Jedro

Tožnik je imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, s toženo stranko pa se je za primer, da tožnik ne bi bil ponovno imenovan na mesto direktorja, dogovoril, da mu tožena stranka ponudi ustrezno delovno mesto. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka v sistemizaciji in potrjenem kadrovskem načrtu na voljo kakšno prosto delovno mesto za tožnika. Glede na sklenjeno pogodbo bi morala tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto. Katero delovno mesto bi mu ponudila, pa je stvar organizacije delovnega procesa tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati. Sicer pa to v konkretnem delovnem sporu ni relevantno, saj tožnik ni zahteval reintegracije, temveč odločitev skladno s 118. členom ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 28. 10. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo z dnem 10. 3. 2015 (1. odstavek II. točke izreka), medtem ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna prijaviti tožnika v socialna zavarovanja za čas od 17. 12. 2014 do odločitve sodišča, mu urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati vse plače, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja ter mu plačati prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 17. 12. 2014 do odločitve sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (2. odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 5.596,82 EUR bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (1. odstavek III. točke izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.356,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper ugodilni del se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo obstoj odpovednega razloga - razrešitev tožnika s funkcije direktorja je pomenila, da tožnik ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ni mogel opravljati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Nato pa je protispisno zaključilo, da ni podan utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ponuditi drugo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti, je neutemeljena, protispisna, tak zaključek pa je tudi izven tožnikove trditvene podlage. Tožnik namreč ni zatrjeval nezakonitosti izpodbijane odpovedi iz razloga, ker mu tožena stranka ni ponudila druge zaposlitve. Gre za sodbo presenečenja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče pa je kršilo tudi načelo enake obravnave ter načelo kontradiktornosti. Iz XIII. točke pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožniku mandat direktorja ni pretekel, ampak je bil z mesta direktorja razrešen predčasno. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik do nove zaposlitve upravičen tudi v primeru krivdne razrešitve. Sodišče pa tudi ni ugotavljalo, ali je imela tožena stranka v sistemizaciji in potrjenem kadrovskem načrtu na voljo kakšno prosto delovno mesto. Posledično je nepravilna tudi odločitev o sodni razvezi po 118. členu ZDR-1, odmeri denarnega povračila in povrnitvi sodnih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da trajanje njegovega delovnega razmerja ni bilo vezano na prenehanje mandata direktorja. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, da bi bil razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan in utemeljen, zato tudi ni protispisen zaključek, da je bila odpoved nezakonita. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja obveznost tožene stranke, da tožniku ponudi novo pogodbo o zaposlitvi v primeru poteka mandata in tudi v primeru siceršnjega prenehanja funkcije, ne glede na morebitni razlog razrešitve. Tožena stranka na naroku ni uveljavljala procesne kršitve določb pravdnega postopka, v kolikor je menila, da je sodišče neenako obravnavalo stranke in kršilo načelo kontradiktornosti, zato teh kršitev ne more uveljavljati v pritožbi. Dejstvo, ali je toženka imela prosto delovno mesto, ni relevantno, sicer pa ga tožena stranka nikoli ni zatrjevala. Toženka bi morala slediti obveznosti iz pogodbe in tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, da obstaja utemeljen odpovedni razlog, kot to v pritožbi nepravilno navaja tožena stranka. Ugotovilo je, da tožnik zaradi razrešitve z mesta direktorja dejansko ni več izpolnjeval pogodbenih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2011, a da mu zaradi tega pogodba o zaposlitvi ne bi smela biti odpovedana iz razlogov nesposobnosti, temveč bi mu tožena stranka morala ponuditi drugo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti. Sodišče s takim zaključkom tudi ni odločalo mimo trditvene podlage strank, saj je tožnik tekom pravde vseskozi zatrjeval nezakonitost izpodbijane odpovedi in zahteval njeno razveljavitev ter odločitev skladno s 118. členom ZDR.