Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni spor, izražen v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ne gre za pomembno pravno vprašanje za odločitev v zadevi, če je vloga za obnovo postopka zavržena kot prepozna, revident pa sprašuje, ali je lahko predlagatelj obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP. Pomembno pravno vprašanje tudi ni, če o takem vprašanju obstoji ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, obravnavani primer pa od te prakse ne odstopa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep Upravne enote Izola z dne 21. 11. 2008, s katerim je prvostopenjski upravni organ zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 12. 6. 2007, in za obnovo postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja z dne 30. 7. 2008. Obe upravni dovoljenji sta bili izdani investitorju ... za tam navedeni stanovanjsko poslovni objekt. Prvostopenjski upravni organ je v postopku ugotovil, da je revident predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja vložil po izteku enomesečnega subjektivnega roka (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), zato ga je kot prepoznega zavrgel. V obrazložitvi je navedel še, da glede na določbo prvega odstavka 62. člena ZGO-1, revident tudi ni imel položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato ni upravičen predlagati obnove postopka. Predlog za obnovo postopka izdaje uporabnega dovoljenja pa je prvostopenjski upravni organ zavrgel, ker predloga ni vložila upravičena oseba, saj je glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZGO-1 stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja samo investitor. Tožena stranka je z odločbo z dne 19. 2. 2009 zavrnila revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Ker gre v obravnavani zadevi za spor zaradi dovolitve obnove postopka izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 806/2007, X Ips 473/2007, X Ips 33/2008, X Ips 261/2009, X Ips 61/2010, X Ips 201/2010. 7. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revident navaja, da gre v zadevi za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer: „ali ima, na podlagi prve točke drugega odstavka 62. člena ZGO-1 in 43. člena ZUP, solastnik nepremičnine pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega (in kasneje uporabnega) dovoljenja za gradnjo na tej nepremičnini“ in „ali ima solastnik nepremičnine, na kateri poteka gradnja, pravico sodelovati v postopku kot stranski udeleženec na podlagi prvega odstavka 62. in drugega odstavka 96. člena ZGO-1“. Navaja še, da izpodbijana sodba glede vprašanja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 3/2006 z dne 14. 4. 2010. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ali ima revident položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, saj je bil revidentov predlog za obnovo tega postopka zavržen kot prepozen, ne pa, ker ga ni vložila upravičena oseba oziroma ker obnovitveni razlog očitno ni bil izkazan. Zato je tudi zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede tega vprašanja, v obravnavani zadevi pravno nepomemben.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi drugo izpostavljeno vprašanje, ki se nanaša na položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se namreč vprašanja, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo, ne štejejo za pomembna pravna vprašanja (npr. X Ips 435/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009, X Ips 125/2010, X Ips 216/2010, X Ips 219/2010). O vprašanju položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v sodbah X Ips 790/2004 z dne 24. 4. 2008, X Ips 1244/2005 z dne 23. 12. 2009 in X Ips 399/2005 z dne 2. 7. 2009, od katerega izpodbijana sodbe ne odstopa. Zato vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).