Jedro

Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 12. 2. 1998 (glede prenehanja delovnega razmerja) ob upoštevanju delovne zakonodaje ne pomeni, da bi delavec lahko z navidez drugačnim oblikovanjem zahtevka dejansko obšel prekluzivne roke za sodno varstvo oziroma, da bi to varstvo lahko uveljavljal tudi po pravnomočnosti teh sklepov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 12. 2. 1998. Ker tožnik ni konkretiziral, v čem naj bi bil napadeni sklep ničen, sodišče pa tudi sicer ni našlo razlogov za ničnost po 86. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je njegov zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da tožnik izpodbija ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18. 2. 1998, ki ga je podpisal predsednik sveta, ki je bil za to pristojen po Statutu tožene stranke. Zoper ta sklep tožnik tudi ni ugovarjal. Delovno razmerje mu je prenehalo dne 18. 2. 1998, naslednjega dne pa se je predčasno upokojil. Tudi če bi sklep sprejel nepristojen organ, je to lahko le razlog za izpodbojnost sklepa; tožnik je zamudil prekluzivne roke, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče v odločbi VIII Ips 453/2007. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločba, ki jo izpodbija, ni bila sprejeta po veljavnem postopku, saj je bil za to pristojen direktor. S tem ko se je naslednji dan po izdaji sklepa upokojil, ne pomeni, da je molče priznal sklep tožene stranke. Sklep brez obrazložitve in ustreznega pravnega pouka je tudi ničen. Tožniku ni bila dana možnost pritožbe, zaradi česar je prišlo do kršitve materialnega prava (?) v smislu 341. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijani sklep in razlogi sodbe so v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Reviziji prilaga tudi lastne teze in naziranja za utemeljitev revizije.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrženje revizije, saj vrednost spornega predmeta ne dosega vrednosti po ZPP, in ker ni mogoče govoriti o sporu glede prenehanja delovnega razmerja. Podrejeno predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče je revizijo obravnavalo po vsebini, saj je očitno, da tožnik izpodbija sklep tožene stranke z dne 12. 2. 1998, ker naj bi mu po tem sklepu (2. točka) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da je postavil neustrezen zahtevek (za ugotovitev ničnosti sklepa; v tožbi pa govori tudi o odpravi sklepa) in da razen ugotovitve ničnosti ne zahteva še kaj drugega (reintegracije in reparacije). Gre torej za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa je v skladu z določbo 2. točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena že po zakonu.

8. Tožnik se ob uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje na nasprotje med listinami in drugimi dokazi ter zaključki sodišč prve in druge stopnje, vendar ne konkretizira, v čem naj bi to nasprotje obstajalo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo in moglo preizkusiti.

9. V zvezi z materialnopravno presojo tožnik niti ne izpodbija zaključka sodišča druge stopnje, da je (med drugim) zamudil prekluzivne roke za izpodbijanje oz. ugotovitev ničnosti navedenega sklepa, kar je ugotovilo in o tem odločilo že Vrhovno sodišče. To je v sodbi in sklepu VIII Ips 453/2007 z dne 26. 2. 2008 ugotovilo, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika že v letu 1998, tožnik pa bi moral glede na tedanjo zakonodajo (Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR) zahtevati varstvo svojih pravic v za to določenem roku, ki ga je prekoračil že v letu 2003, ko je vložil tožbo v navedeni zadevi (1). V navedeni zadevi (VIII Ips 453/2007) je tožnik vložil tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da mu ni prenehalo delovno razmerje dne 18. 12. 1998 in da je trajalo vse do izpolnitve pogojev za upokojitev. Tudi sedanji zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 12. 2. 1998 (glede prenehanja delovnega razmerja) ob upoštevanju delovne zakonodaje ne pomeni, da bi delavec lahko z navidez drugačnim oblikovanjem zahtevka (za ugotovitev ničnosti sklepa delodajalca) dejansko obšel prekluzivne roke za sodno varstvo oziroma, da bi to varstvo lahko uveljavljal tudi po pravnomočnosti teh sklepov (2).

10. Glede na navedeno ugotovitev, ki jo revizija niti ne izpodbija, revizijsko sodišče ne odgovarja na ostale revizijske navedbe, saj za odločitev ne morejo biti bistvene (3).

11. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Tožnik je še pred tem zahteval tudi dokup delovne dobe, vendar je bil njegov zahtevek zavrnjen (sodba VS RS VIII Ips 149/2006 z dne 26. 2. 2008, v zvezi s sodbo VDSS Pdp 1246/2005 z dne 6. 10. 2005).

Op. št. (2): Tožnik se roku za varstvo pravic in za sodno varstvo zoper sklep delodajalca o njegovih pravicah in obveznostih ne more izogniti s sklicevanjem na uveljavljanje domnevne ničnosti ene od podlag za izdajo takšnega sklepa. Varstvo pravic delavcev in uveljavljanje le-teh pred sodiščem je v 83. členu ZTPDR posebej urejeno tudi v razmerju do uveljavljanja ničnosti po obligacijskih predpisih - glej npr. VIII Ips 241/2006, VII Ips 253/2006, VIII Ips 254/2006, VIII Ips 255/2006, itd. Op. št. (3): Glede na navedeno je tudi nerazumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku po vsebini.