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da predstavlja sodba sodišča prve stopnje za toženo stranko tako imenovano sodbo presenečenja in da je s tem sodišče poseglo v njeno pravico izjavljanja. Tožena stranka s tem očita bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti, vendar pa navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob potrebni skrbnosti, glede na različna možna pravna stališča, ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje tudi ni ponudila dokazov (tako VS RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 367/2008). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkretni primer nedvomno ni takšen. Tožnik je postavil trditveno podlago o nezakonitosti odpovedi in podal tudi relevantne dokaze, med katerimi je bistvena pogodba o zaposlitvi. Predsednica senata je tožnika na naroku dne 28. 9. 2015 v okviru ugotavljanja materialne resnice zaslišala tudi o tem, ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in v zvezi s tem, kaj je pogodba določala za primer, če tožnik ne bi bil ponovno imenovan na delovno mesto direktorja tožene stranke. V zvezi z zaslišanjem tožnika je predsednica senata pojasnila, da je dovolila postavljanje vprašanj tožniku v smeri, za katere je ocenila, da so potrebna. Vprašanje, ali je imel tožnik sklenjeno pogodbo za nedoločen čas ali le za čas trajanja mandata direktorja, je v tem postopku bistveno, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo in pri tem upoštevalo izpovedbo tožnika ter pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka se je imela možnost opredeliti do izpovedbe oz. trditev tožnika, predvsem v delu glede vprašanja, ali je pogodba sklenjena za nedoločen čas in ali mu je bila dolžna potem, ko ni bil več direktor, ponuditi novo ustrezno delovno mesto. Vendar pa tožena stranka tega ni storila, ne na samem naroku in ne kasneje s pisno vlogo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga nesposobnosti. Iz odpovedi izhaja, da je bil tožnik s sklepom sveta Javnega zdravstvenega zavoda Splošna bolnišnica A. z dne 15. 5. 2014 razrešen z mesta direktorja, kar predstavlja utemeljeno pravno podlago za redno odpoved iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in da sta se stranki za primer, da tožnik ne bi bil ponovno imenovan na mesto direktorja, dogovorili, da mu tožena stranka ponudi ustrezno delovno mesto. Ugotovilo je, da ni podan utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela), zato je izpodbijano odpoved razveljavilo in ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo 10. 3. 2015 (naslednji dan se je zaposlil pri drugem delodajalcu). Tožbenemu zahtevku je ugodilo v pretežnem delu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se nanjo tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še navaja:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbe I. in XIII. člena pogodbe o zaposlitvi, iz katerih izhaja, da: - je tožnik imel sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, pri čemer mu je mandat direktorja, ki se je pričel 15. 9. 2011, trajal štiri leta, - se mu po preteku mandata v primeru, da ni ponovno imenovan na delovno mesto direktorja, ponudi nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti, - tožena stranka obdrži obveznost iz prejšnje alineje tudi v primeru krivdne razrešitve tožnika kot direktorja, pri čemer pa tožnik ne more napredovati, kot to določa 1. odstavek XIII. člena pogodbe o zaposlitvi.

Nepravilna je pritožbena navedba, da tožniku mandat ni pretekel, ampak je bil z mesta direktorja razrešen predčasno. Iz dikcije XIII. člena pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da se besedna zveza „pretek mandata“ navezuje tako na redni potek mandata kot tudi predčasno razrešitev iz krivdnih razlogov.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka v sistemizaciji in potrjenem kadrovskem načrtu na voljo kakšno prosto delovno mesto za tožnika. Glede na sklenjeno pogodbo bi morala tožniku zagotoviti ustrezno delovno mesto. Katero delovno mesto bi mu ponudila, pa je stvar organizacije delovnega procesa tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati. Sicer pa to v konkretnem delovnem sporu ni relevantno, saj tožnik ni zahteval reintegracije, temveč odločitev skladno s 118. členom ZDR-1. Pritožba odločitev o višini denarnega nadomestila napada le pavšalno in jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava, pri tem pa ugotovilo, da je denarno povračilo, odmerjeno v višini 5.596,82 EUR, primerno.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka stroškov ni priglasila.