Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o neobstoju položaja neupravičene pridobitve v konkretnem primeru.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o neobstoju položaja neupravičene pridobitve v konkretnem primeru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek v višini 3.476,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka); da se toženčev pobotni ugovor zavrne (III. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je nadalje ugotovilo, da v pobot uveljavljani terjatvi toženca proti tožnici v višini 6.057,00 EUR in v višini 1.514,25 EUR oziroma skupaj 7.571,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne obstojita.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 3.476,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (I. točka izreka); dopolnilno sodbo pa je razveljavilo (II. točka izreka).

3. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali ima solastnik, ki nepremičnine ne more uporabljati, ker ta ni primerna za souporabo dveh oseb, zgolj pravico zahtevati delitev stvari, torej cenitev in prodajo, ali pa lahko zahteva plačilo uporabnine za uporabo te stvari s strani drugega solastnika. Pri tem naj Vrhovno sodišče upošteva, da je, neoziraje se na voljo drugega solastnika, mnogo manjši poseg v sfero osebe, ki je solastnik, da mora plačevati uporabnino, kot pa je poseg z delitvijo nepremičnine z njeno prodajo in razdelitvijo kupnine, saj se s tem mnogo bolj poseže v sfero te osebe. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer glede pravnih vprašanj neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in uporabe tuje stvari v svojo korist (198. člen OZ) v zvezi z vprašanjem upravičenj solastnika, kot jih določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 66. členu, predvsem pravice do plodov (drugi odstavek tega člena). Višje sodišče je kršilo tudi ustavno varovano kategorijo pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), predvsem pa pravice do uživanja lastnine (67. člen Ustave RS), saj z njegovo odločitvijo ni zagotovljena gospodarska funkcija lastnine. Tožnici je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do prejemanja plodov iz naslova (so)lastnine. Predlagateljica posebej poudarja, da s tožencem nista v nobenem sorodstvenem razmerju, dejansko se ne poznata, pri čemer toženec živi v sporni solastni nepremičnini (trisobnem stanovanju št. 16 v III. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu ..., Maribor, sama pa v 470 km oddaljenem kraju v Nemčiji, je nemška državljanka in ne govori slovensko. Souporaba solastne nepremičnine tako ni možna niti dejansko (gre za eno stanovanje v stanovanjskem bloku, ki ima eno kopalnico in eno kuhinjo) niti pravno (pravno bi souporaba dveh tujih si oseb pomenila sostanovalsko razmerje, ki je bilo dovoljeno v Jugoslaviji, po Stanovanjskem zakonu /SZ-1/ pa ne več). Višje sodišče je svojo odločitev oprlo na nerazumljivo in pravno nedopustno ter moralno sporno zahtevo, da bi morala tožnica zahtevati dopustitev souporabe stanovanja, in šele v primeru, če toženec te ne bi dovolil, bi bila upravičena do uporabnine. Pri tem ni štelo, da pomeni tožničin poziv k plačevanju uporabnine izkaz njene volje, da solastnega stanovanja ni mogoče uporabljati skupaj. Tožnica meni, da bi bila v primeru, če bi toženec dopustil souporabo stanovanja, mogoča edino delitev solastnine s prodajo v nepravdnem postopku, pri čemer se sprašuje, ali je to odgovor, ki si ga želita zakonodajalec in sodna praksa. Tožencu in njegovim pooblaščencem je poslala več pisnih zahtev za ureditev vprašanja solastništva na stanovanju, tako za odkup njenega solastniškega deleža kot za plačilo uporabnine oziroma najemnine, vendar toženec za ureditev razmerja ni zainteresiran. Toženec uporablja tožničino solastnino, kar pomeni, da je zaradi tega obogaten, tožnica pa oškodovana, saj pomeni njena solastnina na stanovanju premoženje, od katerega ne prejema plodov. Predlagateljica opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2014 in pojasnjuje, da je solastno stanovanje nedeljiva celota, ki jo toženec uporablja brezplačno. Tožnica iz razloga, ker nepremičnino uporablja toženec, te ne more oddajati in prejemati plodov lastništva - najemnine. To pomeni, da je toženec obogaten na račun tožnice; njegova korist je v tem, da mu ni treba plačevati najemnine. Nedvomno je podana vzročna zveza med obogatitvijo zaradi brezplačne uporabe in izgubo, škodo zaradi nemožnosti oddajanja in prejemanja plodov. Pravice do nadomestila nima zgolj tisti, ki je v prikrajšanje privolil. Tožnica v to, da toženec sam uporablja nepremičnino, ne da bi za to plačeval najemnino, ni privolila. Solastnik ima poleg pravice stvar souporabljati vedno tudi pravico zahtevati delitev stvari, razen če je čas neprimeren (prvi odstavek 69. člena SPZ). Uporaba in delitev nepremičnine v solastnini sta po svoji vsebini dve povsem različni upravičenji, čeprav izhajata iz iste solastninske pravice. Vsekakor pomeni postopek za delitev stvari, torej njena prodaja, za toženca mnogo bolj grob poseg v njegovo življenje, osebnostno sfero in stanovanjsko problematiko kot pa obveznost plačila uporabnine. Vendar izpodbijana odločitev napotuje ravno na to; tožnica naj zahteva delitev stvari, sodišče bo stanovanje prodalo pod tržno vrednostjo (takšna je praksa prodaj stanovanj v sodnih postopkih), stroški sodne prodaje bodo bremenili oba solastnika in toženec se bo moral iz stanovanja izseliti.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).