Jedro

Pogodba, ki je sklenjena v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, je izpodbojna in ne nična.

Slabovernost kupcev je „zgolj“ eden izmed pogojev, ki morajo biti podani za to, da zakonec, ki ni dal soglasja za razpolaganje s stvarjo iz skupnega premoženja, uspe z zahtevkom na izpodbijanje pogodbe (oziroma da lahko govorimo o izpodbojni pogodbi).

Zahtevek na razveljavitev (ki ga je potrebno postaviti v primeru izpodbojnih pravnih poslov) ni vsebovan v zahtevku na ugotovitev ničnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 3. 2012 zavrnilo (II. točka izreka) tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba, ki so jo dne 15. 5. 2006 glede dvosobnega stanovanja št. 4 s pripadajočo kletjo, k.o. X (ID 000) sklenili prvo toženec kot prodajalec in drugo toženka ter tretje toženec kot kupca, nična (pri čemer naj bi se po pravnomočnosti odločbe zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani odredilo, da pri nepremičnini ID 000 opravi izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, izbris vknjižbe lastninske pravice na ime drugo toženke in tretje toženca ter vzpostavi zemljiško knjižno stanje pred 21. 6. 2006, 14 h 50 min). Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi plačati pravdne stroške v višini 1.730,33 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (posledično tudi v stroškovni odločitvi), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da niso podane predpostavke za ugoditev zahtevku po ničnosti pravnega posla, saj meni, da je potrebno ravnanje tožencev ovrednotiti z ozirom na načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravice. Pri presoji naj bi bilo potrebno upoštevati, da so ob sklenitvi prodajne pogodbe toženci vedeli, da je stanovanjska enota, ki je predmet prodaje, v tožničini posesti, sicer drugo toženka tožnici ne bi poslala dopisa, v katerem jo med ostalim obvešča, da je postala lastnica stanovanjske enote. Zato obstoji velika verjetnost (z elementi gotovosti), da je bilo tožencem znano, da je bilo stanovanje pridobljeno v zakonski zvezi oziroma da sta drugo toženka in tretje toženec vedela, da je dolžan prvo toženec za tožnico in njunega takrat mladoletnega sina (souporabnika stanovanja) plačevati preživnino, katere višina je bila določena glede na dejstvo, da prvo toženec za preživljanca krije bivalne stroške in da med bivšima zakoncema premoženjsko-pravna vprašanja niso razrešena. Po mnenju pritožnice je moč že iz navedb v tožbi in njej priloženih listin z veliko verjetnostjo zaključiti, da je prvo toženec storil zavržno nemoralno dejanje, ostala dva toženca pa sta zaradi lastnih finančnih koristi (ugodna kupnina oziroma prodajni pogoji) pristala na sodelovanje pri nemoralnem ravnanju. Pogodba je nična, ker je prvo toženec z namenom iztržiti korist mimo postopkov za razdelitev premoženja izkoristil okoliščino, da je bil kot izključni lastnik vpisan v zemljiško knjigo (drugi odstavek 40. člena OZ). V nadaljevanju poudarja, da se v obrazložitvi sodišče prve stopnje sklicuje na referat podan v okviru civilnopravne sodniške šole iz marca 2012, ki njej ni dostopna, prav tako, da je že iz obrazložitve razvidno, da sodna praksa glede vprašanja, ali zahtevek po ničnosti vsebuje tudi zahtevek po razveljavitvi pogodbe, ni enotna in da gre za ustvarjanje nove prakse, kar ne bi smelo imeti vpliva na njene pravice. V kolikor ne bi zavrnilo predlog za upoštevanje dejstev ugotovljenih v zadevah Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1372/2000, IV P2125/2004 in I P 661/2005, bi se lahko sodišče prve stopnje izognilo večini navedb v predmetni pritožbi.

