Jedro

V pospešenem azilnem postopku se odloči, če je iz prosilčeve prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.11.2006. Z njo je bila iz razlogov 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnjena njegova prošnja za priznanje azila kot očitno neutemeljena (1. točka izreka) ter je bilo odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Z vidika instituta zatečenega begunca (sur place 5. člen Direktive št. 2004/83/EC) tožnik v izvorni državi očitno ni preganjan (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil), saj se razmere, ki jih je zaradi osamosvajanja Kosova predvidel ob odhodu iz Srbije, glede na razmere ob vložitvi tožbe, niso uresničile (odnos srbskega prebivalstva do Muslimanov in Romov se ni spremenil). Opis dejanj, ki jih je kot drugi razlog za priznanje azila navedel tožnik (splošne navedbe, da Srbi nadlegujejo in maltretirajo Rome ter pretep v lokalu, v katerem je bil poškodovan) v nobenem primeru ne pomeni preganjanja v smislu 1. člena ZAzil. Tožena stranka je odločala izključno na podlagi prosilčevih navedb, drugih dejanj v postopku ni izvajala. Zato je po nepotrebnem ocenjevala oziroma presojala intenzivnost zatrjevanih kršitev človekovih pravic, kar pa na odločitev nima vpliva (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS, odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006 v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil). Prosilec za azil v tožbi ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika; sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev, da v zadevi odloči brez njegovega zaslišanja, oprlo na 4. odstavek 72. člena ZUS in stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi št. Up 1027/2006 z dne 6.7.2006. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje zaslišati, saj naj bi bilo njegovo zaslišanje v azilnem postopku pomanjkljivo. Poudarja, da je po narodnosti Rom, zaradi česar naj bi ga večinski Srbi preganjali, mu grozili s smrtjo, naj bi bil izpostavljen nenehnemu trpinčenju in mučenju, kar je prijavil policiji, ki mu ni nudila zaščite. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev, zaradi katerih se o azilu lahko odloča v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, je naveden tudi v 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je tudi, če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ta pogoj pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki izhajajo iz navedb tožnika v prošnji za azil take, da ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil in 9. člena Direktive, št. 2004/83/EC. Tožnik je v lastnoročni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedel, da prosi za azil zaradi slabega ekonomskega in družbenega standarda v Srbiji, ter zato, ker se do Romov muslimanske veroizpovedi kot narodnostne manjšine, Srbi grdo obnašajo. Zato sta sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pravilno ugotovila, da je že iz pritožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma da je izpolnjen zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, razlogi za zavrnitev prošnje pa utemeljeni.

Kolikor pritožnik glede na vsebino pritožbe, v kateri navaja razloge, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo meni, da bi moralo sodišče prve stopnje te razloge presojati in ga o tem zaslišati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uvede z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov". Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje dolžno izvesti zahtevano glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Ker tožnik ni konkretiziral predloga za njegovo zaslišanje v tem smislu, da bi navedel karkoli konkretnega, kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo brez zaslišanja stranke.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.