Jedro

Sodišče je v konkretnem primeru v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče s sklicevanjem na načelo materialne resnice ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, razen v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).

Na podlagi 285. člena ZPP, sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranko sicer lahko opozori na pomanjkljivo substanciranje, ne sme pa se z njo poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah ali pa jo spodbuditi, da spremeni tožbeni temelj.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28. 10. 2014 nezakonita in se razveljavi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo 10. 3. 2015 in da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 5.596,82 EUR bruto. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) in kršilo njeno pravico do izjavljanja in načelo kontradiktornosti. Tožnik naj bi postavil trditveno podlago o nezakonitosti odpovedi in podal tudi relevantne dokaze, med katerimi je bila bistvena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje naj bi tožnika v okviru ugotavljanja materialne resnice zaslišalo tudi o tem, ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in kaj je določala za primer, da tožnik ne bi bil ponovno imenovan za direktorja tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku izpodbijal iz dveh razlogov - ker naj bi bila že sama razrešitev z mesta direktorja zavoda neupravičena in ker naj bi mu odpoved podala neupravičena oseba. Drugih razlogov za nezakonitost podane odpovedi naj tožnik ne bi navajal niti dokazoval. Sodišče naj prvega razloga vsebinsko ne bi presojalo, za drugega pa naj bi ugotovilo, da je neutemeljen. Kljub temu je razsodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker bi morala tožena stranka tožniku v skladu s XIII. točko te pogodbe, ponuditi zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, česar pa ni storila. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi samo od sebe ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. Če tožnik splošno zatrjuje, da je odpoved nezakonita, sodišče ne bi smelo ugotavljati vseh možnih razlogov za nezakonitost. Za to naj ne bi imelo pravne podlage niti v ZPP niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (2) (v nadaljevanju ZDSS-1). Sodišče prve stopnje naj bi pomanjkanje trditvene podlage tožnika nadomestilo samo, tako da je tožnika na zaslišanju spraševalo o tem, kaj je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno za primer, če ne bi bil več imenovan za direktorja, brez da bi tožnik v zvezi s tem poprej karkoli zatrjeval. S tem naj bi bilo toženi stranki onemogočeno, da se izreče o okoliščinah in dokaznih predlogih, pomembnih za njen uspeh. Sodišče naj bi tudi v delovnem sporu odločalo v okviru trditvene in dokazne podlage in s sklicevanjem na načelo iskanja materialne resnice ne bi smelo kršiti razpravnega načela in pravice stranke do izjave. Sodišče prve stopnje naj toženi stranki ne bi omogočilo podati trditev glede njene domnevne obveznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi niti izvajanja dokazov o tem, ali je tožena stranka sploh imela na voljo kako ustrezno prosto delovno mesto. Tako ravnanje sodišča naj bi predstavljalo tudi neenako obravnavanje pravdnih strank in kršitev načela kontradiktornosti, sodba pa je za toženo stranko sodba presenečenja. Ne glede na to, pa naj bi sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi napačno interpretiralo XIII. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker tožniku mandat ni potekel, ampak je bil predčasno razrešen, naj mu tožena stranka ne bi bila dolžna ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je od začetka pravde zatrjeval nezakonitost odpovedi in zahteval njeno razveljavitev, zato naj sodišče ne bi odločalo mimo njegove trditvene podlage. Sodišče naj bi z vprašanji, ki jih je postavilo tožniku na zaslišanju nakazalo možnost drugačne pravne kvalifikacije. Tožena stranka, ki jo zastopa kvalificiran pooblaščenec bi po zaslišanju morala in mogla predvideti, da bi sodišče lahko upoštevalo drugo pravno podlago.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji utemeljeno navaja, da ji je bila s postopanjem sodišč druge in prve stopnje kršena pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja in kontradiktornosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana takrat, ko sodišče stranki z nezakonitim postopanjem (kršitvijo določb ZPP) odvzame možnost sodelovanja v postopku. V konkretnem primeru je sodišče to kršitev zagrešilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo in je toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Na podlagi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo). Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala. V trditveno podlago sodijo dejstva, ki jih (pravočasno) navede katerakoli od strank.

