Jedro

Dobra vera priposestvovalca mora obstajati vso priposestvovalno dobo.

Res je sicer, da načeloma ni mogoče priposestvovanje idealnega dela nepremičnine, a to ne velja v primeru, ko je tisti, ki uveljavlja pridobitev lastninske pravice na idealnem delu nepremičnine, že solastnik preostalega idealnega dela iste nepremičnine. V takšnem primeru namreč priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (I/1) za ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 431/2, k. o. X., do celote, ter lastnica nepremičnine parc. št. 232/5 in 232/4, obe k. o. X., pri deležu do 7/16, pri katerem je v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem vpisana tožena stranka, (I/2) za plačilo 15.120,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (I/3) za povračilo pravdnih stroškov tožnice. V II. točki izreka je sodišče tožnici naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni bila dobroverna posestnica. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica kupila celotno Č. domačijo ter da ji je bilo ob nakupu rečeno, da sodijo v okvir te domačije tudi sporne nepremičnine, ki jih je imela od nakupa dalje v posesti kot svoje. Sodišče se je v zvezi z vprašanjem dobre vere oprlo izključno na izpovedbi prič R. L. in L. K., ki ju je ocenilo kot verodostojni, ker sta nevtralni starejši osebi, vendar pa takšne ocene ni moč preizkusiti, tudi sicer pa je takšna ocena vprašljiva. Glede ostalih dokazov ni navedlo, zakaj jim ni sledilo. To zlasti velja za izpovedbo priče F. Č., ki je jasno in logično izpovedal, kaj je bilo predmet nakupa v letu 1982. Izpodbijana sodba je zato pomanjkljivo obrazložena. Ne strinja se tudi z neizvedbo dokaza ogleda na kraju samem, saj bi se lahko sodišče prepričalo, da že zaradi umeščenosti spornih parcel v prostor ni mogoče govoriti o tem, da sporne nepremičnine niso bile sestavni del domačije Č. Tudi sicer bi lahko sodišče na podlagi izpovedb prič L. in K. zgolj zaključilo, da ne obstoji dobra vera tožnice glede parcele št. 232/4, nikakor pa ne glede parcele št. 232/5, ki leži na drugi strani tedanje poljske pešpoti, ki je po izpovedbi omenjenih prič razmejevala domačiji K. in Č. Ugotovitev sodišča, da je mati omenjenih prič ob geodetskih meritvah del takratnih zemljišč domačije K. prepustila v uporabo tožnici, je brez podlage v izvedenih dokazih. Samo dejstvo, da se je v letu 1983 vršila geodetska odmera, namreč ne dokazuje ničesar. Brez podlage v izvedenih dokazih je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da je tožnica vse od leta 1983 dalje vedela, da delno uporablja tudi zemljišča v solasti družine K. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ni mogoče priposestvovati lastninske pravice na idealnem deležu. Sploh to ne velja v konkretnem primeru, ko je tožnica že solastnica spornih nepremičnin. Izpolnjeni so tudi pogoji za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, saj zadošča, da je graditelj pošten v času gradnje, kar je tožnica v letu 1982, ko se je gradnja vršila, brez dvoma bila. Ker je trdila, da se nepremičnina parc. št. 431/2, k. o. X., ne uporablja kot javno dobro, da ni bil izdan noben akt o podelitvi takšnega statusa tej nepremičnini ter da je zemljiškoknjižno stanje napačno, sodišče ne bi smelo upoštevati zemljiškoknjižnega stanja, temveč bi moralo vprašanje napačnega zemljiškoknjižnega stanja rešiti kot predhodno vprašanje. Vztraja, da zgolj formalni obstoj statusa javnega dobrega ne more nadomestiti ustreznega konstitutivnega akta pristojnega akta ter da je pomembna okoliščina, da se sporna nepremičnina ne uporablja kot javno dobro. Ob tem se sklicuje tudi na dve sodni odločbi. Ker se sodišče do teh naziranj tožnice, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni opredelilo, je podana kršitev določb ZPP. Parcela št. 431/2 je pozidana z dvoriščem, zato je zahtevek utemeljen tudi na podlagi določb o gradnji na tujem svetu. Sodba je v delu, ki se nanaša na parcelo št. 431/2, nejasna in konfuzna. Ugodeno bi moralo biti tudi zahtevku za plačilo uporabnine, saj je tožnica podala ustrezno trditveno podlago v smislu 198. člena OZ.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica od leta 1983 ni bila dobroverna posestnica nepremičnin parc. št. 232/4 in 232/5, k. o. X., saj je odtlej vedela, da sta sporni zemljišči, ki ju je sicer uporabljala, v lasti družine K., in ni mogla biti v dobri veri, da ju je leta 1982 skupaj z možem kupila od Č. Dokazna ocena je v tem delu vestna, skrbna in analitično sintetična (8. člen ZPP), pa tudi vsebinsko prepričljiva, zaradi česar je tožnica s pritožbenimi očitki ne uspe omajati.

6. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje oporo v izpovedbah prič R. L. in L. K., iz katerih je izhajalo, da je njuna mati R. K. ob geodetskih meritvah v letu 1983 del takratnih zemljišč družine K. (med drugim tudi sporni) prepustila v uporabo K. (tj. družini tožnice), ni pa jim jih nikoli prodala. Sodišče prve stopnje je natančno, logično in razumno utemeljilo, zakaj obema zaslišanima pričama verjame. Obrazložilo je, da gre za nevtralni starejši osebi, katerih izpovedbi sta bili delno potrjeni s pisno izjavo R. K. z dne 10. 4. 2007 ter zgodovinskim zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega je razvidno, da sta bili sporni zemljišči v lasti R. K. in njenih hčera. Pritožbeni očitek, da je ocena prič sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva ter da jima je sodišče nekritično sledilo, zato ni utemeljen. Prav tako se ni moč strinjati s tožnico, da priči nista nevtralni, ker sta pravni naslednici nekdanje lastnice obravnavanih nepremičnin. Zgolj zaradi navedene povezave med pričama in nekdanjo lastnico namreč ni mogoče trditi, da sta priči zainteresirani za izid pravde v korist tožene stranke/tretje osebe. Tožnica nadalje ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene z navedbami, da je F. Č., zaslišan kot priča, jasno povedal, kaj je bilo predmet nakupa v letu 1982, da je bilo tožnici ob nakupu rečeno, da sporna zemljišča spadajo v okvir domačije Č., ter da so se uporabljala kot sestavni del dvorišča tožničine hiše oziroma kot sestavni del vrta. Da je tožnica oziroma njena družina uporabljala sporna zemljišča in na kakšen način, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Vendar tožničin način uporabe spornih nepremičnin v konkretnem primeru ni odločilen pri presoji, ali je bila tožnica dobroverna posestnica, ob dejstvu, da je od leta 1983 dalje vedela, da sta sporni zemljišči last K. To, da je bilo tožnici ob nakupu v letu 1982 rečeno, da spadata v okvir domačije Č. tudi sporni zemljišči, kar naj bi sicer F. Č. povedala tožnica, zaradi česar ta del njegove izpovedbe predstavlja le posreden dokaz, pa tudi ni relevantna okoliščina, glede na to, da je bila tožnica kasneje (leta 1983) seznanjena, da sporni zemljišči nista bili last Č., ampak K., kar je izhajalo tudi iz zemljiške knjige. Dobra vera priposestvovalca mora namreč obstajati vse čas priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje se torej, ko je ugotavljalo, ali je bila tožnica dobroverna posestnica, ni bilo dolžno opredeljevati do omenjenih, nerelevantnih delov izpovedbe omenjene priče. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni pojasnilo, zakaj izpovedbi priče v citiranih delih ni verjelo, kršilo ZPP in URS. Ob tem velja dodati, da se je sodišče prve stopnje oprlo na del izpovedbe F. Č. glede obstoja poljske pešpoti, zaradi česar ne drži pritožbena trditev, da je bila izpovedba te priče povsem spregledana.

7. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem, saj se je o legi nepremičnin lahko prepričalo že na podlagi orto-foto posnetkov, sploh pa sama umeščenost spornih zemljišč pri presoji tožničine dobre vere ni odločilna okoliščina, glede na to, da je vedela, da sta last K. 8. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbeni navedbi, da bi lahko sodišče sprejelo zaključek o neobstoju dobre vere tožnice kvečjemu glede parcele št. 232/4, k. o. X. Res je sicer, da iz izpovedb nekaterih prič izhaja, da je meja med domačijama potekala po poljski poti, ki je šla po parceli št. 232/4, k. o. X., zemljišče s parc. št. 232/5, k. o. X., pa se nahaja na tisti strani poti, na kateri je bila Č. domačija. Toda zaključek o nedobrovernosti tožnice je kljub temu pravilen v delu, ki se nanaša na parcelo št. 232/5, k. o. X, saj sta priči R. L. in L. K. skladno izpovedali, da je zemlja družine K. segala prek poljske poti (v smeri Č. domačije), kar izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige.

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dobroverna posestnica zemljišč s parc. št. 232/4 in 232/5, obe k. o. X., dobroverna posest pa je eden izmed pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, zato je pravilna odločitev, da tožnica na tej pravni podlagi ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da podredni razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev obravnavanega dela zahtevka, materialnopravno ni pravilen. Res je sicer, da načeloma ni mogoče priposestvovanje idealnega dela nepremičnine, a to ne velja v primeru, ko je tisti, ki uveljavlja pridobitev lastninske pravice na idealnem delu nepremičnine, že solastnik preostalega idealnega dela iste nepremičnine, kot je to v konkretnem primeru. V takšnem primeru namreč priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnica lastninske pravice na spornih zemljiščih prav tako ni pridobila na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, saj ni mogla biti v dobri veri, da gradi le po svojem. Drži sicer pritožbena navedba, da je z vidika te pravne podlage bistveno, da je graditelj pošten v času gradnje, a iz pravočasnih trditev tožnice, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja to, kar tožnica navaja v pritožbi, in sicer, da je bila gradnja končana že v letu 1982, torej pred izvedbo geodetskega postopka, od katerega naprej tožnica, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bila več v dobri veri, da gradi le po svojem. Tožnica je namreč na naroku za glavno obravnavo 29. 8. 2011 zatrjevala le, da je leta 1982 nepremičnino parc. št. 232/4, k. o. x., utrdila, nasula teren in kasneje (nedoločno, kdaj – katerega leta) po njej gradila pot (glej list. št. 25). Pritožbena navedba, da je bila pot zgrajena že leta 1982, je zato pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

11. Pravilna in zadostni meri obrazložena je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede zemljišča parc. št. 431/2, k. o. x. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je omenjena nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro, skladno s 44. členom SPZ pa na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica je sicer trdila, da za nastanek statusa grajenega javnega dobra na tem zemljišču ni bil izdan ustrezen upravni akt oziroma ustrezna ugotovitvena odločba države ali lokalne skupnosti, kot to zahteva ZGO-1 ter da zemljišče ni bilo nikoli v javni rabi, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, a s takšnimi navedbami ne more uspeti. Razumljivo je, da v konkretnem primeru ne obstoji upravni akt o podelitvi statusa javnega dobra v smislu 21. člena ZGO-1, saj iz zemljiške knjige izhaja, da je bil sporni nepremičnini podeljen takšen status, še preden je bil leta 2002 sprejet ZGO-1. Iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A5) je razvidno, da vknjižba javnega dobra pri sporni nepremičnini temelji na 141. členu ZZK, ki je začel veljati leta 1995, v zvezi s 247. členom ZZK-1, ki določa, da se 141. člen ZZK, po katerem se nepremičnine, ki so vpisane v seznamih kot javno dobro, po uradni dolžnosti prenesejo v vložke glavne knjige in vknjižijo kot javno dobro, uporablja tudi po uveljaviti ZZK-1. Konkretni vpis javnega dobra v zemljiški knjigi torej temelji na seznamu. Upoštevaje navedeno in ker tožnica ni zatrjevala, da je seznam neustrezen oziroma da seznam dejansko ne obstoji, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izhajalo iz zemljiškoknjižnega stanja, ter pravilno štelo, da je nepremičnina parc. št. 431/2, k. o. X., javno dobro. Ker torej podlaga za vpis javnega dobra v zemljiško knjigo obstoji, se tožnica tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da se nepremičnina nikoli ni uporabljala kot javno dobro. Če je določeni nepremičnini podeljen status javnega dobra, to dejstvo pravdno sodišče veže, ni pa v njegovi pristojnosti, da presoja, ali je bil takšen status podeljen (ne)zakonito. Prav tako tožnica ne more v tem sodnem postopku uveljavljati, da so izpolnjeni pogoji za ukinitev statusa javnega dobra, saj je za odločanje o tem pristojen upravni organ. Sklicevanje tožnice na odločbi Okrajnega sodišča v Grosupljem in Višjega sodišča v Ljubljani ni utemeljeno, saj ne gre za primerljive zadeve. Prva odločba je bila izdana v zemljiškoknjižnem (in ne v pravdnem) postopku zaradi vknjižbe lastninske pravice, v katerem je nasprotna udeleženka ugovarjala, da je določena nepremičnina javno dobro, kar iz upravne odločbe, ki je bila podlaga za predlagani vpis lastninske pravice, ni izhajalo, zaradi česar je zemljiškoknjižno sodišče ugovor nasprotne udeleženke zavrnilo. Iz druge odločbe pa izhaja, da je sodišče pridobitev statusa javnega dobra vezalo na odločbo pristojnega organa, a v tisti zadevi (za razliko od tu obravnavane) sporna nepremičnina v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot javno dobro, zato zadevi v bistvenem nista primerljivi.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nejasnosti odločitve, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 431/2, k. o. X. Kljub temu da je sodišče prve stopnje zapisalo, da, dokler je pri sporni nepremičnini vknjiženo javno dobro, na temelju 44. člena SPZ o lastninski pravici na sporni nepremičnini pridobljeni s priposestvovanjem ni mogoče odločati, iz obrazložitve in izreka sodbe povsem jasno izhaja, da je tudi o zahtevku, ki se nanaša na to nepremičnino, odločilo.

13. Sodišče prve stopnje utemeljenosti tega dela zahtevka res ni presojalo po določbah o gradnji na tujem svetu, vendar tega niti ni bilo dolžno, saj je tožnica le glede zemljišča parc. št. 232/4 k. o. X. trdila, da je na njem zgradila pot. Pritožbena navedba, da je parc. št. 431/2 k. o. X. pozidana z dvoriščem, je tako neupoštevna pritožbena novota, saj tožnica ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

14. Končno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen zahtevek za plačilo nadomestila koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od tega, da je pot, ki poteka po zemljišču parc. št. 232/4, k. o. X., kategorizirala za javno pot. Tožnica je pri utemeljevanju tega zahtevka izhajala iz dejstva, da je izključna lastnica zemljišča parc. št. 232/4, k. o. X., kar ji v tem postopku ni uspelo dokazati. Ker je solastnica tega zemljišča tudi tožena stranka, zaradi česar je tudi sama upravičena do njegove uporabe, bi morala tožnica zatrjevati in dokazati, da tožena stranka uporablja sporno nepremičnino v obsegu, ki presega njen idealni delež, oziroma da jo tožnica proti svoji volji uporablja v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih, a tega ni ne trdila, še manj dokazala. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja nasprotno, in sicer, da je bila tožničina uporaba poti in zemljišča parc. št. 232/4, k. o. X., kljub kategorizaciji poti za javno pot neovirana in neokrnjena.

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. členom ZPP).