Jedro

Dolžnost prodaje stanovanja po določbah stanovanjskega zakona velja tudi za zadružno lastnino, če ne gre za zadružno premoženje, za katero velja prepoved razpolaganja po 81. čl. Zakona o zadrugah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 33.867,50 SIT pravdnih stroškov, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožena stranka neutemeljeno odklonila sklenitev prodajne pogodbe, nato pa naložilo toženi stranki sklenitev te prodajne pogodbe, kateri predmet je stanovanje v hiši v M. 69, ostali deli pogodbe pa so opisani v izreku sodbe pod 2. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stanovanje se nahaja v Zadružnem domu v M. in kot vse premoženje zadruge je v skladu z Zakonom o zadrugah zadružna lastnina. To ni družbena lastnina, za katero stanovanjski zakon določa dolžnost sklenitve prodajne pogodbe. V 34. čl. Zakona o zadrugah se z zadružno premoženje uporabljajo predpisi o lastninski pravici. Člen 81 tega zakona pa določa, da ni dopustno razpolaganje z nepremičninami, za katere po določbah tega zakona nastopa dolžnost vrnitve razdružitve oziroma lastninjenje. Ker ima tožena stranka sedaj že lastninsko pravico in je bilo lastninjenje že izvedeno po Zakonu o zadrugah po 34. in 74. členu, za to stanovanje obstaja prepoved prodaje. Sodišče ni ugotavljalo ali za stanovanje obstoji moratorij prodaje. Sicer pa tožena stranka še vztraja, da gre za hišniško stanovanje in ugovarja izračunu vrednosti stanovanja.

Merodajna bi bila vrednost točke ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ne pa trenutek, ko je bila vložena zahteva za odkup.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Stanovanjski zakon je eden prvih privatizacijskih zakonov in proti lastniku se naperi zahteva za odkup. Tožena stranka zmotno razume člen 81 Zakona o zadrugah tako, da ker naj bi imela tožena stranka sedaj lastninsko pravico, lastninjenje in odkup ne bi bilo možno. Po 74. členu Zakona o zadrugah ima poseben status premoženja, ki je nastalo kot družbena lastnina. Takšna vrsta premoženja je tudi stanovanje, ki je predmet te pravde in kot izhaja iz z.k. izpiska. Za to stanovanje ne veljajo določbe lastninjenja in zato ga mora tožena stranka prodati po določbah Stanovanjskega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je spor o tem, ali je stanovanje, ki se nahaja v hiši v M. 69, lahko predmet prodaje po Stanovanjskem zakonu oziroma ali gre za premoženje, za katero po 81. členu Zakona o zadrugah (Ur.l. RS 13/92) velja prepoved razpolage. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo in pritožba tega ne graja, da je tožena stranka nepremičnino pridobila na podlagi kupne pogodbe za dne 29.5.1961, ter da se je v zemljiški knjigi vpisala kot imetnica pravice uporabe, vrsta lastnine pa je bila družbena (primerjaj tudi zemljiškoknjižni izpisek, priloga A4). Tožena stranka je nato v postopku trdila, da je premoženje na naslovu M. 69 zadružni dom, ter da je v celoti premoženje tožene stranke bilo že olastninjeno po določbah 34. čl. in 74. čl. Zakona o zadrugah. Tožena stranka tekom postopka ni nikoli zatrjevala, da bi konkretno stanovanje bilo predmet zahtevka v postopku denacionalizacije ali kakšnega postopka vračanja zadružnega premoženja, kot to določa 65. in 66. člen Zakona o zadrugah.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba za odločitev o tej zadevi uporabiti določbe 1. odst. 74. čl. Zakona o zadrugah v zvezi s 112. čl. Stanovanjskega zakona. Stanovanjski zakon namreč določa, da druge pravne osebe (in iz 111. člena), ki imajo pravico uporabe na družbenih stanovanjskih in stanovanjskih hišah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. V konkretnem primeru je šlo za družbeno premoženje, katerega imetnica pravice uporabe je bila tožena stranka in je po določbah 1. odst. 74. čl. postalo zadružno premoženje. Za take pravne osebe pa je po določbah 117. čl. stanovanjskega zakona nastopila dolžnost prodaje stanovanja, če je imetnik stanovanjske pravice to zahteval. V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala odkup stanovanja po vrednosti točk na dan zahtevek, kar je sodišče tudi ugodilo. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki skuša breme neupravičene odklonitve prodaje naložiti tožeči stranki in trdi, da je odločilna vrednost točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Dolžnost prodaje stanovanja je po 117. čl. stanovanjskega zakona kogentne narave, zato je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje, da je odločilna vrednost točke ob zahtevi oziroma trenutku, ko bi tožena stranka morala stanovanje prodati, kot ji nalaga zakon.

Tožena stranka v pritožbi še trdi, da stanovanja ne sme prodati, ker ji prepoveduje moratorij iz 81. čl. Zakona o zadrugah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se prepoved razpolage z nepremičninami iz 81. čl. Zakona o zadrugah nanaša le za tisto premoženje, katero je zakonodajalec hotel zaščitati za čas dokler ni končana privatizacija oziroma tranzicija v družbi. Gre torej za premoženje, katero se po določbah o vračanju zadružnega premoženja in po določbah iz 74. čl. Zakona o zadrugah še vrača oziroma je v postopku denacionalizacije, se razdružuje ali se lastnini. Za predmetno stanovanje pa tožena stranka kaj takega ni zatrjevala. Drugače povedano: moratorij iz 81. čl. Zakona o zadrugah velja le za tisto premoženje, ki je predmet postopkov po zakonih, ki so delno urejali popravo krivic in določbah Zakona o zadrugah, ki so uredili lastninjenje (v mejah iz 74. čl. Zakona o zadrugah, razen prvega odstavka). Tako se izkaže, da ni pravilno pravno izhodišče tožene stranke, ki trdi, da dolžnosti prodaje stnaovanja ni za tista stanovanja, ki so postala v postopku lastninjenja zadružno premoženje, kot to določa 34. člen citiranega zakona. Toženi stranki je treba pojasniti, da so vse pravne osebe, ki jih je doletela privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš in dolžnost prodaje po stanovanjskem zakonu, postale lastniki stanovanj, pa vendar so jih morale prodati upravičenim osebam. Zato ni mogoče trditi, da je po zakonu o zadrugah vsa zadružna lastnina avtomatično izzvzeta iz prodaje. To velja le za tisto premoženje, ki ga je mogoče uvrstiti v premoženje iz 81. čl. zakona o zadrugah, kar pa predmetno stanovanje ni.

Tožena stranka v pritožbi še trdi, da je predmetno stanovanje hišniško stanovanje. Pri tem ponuja dokaz kot med pravdo in sicer zaslišanje MR, direktorja. Pritožbeno sodiošče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da konkretnega stanovanja ni mogoče opredeliti kot hišniškega stanovanja. Tožena stranka ni priložila dokumenta, iz katerega bi izhajala namembnost stanovanja, kot trdi tožena stranka. Pač pa je tožeča stranka ponudila dokaze, kar je sodišče sprejelo, da je stanovanje dobila kot navadno stanovanje z imetništvom stanovanjske pravice, ki ga je dobila kot delavka pri toženi stranki, pri čemer ni nikoli opravljala hišniških del. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je pred vselitvijo tožnice stanovanje bilo dalj časa prazno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi izpoved direktorja zadruge ne bi mogla vplivati na izid pravde, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka ima pravico do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo in do ustreznih materialnih stroškov, kar je pritožbeno sodišče priznalo po Odvetniški tarifi.