9. Tožnik je v tem sporu zahteval, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki mu jo je podala tožena stranka, ker je bil neupravičeno razrešen z mesta direktorja tožene stranke, in ker mu je odpoved podala neupravičena oseba. Tožnik in tožena stranka nista zatrjevala, da pogodba o zaposlitvi v XIII. členu določa, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, in kaj je določeno za primer, če bi bil tožnik kot direktor razrešen ali ne bi bil ponovno imenovan. Ravno nasprotno. Tožnik o teh dejstvih ni vedel z gotovostjo izpovedati niti, ko ga je sodišče zaslišalo kot stranko, saj je povedal, da ni prepričan, če je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, XIII. člen pogodbe o zaposlitvi pa mu je prebralo sodišče. Tožnik tako teh trditev tudi na zaslišanju v resnici ni postavil, pa tudi sicer velja, da izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe (3).

10. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnik ustrezne trditve podal že s tem, ko je zatrjeval, da je odpoved nezakonita. Zgolj taka trditev sama po sebi je ohlapna in pavšalna oziroma predstavlja pravno abstrakcijo (4). Tožba zgolj z navedbo, da je odpoved nezakonita, bi bila nesklepčna, saj iz nje (brez utemeljitve z drugimi dejstvi) ne bi izhajalo, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Splošen očitek nezakonitosti tako ne pomeni, da sodišče brez dovolj konkretiziranih trditev o konkretno opredeljenih razlogih za nezakonitost kar samo ugotavlja in preizkuša vse mogoče podlage za nezakonitost. 11. Sodišče se je pri svojem ravnanju zmotno sklicevalo na načelo materialne resnice. ZDSS-1 izrecno uzakonja to načelo v socialnih sporih, iz veljavnega ZPP pa je bila črtana določba prej veljavnega zakona, da mora sodišče po resnici ugotoviti vsa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Načelo materialne resnice je sicer kljub temu še vedno eno od vodil pravdnega postopka, nobenega dvoma pa ni, da imata načelo dispozitivnosti in razpravno načelo prednost pred načelom materialne resnice (5). Sodišče s sklicevanjem na načelo materialne resnice ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, razen v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).

12. Na podlagi 285. člena ZPP, sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranko sicer lahko opozori na pomanjkljivo substanciranje, ne sme pa se z njo poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah ali pa jo spodbuditi, da spremeni tožbeni temelj (6). Stranko lahko spodbudi k dopolnitvi dejstev, vendar pri tem ne sme odpirati povsem novih dejanskih podlag, ki jih sama ni uveljavljala. Gre torej za dopolnitve in nadgraditve v tistem okviru, ki ga je stranka sama že opredelila. V konkretnem primeru pa je sodišče samo spremenilo tožbeni temelj iz nezakonitosti odpovedi zaradi neupravičene razrešitve in podaje odpovedi s strani neupravičene osebe v nezakonitost odpovedi zaradi neupoštevanja določbe XIII. člena pogodbe o zaposlitvi. Odprlo je novo dejansko podlago, ki je (nobena) stranka sploh ni uveljavljala.

13. Zmotno je stališče, da se je sodišče pri svoji odločitvi zgolj oprlo na pravno normo, na katero bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti morala računati. Sodišče je lahko uporabilo pravno normo samo zato, ker je prej, v nasprotju s 7. členom ZPP, samo ugotovilo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Odločitev sodišča zato predstavlja sodbo presenečenja, tožena stranka pa sodišču utemeljeno očita, da ji ni bila dana možnost podati nasprotnih navedb in dokazov v zvezi z domnevno kršitvijo XIII. člena pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bila kršena njena pravica do izjavljanja in načelo kontradiktornosti.

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti in ponovno odločiti o zahtevku v okviru pravočasnih navedb strank.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS. št. 2/2004 in nadaljnji.

(3) A. Galič, D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str.69. (4) Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str.131. (5) A. Galič, D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 79. (6) N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 587.