Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot varnostnik, torej na delovnem mestu, ki terja od delavca dodatno vestnost in poštenost. Iz tega razloga tožena stranka tožniku zaradi njegovega ravnanja, ki ima vse znake tatvine, ne more več zaupati in je medsebojno razmerje dokončno porušeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2009 nezakonita, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dneva 23. 10. 2009 pa do dejanske vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje ter mu za isto obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo, mu za to obdobje izplačati plačo ter obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec, ko bi moral delati. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da si je tožnik, kljub temu da je zmotno mislil, da gre za odpadni material, s tem ko za to ni imel soglasja, protipravno prilastil lastnino drugega, njegovo kaznivo dejanje pa vsebuje vse znake kaznivega dejanja tatvine. Taka odločitev je tako vsebinsko kot tudi materialnopravno napačna. Eden izmed znakov kaznivega dejanja tatvine je protipravnost in ta znak ni podan, če gre za privoljenje oškodovanca. Ker je tožnik utemeljeno mislil, da bo A.L. obe stvari vrgel v smeti oziroma v kontejner, v tem primeru protipravnost ni podana. Kot privolitev oškodovanca se šteje tudi njegov namen, da se kot lastnik določenih stvari znebi tako, da jih zavrže. S tem postane taka stvar nikogaršnja in jo lahko vsak vzame v posest ter postane tudi njen lastnik. Da bi bilo tožniku moč očitati protipravno prilastitev, bi torej moral vedeti, da sta modema oziroma routerja last nekoga drugega. Tako v nobenem primeru tožniku ni mogoče očitati, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR, kakor tudi ni podan razlog po 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o.. Poleg tega je po mnenju tožnika ostalo neraziskano tudi dejansko stanje. Tožniku se je ves čas postopka očitalo, da je vzel modema kot opremo, ki je v funkciji, tožnik pa dveh električnih kablov ni vzel. Ta kabla je vzel A.L. še pred prihodom tožnika v zgradbo in ju je hotel naslednji dan vrniti, pa mu je predpostavljeni M.H. povedal, da ju lahko odnese domov. Tako ni res, da ni bilo mogoče odnesti opreme izven prostorov tožene stranke, kot je izpovedal bivši direktor M.D.. Ker so tako pritožbeni razlogi podani, predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v zadevi že enkrat odločilo. Tožbenemu zahtevku je s sodbo opr. št. Pd 327/2009 z dne 6. 5. 2010 ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker tožnik ni kršil 28. točke 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o. z aneksi, katere uporaba je dogovorjena v 15. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi in tako ni obstajal odpovedni razlog ne po 1. alinei in tudi ne po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po tem določilu Kolektivne pogodbe tožene stranke se za hujšo kršitev delovne obveznosti šteje protipravno prilaščanje lastnine družbe ali osebne lastnine delavcev, tožnik pa je vzel dva modema, za katera je mislil, da sta odpadni material. Po stališču sodišča prve stopnje je bil tožnik v opravičljivi zmoti in mu zato ni moč očitati, da je imel namen protipravnega prilaščanja lastnine tožene stranke. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 938/2010 z dne 7. 1. 2011 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, pri tem pa ni pojasnilo, v čem naj bi bila ta tožnikova zmota. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je tožnik takrat mislil in ali je bil seznanjen z načinom odnašanja odpadnega materiala iz tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovilo vse že izvedene dokaze in zaslišalo pričo M.D. in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti po 31. in 35. členu ter 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o. z aneksi, ker je dne 24. 9. 2009 v času med 11. in 12. uro iz prostorov prvega nadstropja M. zgradbe v ... protipravno odtujil usmerjevalnik. Ta oprema je del komunikacijske opreme, ki povezuje omrežje N. d.o.o. z lokacijo V. in V. I. To dejanje predstavlja protipravno prilaščanje lastnine družbe. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu varnostnik v OE Varovanje. Dne 24. 9. 2009 je v M. zgradbi, kjer je delavec A.L. čistil, vzel modem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na okoliščine res lahko menil, da sta tudi oba modema odpadni material, ki ga je A.L. nalagal na vozičke in vozil v odpadni kontejner. Vendar si je, glede na standarde ravnanja z odpadnim materialom in odpisano opremo v skupini N. in s tem tudi pri toženi stranki, s tem protipravno prilastil lastnino drugega in s tem kršil delovne obveznosti po 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o., določbo 35. člena ZDR in določila 1. in 2. alinee 111. člena ZDR. Ker je bil tožnik kot varnostnik pri toženi stranki v okviru svojih delovnih nalog zadolžen za varovanje premoženja, nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljeno se pritožba sklicuje na to, da tožnikov ravnanje nima vseh elementov kaznivega dejanja tatvine, ker eden izmed elementov tega kaznivega dejanja, t.j. protipravnost, ni podan. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik lahko menil, da gre pri modemu za odpadni material, vendar je kot varnostnik vedel, kakšna so pravila za iznos odpadnega materiala iz prostorov tožene stranke, zato ni mogel biti v opravičljivi zmoti glede lastništva modema. Tožnik ni imel ne soglasja tožene stranke in ne dovoljenja v obliki ustrezne listine za iznos materiala. Vsaj nadrejenega bi moral vprašati, če lahko modem odnese. Ničesar od tega ni storil. Tako je vsekakor moral in mogel vedeti, da gre za lastnino nekoga drugega in to si je protipravno prilastil. Kaznivo dejanje tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Modem ni bil tožnikova last in za prilastitev tožnik ni imel dovoljenja. Zaradi tega so v njegovem ravnanju podani vsi elementi tega kaznivega dejanja tatvine in s tem odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejansko stanje ostalo neraziskano, saj tožnik ni odtujil električnih podaljškov. Iz obrazložitve izredne odpovedi – A3 – v zadnjem stavku tretjega odstavka na strani 2 izhaja, da se, glede na to, da je bilo tekom postopka ugotovljeno, da tožnik ni odtujil električnih podaljškov, za to ne bremeni. Tako je bila tožniku očitana le tatvina modema in ne tudi električnih podaljškov.

Pritožbeno sodišče pa ob vsem že navedenem še ugotavlja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako po 1. kot tudi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tako je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana tudi zaradi kršitve 35. člena ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, kar je odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tudi 28. točko 118. člena Kolektivne pogodbe družbe N. d.o.o. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako obstajal odpovedni razlog tako po 1. kot tudi po 2. alinei 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tožnik je bil namreč pri toženi stranki zaposlen kot varnostnik. To delo pa terja od delavca dodatno vestnost in poštenost. Iz tega razloga tožena stranka tožniku zaradi njegovega ravnanja ne more več zaupati in je medsebojno razmerje dokončno porušeno, zato nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.