3. Toženci odgovora na pritožbo niso podali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno obrazložilo, da je (in tudi zakaj) pogodba, ki je sklenjena v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR,(1) izpodbojna in ne nična, prav tako, zakaj zahtevek na razveljavitev (ki ga je potrebno postaviti v primeru izpodbojnih pravnih poslov) ni vsebovan v zahtevku na ugotovitev ničnosti. K tem jasno in prepričljivo podanim razlogom ni moč ničesar relevantnega dodati. Precej obsežne pritožbene navedbe glede konkretnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bila drugo toženka in tretje toženec slaboverna glede prvo toženčevega lastništva stanovanja (navedbe o tem, katere okoliščine vse naj bi jima bile znane oziroma poudarjanje njunih motivov za nakup stanovanja, prav tako pa tudi poziv na vrednotenje postopanja tožencev z ozirom na načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravice), so v pretežni meri in v prvi vrsti nedopustna ter posledično neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).(2) A tudi če bi bile pravočasne, to ne bi imelo nobenega vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Obstoj omenjene okoliščine (torej slabovernost kupcev) (3) namreč ne bi pomenil, da je sporna kupoprodajna pogodba zato nična in ne izpodbojna. Tudi ta okoliščina sama je „zgolj“ eden izmed pogojev, ki morajo biti podani za to, da zakonec, ki ni dal soglasja za razpolaganje s stvarjo iz skupnega premoženja, uspe z zahtevkom na izpodbijanje pogodbe (oziroma da lahko govorimo o izpodbojni pogodbi).(4)

6. Navedbe sodišča prve stopnje, da je starejša sodna praksa v zvezi z vprašanjem kakovostne razlike med zahtevkom na razveljavitev pogodbe in zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe, v določenih primerih zavzela drugačno stališče, še zdaleč ne gre razumeti tako, da je drugačna sodna praksa šele v nastajanju (ali celo, da je začela nastajati z izpodbijano sodbo). Ugotovitev sodišča prve stopnje glede starejše sodne prakse drži, medtem ko stališče o kakovostni razliki med obema zahtevkoma (in „nevključenosti“ oziroma „nevsebovanosti“ zahtevka na razveljavitev v zahtevku na ugotovitev ničnosti) še zdaleč ni novo (še manj v nastajanju), saj je v sodni praksi (kot enotno) (5) oziroma pravni teoriji prisotno že nekaj časa.(6) Tudi v tem delu so zato pritožbeni očitki neutemeljeni.(7)

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ko torej eden od (bivših) zakoncev brez soglasja drugega razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje (kot naj bi se to po tožničinih navedbah zgodilo v konkretnem primeru).

(2) Navedbe, ki jih je glede tega tožnica podala v tožbi, so bile bistveno bolj skope. To velja (sicer v manjši meri) tudi glede očitkov prvo tožencu.

(3) V povezavi z „zlorabo“ (samovoljnim postopanjem) prodajalca (torej enega od zakoncev oziroma skupnih lastnikov)

(4) Glej npr. VSL sodbo II Cp 3486/2011 z dne 18. 4. 2012. (5) Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 406/2001 z dne 21. 3. 2002, II Ips 200/1999 z dne 25. 11. 1999, II Ips 358/2006 z dne 31. 8. 2006, II Ips 227/2008 z dne 5. 11. 2009, II Ips 604/2007 z dne 23. 6. 2010 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1656/2004 z dne 1. 6. 2004, I Cp 1680/2006 z dne 6. 9. 2006 in II Cp 3462/2011 z dne 4. 4. 2012. (6) Glej Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem (Uradni list: GV Založba, 2005), prva knjiga, str. 35

(7) Kakšen vpliv na pravilnost (pa tudi zakonitost) izpodbijane odločitve, naj bi imelo dejstvo, da se sodišče prve stopnje glede ugotovitve o kakovostni različnosti obeh zahtevkov v obrazložitvi sklicuje na referat prof. dr. Aleša Galiča podan v okviru civilnopravne sodniške šole v marcu 2012 (ki tožnici po njenih navedbah ni dostopen), ni jasno, saj pritožnica tega ne obrazloži. Povsem enako velja glede povsem pavšalnega pritožbenega očitka, da bi se lahko sodišče prve stopnje večini navedb v predmetni pritožbi „izognilo“, v kolikor ne bi zavrnilo njenega predloga po upoštevanju dejstev ugotovljenih v zadevah Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1372/2000, IV P2125/2004 in I P 661/2005 (ti očitki so neupoštevni že iz razloga, ker ni razvidno, da bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP v postopku na prvi stopnji na te kršitve opozarjala).