Jedro

Razlog za sklenitev (druge) pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil utemeljen, saj je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena s tožnico, ker je pri delu še vedno delala določene napake in ker dela ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Preverjanje kvalitete dela in odnosa do dela ne ustreza nobenemu izmed zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (tudi ne razlogu, ki ga je navajala tožena stranka - uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav, usposabljanja delavca).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 3. 2009 nezakonito prenehalo, zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja izmene v poslovalnici II ter ji vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja od 1. 4. 2009 do ponovne vrnitve na delo; da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 5. 2010 obračunati bruto nadomestilo plač v znesku 11.218,61 EUR in od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter zakonske zamudne obresti od posameznih mesečnih neto zneskov, od mesečne zapadlosti do plačila (5.a točka izreka) ter za obdobje od maja 2010 dalje obračunati bruto mesečno plačo v znesku 862,97 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati mesečno neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec (5.b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati regres za leto 2009 v znesku 665,00 EUR bruto in od tega zneska plačati davke ter nato tožnici izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.047,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper 7. točko izreka sodbe (stroškovni izrek sodbe) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da tožnici prizna stroške postopka v skupni višini 2.520,12 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter posledično toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR. V skladu s tarifno številko 3102 Zakona o odvetniški tarifi pripada za narok nagrada oziroma količnik nagrade v višini 1,2, kar v konkretnem sporu predstavlja znesek 409,20 EUR. Omenjeni Zakon o odvetniški tarifi ne določa, da omenjena nagrada pripada zgolj za en narok, saj govori o naroku, le teh pa je lahko znotraj glavne obravnave tudi več. V Zakonu o odvetniški tarifi ni nikjer podlage, da se tožnici ne bi priznala nagrada še za preostale tri naroke, v skupni višini 1.227,60 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ugovoru nesklepčnosti tožbe, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je ugovarjala, da je tožba nesklepčna v zvezi z zahtevkom, ki se je nanašal na drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008, saj je iz tožbenih trditev izhajalo, da je tožeča stranka izpodbijala zakonitost sklenitve te pogodbe za določen čas, vendar pa zahtevka v zvezi s tem ni imela. Tožeča stranka je po mnenju pritožbe istočasno zahtevala ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 sklenjena za nedoločen čas in ugotovitev, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi takšnih med seboj pojmovno izključujočih se zahtevkov, tožba ni sklepčna, poleg tega pa je tudi nejasna. Zaradi navedenega je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka iz izpodbijane sodbe ne zna razbrati, kakšno je stališče sodišča prve stopnje do njenih ugovorov glede nesklepčnosti tožbe. Istočasno meni, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku nepravilno ugodilo tudi po vsebini. V postopku ni bilo sporno, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 sklenjena za čas od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 in sicer zaradi „dela v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav, usposabljanja delavcev“. Iz navedenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne izhaja, da bi naj bila pogodba sklenjena izključno iz razloga po 11. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR, pač pa je bilo mišljeno predvsem usposabljanje tožnice in je šlo v tej zvezi za razlog po 7. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR, kar je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je v postopku dokazovala, da je bila tožnica premalo usposobljena za delo na delovnem mestu „vodja izmene v poslovalnici II 417“ in je zato potrebovala dodatno usposabljanje, zaradi česar je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ker tudi po poteku časa, dogovorjenega s sporno pogodbo, tožnica še ni bila zadostno in ustrezno usposobljena za to delovno mesto, ker ni izkazovala ustreznih organizacijskih sposobnosti, sposobnosti za timsko delo, samoiniciativnosti in suverenosti pri delu, ji tožena stranka ni mogla ponuditi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sicer pa je tožnica soglašala s sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitvi in je s tem tudi priznala, da obstojijo razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V kolikor bi bila tožnica ustrezno usposobljena za delo, potem s tem razlogom ne bi soglašala in pogodbe tudi ne bi podpisala. Sodba o tej okoliščini nima nobenih razlogov, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe pa se je sodišče prve stopnje tudi