 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v znesku 548,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija II. in III. točko izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca nestrokovno in nejasno. Nepremičnina je deloma kmetijsko zemljišče, deloma pa pozidano zemljišče oziroma se nahaja tudi na območju stavbnih zemljišč, zato je cenilec nepravilno citiral podatke GURS. Sodišče je nepravilno ugotovilo status nepremičnin kot kmetijska zemljišča in nepravilno odločilo, da gre tožnici odškodnina za nepremičnini po ceni za kmetijska zemljišča. V konkretnem primeru je bil izveden obrnjen razlastitveni postopek, saj je toženka sporno nepremičnino najprej vzela v posest, šele pozneje pa je bila izdana odločba o razlastitvi. Tožnica je zato zahtevala, da se ji prizna tudi ustrezna odmena zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča. Tega cenilec ni ocenil, sodišče pa od njega to tudi ni zahtevalo. Sodišče bi moralo prisoditi tožnici odškodnino za nepremičnini kot za stavbno zemljišče. Sodišče je nepravilno uporabilo tretji odstavek 133. člena OZ.

3. Toženka izpodbija I. in III. točko sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je tožničina terjatev zastarala. Razen tega je bilo zemljišče za cesto toženi stranki odstopljeno brezplačno. Tožnica je zahtevala plačilo tržne vrednosti nepremičnine, zato sodišče ne bi smelo upoštevati vrednosti, ki jo je ocenil sodni izvedenec. Tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage za izračun odškodnine na dohodku zasnovanem načinu. Napačna je odločitev glede teka zamudnih obresti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila nepremičnina (sedanja parc. št. 395/14) dejansko razlaščena že pred izvedbo razlastitvenega postopka. Lokalna cesta Š. - D. se je razširila (dela so potekala v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja) tudi na tedanjo tožničino nepremičnino (ki jo predstavlja parc. št. 395/14), razlastitev pa je bila izvedena šele na podlagi odločbe Upravne enote ... z dne 16. 12. 2013. Dokler je bila tožnica zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine oziroma še ni bila pravnomočna odločba o razlastitvi, zastaranje njenega zahtevka za plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino (in za zmanjšano vrednost preostale nepremičnine) sploh še ni moglo začeti teči (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B). Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da zahtevek za odškodnino ni zastaral. 7. Pravilna je tudi ugotovitev, da zemljišče ni bilo brezplačno odstopljeno pravni prednici tožene stranke. Izjava v prilogi B6 tega ne dokazuje, saj ne more predstavljati s strani toženke smiselno zatrjevane pogodbe o brezplačnem prenosu lastninske pravice na spornem zemljišču, sklenjene namesto razlastitve (v smislu 59. člena tedaj veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini). Tožničin oče J. T., ki je bil lastnik sporne nepremičnine, je umrl ... 1989, po njegovi smrti pa bi v času do delitve dediščine (do nje je prišlo šele z izdajo sklepa o dedovanju D 17/94 z dne 3. 7. 1996 - priloga B7), kar pomeni tudi v času širitve navedene lokalne ceste, s sporno nepremičnino lahko veljavno razpolagale le vse njegove dedinje skupaj, to je tožnica in obe sestri (prvi odstavek 145. člena ZD). Takšna situacija ni podana.

8. Srž tožničinih pritožbenih navedb je v tem, da naj bi prvo sodišče pri določitvi odškodnine nepravilno upoštevalo parc. št. 395/14 in parc. št. 395/13 kot kmetijski zemljišči. Ta očitek ni utemeljen. V primeru dejanske razlastitve nepremičnine je treba pri določitvi odškodnine upoštevati vrednost glede na namembnost razlaščene nepremičnine in njeno stanje ob dejanskem odvzemu, to je ob dejanski razlastitvi (glej II Ips 118/2016). Ker je bila parc. št. 395/7 (iz nje sta nastali parc. št. 395/14 in parc. št. 395/13) ob dejanskem odvzemu (širitvi ceste v letih 1990 - 1993) opredeljena kot kmetijsko zemljišče, je prvo sodišče pri določitvi odškodnine pravilno izhajalo iz te okoliščine. Današnje stanje (da gre delno tudi za stavbno zemljišče) zato ni imelo nobenega pomena za določitev odškodnine in so vse tožničine pritožbene navedbe s tem v zvezi neupoštevne, zato pritožbeno sodišče nanje podrobneje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnica tudi ne obrazloži graje določitve odškodnine za parc. št. 395/13 zaradi poslabšanja pogojev za življenje oziroma za delo, kar se nanaša na trajno povečanje stroškov obdelave zemljišča, za kar je prvo sodišče določilo nadomestilo v višini 753,03 EUR (16. točka obrazložitve).

9. Trditve, da se nahajajo na parc. št. 395/13 mulda, odtočna cestna oprema, bankine, cestna ograja in cestna označba niso relevantne za vprašanje odškodnine za morebitno zmanjšano vrednost parc. št. 395/13, ampak bi lahko bile razlog za morebitno dodatno razlastitev, kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče (17. točka obrazložitve). Tožnica v svoji trditveni podlagi ni opredelila konkretnih navedb o odmeni zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka oziroma o povrnitvi koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v tem obdobju, zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče s sodnim izvedencem ugotavljalo tudi ta sklop okoliščin. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ ni bila aktualna za to zadevo.

