Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa tožene stranke v letu 1998, s katerim je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnik tehnološki višek in da mu preneha delovno razmerje, ker ni dobil soglasja za ponovno imenovanje za direktorja centra in ker Vlada RS ni soglašala s sistemizacijo novega delovnega mesta v centru za socialno delo. Sodno varstvo je uveljavljal šele leta 2003, zaradi česar je bila njegova tožba zavržena. Ta odločitev je postala pravnomočna. Iz tega razloga je tožnikov zahtevek, da se ugotovi ničnost zgoraj omenjenega sklepa, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti sklepa Sveta Centra za socialno delo ... št. ... z dne 12. 2. 1998. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali samo ugotovi nezakonitost sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 1998, kar pomeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je uveljavljal absolutno ničnost sklepa tožene stranke, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dne 18. 2. 1998, ker bi mu ob ugotovitvi ničnosti sklepa pripadale določene pravice, ki so bile tedaj zavrnjene oziroma jih ni mogel uveljaviti. Ničnost je podana, ker mu je sklep izdal svet tožene stranke in ne direktor oziroma takrat vršilka dolžnosti direktorja. Statut jasno določa, da je za prenehanje delovnega razmerja na prvi stopnji pristojen direktor in šele na drugi stopnji svet centra za socialno delo, ki pa je na prvi stopnji odločal o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ta organ je izdal tudi sklep, da je tehnološki višek in prikazal, da je tožnik sam želel prenehati z delom zaradi odhoda v pokoj. V tem ravnanju tožene stranke tožnik vidi kršitev določil statuta, za katere meni, da povzročajo ničnost tega sklepa in da je obrazložitev sodbe v nasprotju s samimi razlogi in da je le-ta zelo nejasna. Sodišču je predložil številne listine, na katere se sklicuje in upoštevajoč njegova pisna pojasnila vse očitno kaže na to, da je bil njegov zahtevek jasen in povsem zadovoljiv. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožnik, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 18. 2. 1998 (na podlagi sklepa tožene stranke št. 3/98 z dne 12. 2. 1998, s katerim je bil tožnik ugotovljen za trajno presežnega delavca in ga ni izpodbijal) ter da se je dne 19. 2. 1998 predčasno upokojil. Zaradi zatrjevane materialne prikrajšanosti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja je vložil tožbo in s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 30/2005 z dne 14. 7. 2005 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 184/2006 z dne 9. 3. 2006 je bil njegov zahtevek zavrnjen, ker sta sklepa tožene stranke z dne 12. 2. 1998 in 19. 5. 1998 postala dokončna, saj tožnik zoper sklepa ni ugovarjal. Zavrnjena pa je bila s strani tožnika tudi vložena revizija (opr. št. VIII Ips 149/2006 z dne 26. 2. 2008), medtem ko je bila tožba tožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, ampak je trajalo vse do izpolnitve pogojev za pokojnino, zavržena, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v letu 1998, tožbo pa je vložil šele v letu 2003, torej prepozno in daleč prekoračil rok za uveljavitev pravic, kakor je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tožnikovi zadevi opr. št. VIII Ips 453/2007 z dne 26. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za povsem ugotovitven sklep Sveta Centra za socialno delo ... in da z navedenim sklepom tožena stranka niti formalno niti dejansko ni odločala o delovnopravnem statusu tožnika niti o materialnih pravicah tožnika in zaključilo, da bi eventualno ničnost napadenega sklepa sodišče že ugotovilo (92. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), saj je bil zadeva v reševanju od prvostopenjskega pa vse do revizijskega sodišča, zato je njegov zahtevek zavrnilo.

V sporni zadevi ni mogoče govoriti o ničnosti sklepa št. 3/98 z dne 12. 2. 1998 (A3), ker je ugotovitven sklep podpisal predsednik sveta, pravilno pa bi ga mogel podpisati direktor zavoda. Svet tožene stranke je bil za sprejem odločitve pristojen organ skladno s 5. točko 39. člena statuta (B6), ki razpisuje in s soglasjem ustanovitelja imenuje ter razrešuje direktorja centra (tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot v.d. direktor do vključno 18. 2. 1998). S citiranim sklepom je svet centra ugotovil: - da je tožnik postal tehnološki višek iz operativnih razlogov; - da ni dobil soglasja za ponovno imenovanje direktorja centra; - ne soglasje za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja s strani Vlade Republike Slovenije; - da mu je z 18. 2. 1998 prenehalo delovno razmerje v centru kot tehnološkemu višku iz operativnih razlogov, ker Vlada Republike Slovenije ne soglaša s sistemizacijo novega delovnega mesta v centru; - da imenovanemu delavcu (tožniku) pripada odpravnina v skladu s 36. f členom veljavnega republiškega Zakona o delovnih razmerjih.

Zoper naveden ugotovitven sklep tožnik ni ugovarjal, delovno razmerje mu je prenehalo pri toženi stranki dne 18. 2. 1998 in dne 19. 2. 1998 se je predčasno upokojil. V predmetni zadevi tako ni mogoče govoriti o ničnosti ugotovitvenega sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 1998, saj je bil svet tožene stranke pristojen organ za imenovanje in razrešitev direktorja (tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot v.d. direktor do vključno 18. 2. 1998), zato ni mogoče zaključiti, da sklep nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Sicer pa tudi, če bi sklep sprejel nepristojni organ, je to razlog za izpodbojnost sklepa, za kar pa je tožnik zamudil prekluzivne roke, kakor je ugotovilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tožnikovi zadevi opr. št. VIII Ips 453/2007. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).