pretirano ukvarjalo s pomenom pojma „delo v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav … „ praktično nič pa s pomenom pojma „usposabljanje delavcev“. Sodišče je pojasnilo, da so priče M.H., K.H. in H.K. izpovedale, da je imela tožnica težave in da so se pojavljale napake pri njenem delu na blagajni, zlasti zaključevanju blagajne, vendar pa iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, kakšen pomen je dalo sodišče tem izpovedim pri oceni obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, iz razloga usposabljanja tožnice. Sodišče se dokazno sploh ni opredelilo do izpovedi priče M.H., da je bila tožnica seznanjena, zakaj jo je potrebno dodatno usposabljati ter da se je tožnica z usposabljanjem strinjala. Priča je tudi pojasnila, da so hoteli tožnico bolje usposobiti za delo na blagajni, ker je tam delala napake. Poslovodja je torej pojasnila, zakaj tožnica še vedno ni bila zadostno usposobljena za delo vodja izmene, kar pomeni, da bi bilo potrebno njeni izpovedi dati ustrezno težo. Priča K.H. je pojasnila, da je bila tožnica v času veljavnosti prve pogodbe o zaposlitvi odsotna 21 % časa, v času veljavnosti sporne pogodbe o zaposlitvi pa kar 67 % časa. Sama je bila mnenja, da tožnici po poteku časa po prvi pogodbi o zaposlitvi le-te ne bi podaljšali, vendar jo je poslovodja pregovorila, da dajo tožnici še eno priložnost, da bi se naučila delo na blagajni in zaključevanju blagajne. Tudi priča H.K. je pojasnila, da tožnica pri usposabljanju ni bila preveč dojemljiva, da ni razumela vsega in da je bila počasna. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da izpodbijana sodba tudi v zvezi s temi izpovedi prič ne vsebuje nobenih razlogov, čeprav so za presojo utemeljenosti sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas bistvenega pomena. Po mnenju pritožbe sodba ne vsebuje nobenih razlogov o pomenu izpovedi zlasti tožničinih nadrejenih delavk, to je M.H. in K.H., ki sta bili najbolje seznanjeni in tudi poklicani za presojo tožničine usposobljenosti za delovno mesto vodja izmene. Sodišče se tudi ni opredelilo do tehtnega pomisleka tožene stranke, da se navkljub večletnemu delu tožnice v trgovinski dejavnosti, slednja morda precenjuje v svojih sposobnostih samostojnega, zlasti pa vodstvenega dela. Delovno mesto vodja izmene namreč predstavlja samostojno delo pri vodenju izmene, ustrezne organizacijske sposobnosti, sposobnost za timsko delo, samoiniciativnost in suverenosti pri delu, kar pa tožnica ni dokazala. Nepravilen in zlasti nejasen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena iz razloga, ki ga določa 52. člen drugi odstavek 11. alinea, zato je sodišče ob upoštevanju določbe 54. člena ZDR tožbenemu zahtevku ugodilo. Ni namreč jasno, katero pogodbo o zaposlitvi ima v mislih sodišče, saj sta bili sklenjeni dve pogodbi. Tožena stranka namreč vztraja, da je bila izpodbijana pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 sklenjena z zakonitim razlogom po 7. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR. Glede na napačno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče tudi nepravilno ugodilo nadaljnjim dajatvenim denarnim tožbenim zahtevkom, ki bi jih moralo ob zavrnitvi ugotovitvenega in reintegracijskega zahtevka prav tako zavrniti. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da tožena stranka v pritožbi ponavlja stališče, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen, vendar so njene trditve neutemeljene in nimajo podlage v materialni in procesni zakonodaji. Tožbeni zahtevek je oblikovan v skladu z določbami ZDR, določbami ZPP in je v celoti sklepčen. Iz dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da tožena stranka ni uvajala novih programov, tehnologij, tehnoloških izboljšav delovnega procesa, do česar se je jasno opredelilo sodišče ter tudi ustrezno obrazložilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 58/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Tožena stranka se neutemeljeno v pritožbi sklicuje, da je tožba tožnice nesklepčna, ker je tožnica istočasno zahtevala ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 sklenjena za nedoločen čas in ugotovitev, da je prišlo do transformacije iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka ugotovilo, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 za delovno mesto vodja izmene v poslovalnici II, transformirala iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Ugotovilo je, da je nezakonita pogodba o zaposlitvi, ki jo je toženka sklenila s tožnico dne 22. 12. 2008 za določen čas od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 in sicer zaradi uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav, usposabljanja delavca, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena iz razloga, ki je določen v 52. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče je zato, ob upoštevanju 54. člena ZDR, tožbenemu zahtevku ugodilo. Neutemeljena je pritožbena trditev, da iz navedenega razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 12. 2008 ne izhaja, da bi naj bila pogodba sklenjena izključno iz razloga po 11. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR, pač pa je bilo mišljeno predvsem usposabljanje tožnice in je šlo v tej zvezi zgolj za razlog po 7. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka sprejelo dokazno oceno, da pri toženi stranki ni obstajal zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas niti po prvi niti po drugi pogodbi o zaposlitvi. Zaključilo je, da tožena stranka tožnice ni usposabljala za delovno mesto vodja izmene, saj je tožnica tako po prvi sklenjeni pogodbi, kot po drugi pogodbi o zaposlitvi za določen čas opravljala pretežno delo na blagajni in za to delo jo je uvajala sodelavka H.K. in sicer vsega skupaj pet minut, kot je to izpovedala tožnica, priča H.K. pa je izpovedala, da je tožnico uvajala 2 dni.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ocenilo pričanja M.H., K.H. in H.K., ki so izpovedale, da je imela tožnica težave pri delu na blagajni in sicer pojavljale so se napake zlasti pri zaključevanju blagajne in so zato tudi drugo pogodbo o zaposlitvi s tožnico sklenili za določen čas iz razloga usposabljanja tožnice. Pritožbene trditve, da je bil razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljen, ker je tožnica pri delu še vedno delala določene napake in ker dela ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca, so neupoštevne, saj preverjanje kvalitete dela in odnosa do dela ni možno subsumirati pod pojmom uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav, usposabljanja delavca, kar bi ustrezalo določbi 52. člena prvi odstavek 11. alinee ZDR, ki je eden izmed zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi izpovedi tožnice ter prič C.R., N.P. in H.K., da je tožnica opravljala delo pretežno na blagajni. Tudi priči M.H. in K.H. nista trdili, da bi tožnico usposabljali za delo vodje izmene in kako bi naj to usposabljanje potekalo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni usposabljala za delo vodja izmene, za katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi in zato tudi niso obstajali razlogi, na katere se je sklicevala tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi za določen čas in sicer tako v prvi pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za čas 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 kot v drugi pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za čas 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 12. 2008 sklenjena za čas od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 zaradi dela v času uvajanja novih programov, nove tehnologije, tehničnih izboljšav, usposabljanja delavca. Tožena stranka je kot uvedbo novih tehnologij štela uvedbo T., uvedbo storno kartice ter katalog najljubših 10, kot to izhaja iz izpovedb prič M.H., K.H. in H.K.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili ti programi že vnešeni v računalnike na blagajnah in so morale blagajničarke le prek skenerja potegniti T. kartico, zato trimesečno uvajanje ni bilo potrebno in da navedenega tudi ni mogoče opredeliti kot uvajanje novih programov in nove tehnologije, kot to predvideva prvi odstavek 11. alinee 52. člena ZDR.

Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 22. 12. 2008 sklenjena v nasprotju z zakonom, ker zakonski razlog za sklenitev take pogodbe ni izkazan. Sicer glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi prva pogodba o zaposlitvi z dne 26. 9. 2008 ni bila sklenjena v skladu z zakonom, vendar pa zadošča, da je sodišče ugotovilo nezakonitost zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je tožnica tako postavila svoj zahtevek.

Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas z dne 22. 12. 2008, zakonita že iz razloga, ker je tožnica soglašala s sklenitvijo te pogodbe. Razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa ZDR v 52. členu in le ti morajo biti podani, da je pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena. Dejstvo, da delavec soglaša s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas, ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Soglasje delavca ne konvalidira nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas, zato ni podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 339. člena, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobenih razlogov glede navedene okoliščine, da je tožnica soglašala s sklenitvijo pogodbe).

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo pooblaščencu tožnice priznati nagrado skupaj za štiri naroke in da je sodišče nepravilno tožnici odmerilo nagrado le za en narok. Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, je v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 zavzelo stališče, da je pravni pomen besedne zveze „nagrada za narok po tar. št. 3102 tarife“ ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in tožnice kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP in na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni bila uspešna. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj se ta individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Prav tako nosi svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve.