Jedro

Zakonski kriterij za pospešeni postopek je izpolnjen takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje, kar je treba v azilnem postopku razlagati v smislu intenzivnosti dejanj preganjanja glede na to, da je Ustavno sodišče pospešeni postopek presojalo z vidika ustavnih pravic, z vidika materialnega prava po ZAzil pa stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v bistvu pomeni stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika (roj. 11. 2. 1976 v kraju Ž., Nemčija) na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 26. 10. 2006 zaprosil za azil. V prošnji je navedel, da je iz Srbije odšel zato, ker je situacija zelo slaba. Še slabše pa bo, če bo Kosovo postalo samostojno, saj se bo sovraštvo s strani Srbov obrnilo proti Romom in Muslimanom. Pred nekaj dnevi so Srbi kamenjali džamijo v A.. Med vojno so Srbi požgali džamijo v A., kot maščevanje Albancem, ker so uničevali srbske verske objekte na Kosovu. Tožnik je navedel, da je bil v letu 1999 dva meseca vojak (neprostovoljno) in doživel bombardiranje NATA. Matično državo je sedaj zapustil zaradi razmer, ki se pripravljajo. Noče, da bi ga mobilizirali v vojsko, tako kot leta 1999. Poleg tega Srbi vsepovsod nadlegujejo Rome in jih maltretirajo. Povsod se čuti napetost. Tožnik je navedel, da je ekonomska situacija zelo slaba. Družina se je preživljala z njegovim pleskanjem, mati pa je prodajala oblačila na trgu. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je zapustil matično državo. Tožnik je navedel tudi dogodek, ki se je zgodil pred 14 dnevi. S prijatelji je sedel v kavarni, ko so jih brez razloga napadli Srbi. Sam je imel lažje poškodbe, prijatelj pa je končal v bolnici. Med drugim je navedel, da sam niti ni doživel toliko maltretiranja, saj je bolj svetle polti in ga vsi nimajo za Roma. Prav tako je navedel, da s strani državnih organov (vojske, policije) zaradi barve kože težav ni imel, imeli so jih prijatelji. Policija jih pretepa in ponižuje brez razloga. Njegova mati, ki dela na tržnici, je imela težave, saj so ji policisti podrli stojnico z blagom. Policistom ne smejo nič reči, ker jih takoj fizično napadejo. Tožena stranka pravi, da se v spisu nahaja tudi lastnoročna pisna izjava prosilca z dne 25. 10. 2006, v kateri je navedel, da prosi za azil v Sloveniji zaradi slabega ekonomskega in družbenega standarda v Srbiji. Je Rom, muslimanske veroizpovedi, kar je tam problem, ker se grdo obnašajo do njih, kot narodnostne manjšine. V strahu živi z materjo, očetom in bratoma, saj so pogoji slabi. Nimajo nobenih socialnih prihodkov in nihče ni zaposlen. Tožena stranka pravi, da razlogov, ki jih navaja tožnik v prošnji, ne more šteti za preganjanje, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005 preganjanje opredelilo kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Sklicuje se na določili 6. in 7. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedel samo en fizični napad, pri čemer naj bi utrpel lažje poškodbe. Navedel je, da ni doživel veliko nadlegovanj, saj je bolj svetle polti in ga nimajo vsi za Roma. Materi so policisti podrli stojnico na trgu, vendar to ni relevantno za odločanje o azilu tožnika. Tožena stranka tudi meni, da stojnice niso podrli zaradi njene narodnosti, ampak ker tožnikova mati prodaje na trgu ni legalizirala. Če bi šlo za preganjanje, bi državo zapustila tudi tožnikova mati, tožnik pa bi bolj konkretiziral navedbe o nadlegovanju. V izvorni državi živijo še tožnikov oče, mati in brata. Tožena stranka meni, da je tožnik matično državo zapustil, da bi si v tujini našel zaposlitev in tako finančno pomagal svoji družini, ki živi v slabih razmerah.

V tožbi tožnik pravi, da ga Srbi preganjajo, ker je Rom, grozijo mu s smrtjo, kar je prijavil policiji, vendar mu ni nudila ustrezne zaščite. Tožnik zato predlaga, da ga sodišče zasliši na glavni obravnavi, da se bo prepričalo, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz izpovedbe tožnika, ki jo je tožena stranka povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožnik odšel iz izvorne države zaradi pričakovanja, da se bodo razmere v Srbiji glede odnosa srbskega prebivalstva do Muslimanov in Romov poslabšale zaradi osamosvajanja Kosova, in ker vsepovsod nadlegujejo Rome in jih maltretirajo.

