Jedro

Tožnik, ki ni investitor objekta, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim načrtom, ne more biti stranka. Zato tudi ni oseba, ki bi bila upravičena predlagati obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevi tožnika in gospodarske družbe A. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Izola odločila, da se zavrže tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-50/2007/G-07/30 z dne 12.6.2007, ki je postalo pravnomočno 28.6.2007, in postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja, št. 351-95/2008/U-08/18 z dne 30.7.2008, ki je postalo pravnomočno 19.8.2008. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo investitorju A. d.o.o. dne 12.6.2007 izdano gradbeno dovoljenje št. 351-50/2007/G-07/30 za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta 3. faza, 2. etapa (objekt etažnosti P+1 in deloma P+2) na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu Leninova – Elvire Vatovec (Uradne objave Občine Izola, št. 17/2006) – občinski podrobni prostorski načrt. Po določilu prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom (občinski lokacijski načrt – 110. člen Zakona o prostorskem načrtovanju - v nadaljevanju ZPNačrt, Uradni list RS, št. 33/2007 s spremembami) samo investitor. Zato je prvostopni organ predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja zavrnil, saj predloga ni podala upravičena oseba, hkrati pa navaja, da je predlog za obnovo tega postopka tudi prepozen. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja izvedel najkasneje 9.7.2007, ko je bil s solastnico stanovanja pri upravnem organu, kar izhaja iz zapisnika z dne 9.7.2007, ko je navedena prevzela dve gradbeni dovoljenji (podzemna garaža – 3. faza), v zapisniku pa je navedeno, da ji je bila fotokopija gradbenega dovoljenja št. 351-50/2007/G-07/30 izročena že 3.7.2007. Tožnik pa je za to gradbeno dovoljenje izvedel tudi v dopisu prvostopnega organa z dne 10.7.2007, v katerem je bil seznanjen s tem, da so bila gradbena dovoljenja dne 3.7.2007 in 9.7.2007 izročena B.B. Po obrazloženem je predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo navedenega gradbenega dovoljenja, vložen 3.11.2008 tudi prepozen.

Kot prepozno in ker ga ni vložila upravičena oseba pa je bil z navedenim sklepom zavržen tudi tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja, št. 351-95/2008/U-08/18 z dne 30.7.2008. Tudi v tem postopku je v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 lahko stranka postopka samo investitor. Ker tožnik to ni, tudi ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Razen tega pa prvostopni organ ugotavlja, da je tudi ta tožnikov predlog za obnovo postopka prepozen, saj je bila tožniku poslana fotokopija navedenega uporabnega dovoljenja z dopisom, poslanim priporočeno po pošti 13.8.2008. Tožnik se je zoper takšno odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ z odločbo, št. 35108-434/2008-2/BL 35108-435/2008-2/BL z dne 19.2.2009, njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da za odločanje o predlogu za obnovo postopka ni ključno, kdaj je predlagatelj izvedel za okoliščine o konkretnem posegu, ampak kdaj je zvedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Drugostopni organ se strinja s stališčem prvostopnega organa, da je tožnik za izdano gradbeno dovoljenje zanesljivo zvedel 9.7.2007, zato je njegov predlog za obnovo tega postopka prepozen. Ministrstvo pa se strinja tudi s stališčem prvostopnega organa, da tožniku po določilu prvega odstavka 62. člena ZGO-1 ni mogoče priznati statusa stranskega udeleženca v postopku, zato je pravilen tudi zaključek prvostopnega organa, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. Enako velja glede na določilo drugega odstavka 96. člena ZGO-1 tudi glede udeležbe tožnika v postopku izdaje predmetnega uporabnega dovoljenja. Pritožbeni organ še ugotavlja, da v prvostopnem sklepu ni izrecno ugotovljeno, kdaj je tožnik izvedel za izdajo uporabnega dovoljenja, tega pa tudi iz predloženih listin ni mogoče ugotoviti, vendar pa ta okoliščina ne vpliva na pravilnost prvostopnega sklepa glede na pravilno ugotovitev organa prve stopnje, da predloga za obnovo tega postopka ni vložila upravičena oseba.

Tožnik se v tožbi ne strinja z zaključkom, da v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja nima statusa stranke v postopku. Pri tem se sklicuje na 260. in 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). Slednji določa, da se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes zaradi varstva svojih pravnih koristi, upravna organa pa tega določila nista upoštevala, saj tožnikov interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izhaja iz dejstva, da investitor z gradbenim dovoljenjem posega v objekt v lasti tožnika. Tožnik zatrjuje, da je njegov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja tudi pravočasen, saj tožnik ni mogel vložiti pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, ker ni mogel ugotoviti ali dovozna pot poteka skozi kletne prostore objekta 2 gradbene faze. To je izvedel šele iz dopisa načelnika Upravne enote Izola z dne 24.10.2008. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo (pravilno: sklep) prvostopnega organa v celoti odpravi, odpravi pa naj tudi drugostopno odločbo ter predlogu tožnika za obnovo postopkov, končanih z zgoraj navedenim gradbenim in lokacijskim dovoljenjem, ugodi. Podredno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v novo postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je vložila tudi prizadeta stranka A. d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Navaja, da je tožnikov predlog za obnovo postopka prepozen, razen tega pa mu zakon tudi ne omogoča sodelovanja v postopku. Določbe ZGO-1 so v razmerju do določb ZUP lex specialis. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Razlogi, iz katerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, so navedeni v 260. členu ZUP. Tožeča stranka svoj predlog utemeljuje na 9. točki 260. člena ZUP, to je, ko osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ta možnost ni bila dana.

Sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sklepa in drugostopne odločbe, po katerih predpisi tožniku ne omogočajo udeležbe v postopku ne v postopku, ki je bil končan z gradbenim dovoljenjem št. 351-95/2008/U-08/18 z dne 30.7.2008, in ne v postopku, ki je bil končan z uporabnim dovoljenjem št. 351-95/2008/U-08/18 z dne 30.7.2008. Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim načrtom, je samo investitor (prvi odstavek 62. člena ZGO-1). Samo investitor je tudi stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja (drugi odstavek 62. člena ZGO-1). Dejstvo, da gre v predmetni zadevi za objekt, ki se ureja z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, med strankami ni sporno. Glede na povsem jasna zakonska določila se tudi sodišče strinja s stališčem iz upravnih odločb, da je lahko stranka obeh postopkov, v katerih sta vložena predloga za obnovo postopka samo investitor. Ker torej tožnik ne more biti stranka teh postopkov, predlogov za obnovo obeh postopkov ni vložila upravičena oseba (prvi odstavek 267. člen ZUP), zato je prvostopni organ oba predloga pravilno zavrgel (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na določila ZUP, ki urejajo položaj stranke v upravnih postopkih, ne more biti uspešna. ZGO-1 je v razmerju do ZUP lex specialis, zato je treba odločitev opreti na določila ZGO-1, tudi ZUP pa v prvem odstavku 3. člena določa, da so lahko posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na takem upravnem področju to potrebno (prvi odstavek 3. člena ZUP).

Ker tožnik ni upravičena oseba za vložitev obravnavanih predlogov za obnovo postopka in je torej le-ta že iz tega razloga treba zavreči, se sodišče z vprašanjem pravočasnosti vloženih predlogov ni ukvarjalo.

Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej obe stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče njuna zahtevka za povrnitev stroškov zavrnilo.