10. Med postopkom je bila izvedena parcelacija parc. št. 395/7, iz katere sta nastali parc. št. 395/14 in parc. št. 395/13. Odločba o razlastitvi je bila izdana le za parc. št. 395/14, parc. št. 395/13 pa je ostala v lasti tožnice (ob njeni zmanjšani vrednosti). Glede na takšno stanje je tožnica lahko tudi po prvem naroku podajala relevantno trditveno podlago in predlagala dokaze v zvezi z višino odškodnine. Tožnica je med drugim trdila, da je treba določiti odškodnino ob upoštevanju določb ZJC-B in ZUreP-1, zato je prvo sodišče imelo zadostno podlago za ugotavljanje vrednosti obeh nepremičnin na način, kot je to razvidno iz poročila sodnega izvedenca z dopolnitvijo (na donosu zasnovan način oziroma dohodkovni pristop, ki je aktualen v primerih razlastitve). Tožnica je trditve o ugotavljanju tržne vrednosti povezovala le s tem, da bi moralo prvo sodišče ugotavljati to vrednost za nepremičnine tožnice kot stavbno zemljišče, za kar pa glede na povedano ni bilo nobene podlage.

11. Prvo sodišče je pravilno odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti. Toženka ni poskrbela za izvedbo zakonitega razlastitvenega postopka, ampak je že v času izvajanja del (širitve lokalne ceste) prevzela v posest tožničino zemljišče, čeprav za to ni imela nobene podlage. V primeru dejanske razlastitve, ko je razlastitveni upravičenec samovoljno prevzel nepremičnino v posest še pred izdajo (pravnomočne) odločbe o razlastitvi, pride razlastitveni upravičenec v zamudo s plačilom odškodnine, ko ga razlastitveni zavezanec pozove k temu plačilu. Ker je tožnica tak poziv naslovila na toženko 3. 1. 2006, ji gredo zakonske zamudne obresti od tega dne dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Ugotovitev višine odškodnine v času sodnega postopka ne vpliva na nastop zamude.

12. V okviru uradnega materialno pravnega preizkusa stroškovne odločitve (odločitev o stroških postopka izpodbijata obe pravdni stranki) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče materialno pravno zmotno odločilo, ko je v tem delu uporabilo določbe ZPP. Postopek se je sicer začel kot pravdni, vendar pa je bistveno to, da je bila med postopkom izdana odločba o razlastitvi. S tem je nastal enak položaj kot v primeru "rednega" oziroma zakonitega postopka razlastitve, ko se o odškodnini odloča v nepravdnem postopku (šesti odstavek 106. člena ZUreP-1). Prvo sodišče bi zato moralo po izdaji odločbe o razlastitvi ustaviti pravdni postopek, sam postopek pa bi se nato nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka (prvi odstavek 19. člena in prvi odstavek 21. člena ZPP). To velja tako za določitev odškodnine za razlaščeno parc. št. 395/14, kot za določitev odškodnine za zmanjšano vrednost preostale nepremičnine parc. št. 395/13 (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1), v pravdnem postopku pa bi se lahko odločalo le še o zahtevku iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Prvo sodišče ni tako ravnalo in je izdalo odločbo o glavni stvari, s čimer je omenjena kršitev postopka postala brezpredmetna, kar pa ne pomeni, da pri odločitvi o odškodnini ni bilo treba upoštevati narave zadeve (da gre za določitev odškodnine v primeru razlastitve), kar je v tem primeru terjalo upoštevanje določbe 104. člena ZNP tudi v pravdnem postopku. Toženka je zato dolžna povrniti tožnici vse njene stroške postopka.

13. Tožnica je upravičena do stroškov zastopanja, odmerjenih od višine prisojene odškodnine, upoštevajoč tar. št. 22 OT 2003. Zato ji pripada 150 točk za tožbo, skupno 450 točk za tri obrazložene vloge med postopkom, za kratek dopis še 20 točk in 50 točk za obrazložen dopis. Za štiri naroke ji pripada skupno 600 točk, za trajanje zadnjega naroka pa še 150 točk (prvi odstavek 7. člena OT 2003). Iz naslova zastopanja z materialnimi stroški gre tožnici tako 593,35 EUR. Tožnici pripada kilometrina za udeležbo njenega pooblaščenca na treh narokih (na relaciji K. - N.), kar znaša skupno 224,89 EUR. Skupaj z DDV gre tožnici za stroške zastopanja in kilometrino 998,25 EUR, poleg tega pa ji pripada še izvedenina v znesku 1.195,71 EUR in sodna taksa v znesku 420,35 EUR. Toženka je tako dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 2.614,31 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbama in spremenilo odločitev o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 358. člen ZPP).

15. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (104. člen ZNP). Ti znašajo skupno 299,87 EUR, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov v tožničini pritožbi in njenem odgovoru na pritožbo, odmerjeni v skladu s tar. št. 22 OT 2003. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.