Jedro

Kljub ugotovljenim obojestranskim vzrokom za nevzdržnost zakonske zveze pa je potrebno zaradi vztrajanja tožene stranke, da je za razvezo izključno "kriva" tožnica, še dodati, da pri odločanju o preživninski obveznosti zakonca vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, niso najbolj odločilnega pomena. Po določbi 81. člena ZZZDR je namreč predvsem pomembno, da gre za nepreskrbljenega zakonca, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, pri tem pa sodišče ob odločanju o preživninski obveznosti lahko (ne mora) upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je zakonska zveza postala nevzdržna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da mora toženec plačevati tožeči stranki mesečno preživnino v znesku 5.000,00 SIT in sicer od 1.11 1996 dalje.

Proti tej odločitvi je vložila tožena stranka pritožbo, ki jo je drugostopno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica ni oseba, ki bi bila brez sredstev za življenje, saj je solastnica kmetije, ki jo namerava toženec zapustiti. Tudi nepreskrbljena ni, saj prejema mesečno 20.000,00 SIT. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Prvostopno sodišče je te razloge enostavno "razdelilo" med oba zakonca, drugostopno sodišče pa je verjelo pričam, ki so izpovedale, da je toženec agresiven do tožnice.

Zaključka, da so razlogi za razvezo na obeh straneh in da je toženec do tožnice agresiven, sta protispisna. Netočnost teh zaključkov bi se lahko ugotovila z zaslišanjem že odraslih otrok pravdnih strank.

Sodišči sploh nista upoštevali, da tožnica že dolgo ni ničesar prispevala k preživljanju otrok. Zaradi očitkov, da toženec uporablja nepremičnine, ki niso njegove in katerih solastnica je tožnica, se bo toženec s kmetije odselil. Dejstvo, da je tožnica rodila v zakonu sedem otrok, ne more biti odločilno. Razlogi za razvezo so izključno na strani tožeče stranke, ki je za družino slabo skrbela, vdajala pa se je tudi pijači. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožničin preživninski zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da so vzroki za razvezo zakonske zveze na strani obeh zakonskih partnerjev in da je eden od teh vzrokov tudi toženčeva agresivnost do tožnice, imajo podlago v izvedenih dokazih (izpovedbah prič, poročilih Centra za socialno delo C. in tudi izpovedbah strank) in so rezultat dokazne ocene teh dokazov, ki jo tožena stranka v revizijskem postopku ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Med ugotovitvami obeh sodišč in izvedenimi dokazi zato ni prav nobene "protispisnosti", kot zmotno zatrjuje revizija, saj so predvsem zaslišane priče med številnimi drugimi razlogi omenjale tudi toženčevo agresivnost do tožnice. Sicer pa tudi brez v drugostopni sodbi res bolj izpostavljene toženčeve agresivnosti do tožnice, presoja sodišča, da so vzroki za nevzdržnost zakonske zveze na obeh straneh, ob upoštevanju drugih ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ne bi mogla biti drugačna. Po ugotovitvah obeh sodišč sta bila namreč zakonca zelo različnih narav, imela sta različne navade, kar vse je pripeljalo do globoke omajanosti medsebojnih odnosov, izgube želje po skupnem življenju, že pred razvezo zakonske zveze kar nekajletnega ločenega življenja itd. Kljub ugotovljenim obojestranskim vzrokom za nevzdržnost zakonske zveze pa je potrebno zaradi vztrajanja tožene stranke, da je za razvezo izključno "kriva" tožnica, še dodati, da pri odločanju o preživninski obveznosti zakonca vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, niso najbolj odločilnega pomena. Po določbi 81. člena ZZZDR je namreč predvsem pomembno, da gre za nepreskrbljenega zakonca, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, pri tem pa sodišče ob odločanju o preživninski obveznosti lahko (ne mora) upošteva tudi vzroke, zaradi katerih je zakonska zveza postala nevzdržna. Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da ima 54 letna tožnica le pet let že pred sklenitvijo zakonske zveze pridobljene delovne dobe, da je brez redne zaposlitve in brez možnosti, da bi tako zaposlitev dobila, da ima le začasno nastanitev pri ženski, ki jo oskrbuje, za kar prejema mesečno 20.000,00 SIT, drugih rednih dohodkov pa nima, da ima težave z zdravjem, zaradi česar bo morala na operacijo itd., pa ne more biti prav nobenega dvoma, da so v celoti izpolnjeni pogoji za toženčevo preživninsko obveznost, ki so navedeni v 81. členu ZZZDR. Odločitev obeh sodišč, da mora toženec tožnici, pri kateri tudi v bodoče ni mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja njenega socialnega in ekonomskega položaja, plačevati mesečno preživnino v znesku 5.000,00 SIT, je zato materialnopravno pravilna.

Revizija predlaga, naj bi se vzroki za nevzdržnost zakonske zveze ugotovili zlasti z zaslišanjem odraslih otrok pravdnih strank in vztraja pri trditvi, da se je tožnica vdajala alkoholu. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka izvedbe dokaza z zaslišanjem vseh odraslih otrok ni predlagala. V odgovoru na tožbo je le navedla, da bo izvedbo tega dokaza predlagala "po potrebi" (2. točka odgovora na tožbo), ob zaključku obravnavanja zadeve pa je izrecno izjavila, da nima drugih dokaznih predlogov. Predlaganje izvedbe teh dokazov v revizijskem postopku pa ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). S trditvami, da je bila tožnica vendarle "vdana alkoholu", pa izpodbija tožena stranka dokazno oceno nižjih sodišč (ti sodišči tega dejstva nista ugotovili), kar v revizijskem postopku na podlagi iste določbe ZPP tudi ni več mogoče. Sicer pa tožena stranka z vsemi navedenimi revizijskimi trditvami skuša le dokazati, da so bili vzroki za nevzdržnost, če že ne izključno, pa vsaj v pretežni meri, vendarle na strani tožeče stranke, kar pa, tudi če bi se pokazalo, da je temu res tako, iz razlogov, ki so bili ob razlagi določbe 81. člena ZZZDR že navedeni, samo po sebi še ne bi izključevalo tožničine pravice do preživnine.

Revizijske trditve, da bo tožena stranka zapustila kmetijo, ki je v solasti tožnice, da se bo preselila drugam, da bo kmetijo prenehala obdelovati itd., se nanašajo na bodoči razvoj dogodkov in jih zato ni mogoče upoštevati. Za odločanje o toženčevi preživninski obveznosti so namreč odločilne okoliščine, ki so obstajale ob zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Zato revizijsko sodišče na trditve tožene stranke, da se bodo v bodoče dogodki odvijali tako, da bo to v škodo tožene stranke, ne odgovarja. Dodaja le, da se zaradi bodočih spremenjenih razmer lahko znesek preživnine, ki jo je dolžan plačevati preživninski zavezanec, poveča ali zniža, ob pogojih iz 83. člena ZZZDR pa lahko pravica razvezanega zakonca do preživnine tudi preneha.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo potem, ko je v okviru uradnega preizkusa (386. člen ZPP) ugotovilo, da nižji sodišči bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).