Kar zadeva prvi razlog, tožnik ni t.i. zatečeni begunec (sur place - 5. člen Direktive št. 2004/83/EC) glede na njegovo predvidevanje v času odhoda iz Srbije (dne 21. 10. 2005), da bodo Srbi postali bolj sovražni do Romov zaradi osamosvajanja Kosova. V tožbi namreč nič ne navaja, da so se razmere, ki jih je tožnik predvidel ob odhodu iz Srbije glede na razmere ob vložitvi tožbe (dne 13. 12. 2006) uresničile. Z vidika instituta t.i. zatečenega begunca iz prošnje torej očitno izhaja, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Kar pa zadeva drugi razlog, zaradi katerega je tožnik prišel iz izvorne države v Slovenijo, češ da Srbi Rome vsepovsod nadlegujejo in maltretirajo, je tožnik preveč na splošno opisal nadlegovanja Romov s strani Srbov. Tudi na posebno vprašanje, naj opiše dogodek, ko so Srbi njega nadlegovali, je tožnik navedel en dogodek, ko so Srbi v kavarni brez razloga napadli skupino gostov, v kateri je bil tudi tožnik in je zaradi tega dobil lažje poškodbe. S takim načinom opisa dogodka tožnik na podlagi pravila o deljenem dokaznem bremenu (3. in 4. odstavek 24. člena in 1. odstavek 33. člena ZAzil; sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up-68/2002 z dne 23. 1. 2002), pri čemer pa se v primeru, ko prosilca za azil preganjajo nedržavni subjekti, v večji meri od prosilca za azil zahteva, da dokaže, da v državi ni ustrezne zaščite (6(c) člen Direktive št. 2004/83/EC), tožnik očitno ni dovolj prepričljiv v dokazovanju, da je bil v izvorni državi preganjan, ker je Rom. Zato se sodišče lahko strinja s toženo stranko v tem, da opis dejanj preganjanja, ki ga je podal tožnik, ne pomeni preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Vendar pa ob tem sodišče ugotavlja, da je izpeljava relevantnih dejstev, ki jih je tožena stranka pravilno selekcionirala, na pravno podlago nepravilna.

Sodišče je namreč že v številnih sodbah zavzelo stališče (na primer: U 2489/2006 z dne 15. 11. 2006), da je napačna opredelitev preganjanja, po kateri mora iti za "nenehno trpinčenje", ker takšna interpretacija ZAzil ni skladna z določili 18. člena Ustave, 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi ne z opredelitvijo mučenja iz 1. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. (MKPM, Uradni list RS, št. 35/92 - MP, 9/92) in niti ni skladna z določilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1570/2006 z dne 15. 11. 2006 izhaja, da je takšna opredelitev preganjanja, kot jo je zavzela tožena stranka v izpodbijani odločbi, nepravilna glede na Direktivo št. 2004/83/EC. Nadalje bi morala tožena stranka pri odločitvi izhajati iz vsebine 8. odstavka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1187/2006 z dne 19. 10. 2006. V tej odločbi je Ustavno sodišče zavzelo pravno interpretacijo pospešenega postopka, po katerem: - je treba zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku razlagati restriktivno; - pristojni organ v pospešenem postopku odloči samo na podlagi navedb prosilca za azil in ne izvaja nobenih dejanj v postopku; - je zakonski kriterij za pospešeni postopek izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja; - če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje (8. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

V konkretni zadevi je tožena stranka odločala samo na podlagi navedb prosilca za azil in ni izvajala nobenih drugih dejanj v postopku. Opis dejanj, kot ga je podal tožnik, v nobenem primeru ne more pomeniti preganjanje v smislu 1. člena ZAzil, kar je sodišče že utemeljilo. In pretepa v lokalu, tako kot ga je opisal tožnik, tudi ni mogoče šteti za dejanje, ki bi kršilo človekove pravice tožnika, zato v konkretni zadevi ni bilo treba ocenjevati oziroma presojati intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic, kar je treba v azilnem postopku razlagati v smislu intenzivnosti dejanj preganjanja glede na to, da je Ustavno sodišče pospešeni postopek presojalo z vidika ustavnih pravic (22. člen Ustave), z vidika materialnega prava po ZAzil pa stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v bistvu pomeni stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja.

Ker pa navedeni dve pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe nista mogli vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil), je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi in ob tem se je oprlo na določilo 4. odstavka 72. člena ZUS in na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 ter uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 1302/2006 z dne 20. 9. 2006, I Up 1027/2006 z dne 6. 7. 2006). V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu, in to stališče ni vezalo zgolj na pravno naravo upravne stvari iz zadeve Up-1055/05. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Stranki predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika v tem smislu, da bi navedel kar koli konkretnega, kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, je sodišče odločilo brez zaslišanja stranke.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je tožnika ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, oprostilo plačila sodnih taks.