Jedro

Dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je (formalno) protipravno, vendar je lahko (materialna) protipravnost izključena le, če so s KZ-1 podani pogoji za izključitev protipravnosti. Tožnik trdi, da je bil v opravičljivi zmoti, ker je vzel stvar, za katero je mislil, da je na njej lastninska pravica opuščena. Ta zatrjevana zmota o zakonskem znaku kaznivega dejanja tatvine bi sicer lahko pomenila dejansko zmoto v širšem pomenu (zmoto o okoliščinah izključitve protipravnosti), ki je v drugem odstavku 30. člena KZ-1 opredeljena kot zmota o okoliščinah, v kateri bi bilo dejanje dopustno in bi izključevala protipravnost dejanja, če bi bile zares podane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku 20. 10. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi „zaradi kršitve delovnih obveznosti po 31. in 35. členu ter prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe družbe L. d.o.o. z aneksi,“ ker je 24. 9. 2009 med 11. in 12. uro iz prostorov prvega nadstropja M. z. v P. protipravno odtujil usmerjevalnik z napajalnim kablom (modem). Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, ga od 23. 10. 2009 do vrnitve na delo prijavi v socialno zavarovanje, mu za isto obdobje vpiše delovno dobo in obračuna ter izplača plačo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku s sodbo Pd 327/2009-13 z dne 6. 5. 2010 najprej ugodilo. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom Pdp 938/2010 dne 7. 1. 2011 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, ni pa pojasnilo, v čem bi naj bila ta zmota.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je tožnik glede na okoliščine res lahko menil, da gre pri modemu za odpadni material, vendar njegova zmota ni bila opravičljiva. Ker si je protipravno prilastil lastnino tožene stranke, je s tem huje kršil delovne obveznosti po 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe N. L. d.o.o. Prav tako je kršil prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR. Ker njegovo ravnanje vsebuje znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in ker je naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti, sta podana odpovedna razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje je s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje soglašalo, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v očitani kršitvi niso podani vsi znaki kaznivega dejanja. Iz splošnih določb KZ-1 izhaja, da protipravnosti ni, če je storilec v opravičljivi zmoti. Nesporno je, da je delavec L. na vozičkih vozil odpadni material v kontejner. Ker se kontejnerji izpraznijo na smetišče, kamor se običajno odvažajo zavržene stvari, tožnik nikakor ni mogel vedeti, da sta modema še v lasti tožene stranke ali kogarkoli drugega, ampak je lahko utemeljeno mislil, da gre za stvar, na kateri je lastninska pravica opuščena. Protipravnost ni podana, če lastnik stvar zavrže, saj postane ta stvar nikogaršnja in jo lahko vsak vzame v posest ter postane njen lastnik v skladu z drugim odstavkom 102. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče druge stopnje je zašlo v protislovje, ko je navedlo, da je lahko tožnik utemeljeno zmotno mislil, da sta bila modema odpadni material, po drugi strani pa je presodilo, da so v njegovem ravnanju podani znaki protipravnosti. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do zatrjevanja tožnika v tožbi in pritožbi, da izpovedba L. jasno kaže, da je šla oprema na smetišče, in ker ni obrazložilo, s čim bi naj tožnik kršil 35. člen ZDR, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožnik uvodoma navaja, da je sodišče stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik v nadaljevanju dovolj konkretno (tako da sploh omogoča revizijski preizkus) opredelil le bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo kršitve 35. člena ZDR. Tudi ta očitek ni utemeljen. Evidentno je, kaj se tožniku očita oziroma da se mu očita kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, kjer je oškodovan delodajalec, to pa že samo po sebi pomeni, da gre za očitek enega od škodljivih ravnanj. S tem ravnanjem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo in svojo presojo ustrezno obrazložilo. Sodišče druge stopnje je tudi izrecno navedlo, v čem je vsebina prepovedi iz 35. člena ZDR.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker si je 24. 9. 2009 protipravno prilastil usmerjevalnik z napajalnim kablom (modem). V postopku je bilo ugotovljeno – in temu tožnik tudi ne oporeka – da je vzel dva modema, za katera je mislil, da sta odpadni material, ki ga je delavec L. odnašal na smetišče. Po ugotovitvi nižjih sodišč, s katero Vrhovno sodišče soglaša, je ravnal protipravno. Kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 stori, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo prilasti. Dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je (formalno) protipravno, vendar je lahko (materialna) protipravnost izključena le, če so s KZ-1 podani pogoji za izključitev protipravnosti (2). Tožnik trdi, da je bil v opravičljivi zmoti, ker je vzel stvar, za katero je mislil, da je na njej lastninska pravica opuščena. Ta zatrjevana zmota o zakonskem znaku kaznivega dejanja (3) tatvine bi sicer lahko pomenila dejansko zmoto v širšem pomenu (zmoto o okoliščinah izključitve protipravnosti) (4), ki je v drugem odstavku 30. člena KZ-1 opredeljena kot zmota o okoliščinah, v kateri bi bilo dejanje dopustno in bi izključevala protipravnost dejanja, če bi bile zares podane.

11. Drži sicer revizijska navedba, da lastninska pravica na premičnini po 102. členu SPZ preneha z opustitvijo stvari, vendar isti člen določa, da se stvar šteje za opuščeno, če njen lastnik nedvoumno izrazi voljo, da je ne želi več imeti v lastnini. Ključna predpostavka za prilastitev (okupacijo) kot načinom pridobitve lastninske pravice na stvari, in na katerega očitno meri revizija, je dejstvo, da je stvar nikogaršnja (res nullius). Takšna sicer lahko postane tudi s pravnim poslom opustitve (derelikcije), s katerim njen dotedanji lastnik jasno in nedvoumno izrazi svojo voljo, da opusti svojo lastninsko pravico. Tožnik je zaslišan sam povedal, da je en modem vzel v nekdanjem medicinskem laboratoriju, enega pa v kabini za preizkus sluha. Iz tega izhaja, da se je zavedel, da je imela tožena stranka na modemih še vedno lastninsko pravico. Lahko je sicer obstajala njena volja, da jo bo opustila, vendar je v trenutku, ko si je tožnik modema prilastil, njena lastninska pravica obstajala. Tožnik se je moral in mogel zavedati, da si je protipravno prilastil stvari tožene stranke, ker je – kot sta pojasnili že nižji sodišči – kot varnostnik zaposlen pri toženi stranki poznal pravila za iznos odpadnega materiala iz prostorov tožene stranke, soglasja tožene stranke za iznos materiala pa ni imel. Ker je tako moral in mogel vedeti, da gre za lastnino nekoga drugega, pa si jo je protipravno prilastil, so v njegovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 in kršitev 28. točke 119. člena Kolektivne pogodbe N. L. d.o.o., ki kot hujšo kršitev delovne obveznosti določa protipravno prilaščanje lastnine družbe in osebne lastnine delavcev.

12. Sodišče druge stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno presodilo, da sta podana odpovedna razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker tožnik drugih revizijskih razlogov ni uveljavljal, na primer presoje zakonitosti izredne odpovedi v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR, izpodbijane sodbe v tej smeri tudi Vrhovno sodišče ni moglo in smelo preizkusiti.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora revident, ko uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, navesti, katere določbe ZPP sodišče ni uporabilo oziroma je je uporabilo nepravilno ter zakaj ta kršitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Op. št. (2): Bavcon, L., Šelih, A.: Kazensko pravo, Splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 224. Op. št. (3): Prav tam, str. 299. Op. št. (4): Prav tam, str. 295.