Jedro

Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je neprepričljiva obrazložitev sodišča druge stopnje, da je bila njegova izjava v prispevek vključena le zaradi uvodnih besed novinarja o prepletenosti s politiko, in da tožnik v zvezi s finančnim zlomom D. in njenim vplivom na poslovanje drugih slovenskih podjetij in bank ni bil omenjen. Ne glede na to, da se je vsebina tožnikove izjave res nanašala na njegovo lobiranje pri politiki, pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila, glede na zgoraj povzeto celotno novinarjevo uvodno napoved, v prispevek vključena zato, ker je bil prav tožnik, poleg e. e. in F. F., ki sta v času finančnega zloma vodila D., najbolj javno izpostavljen kot soodgovoren za poslovanje njenih gospodarskih družb. Zato Vrhovno sodišče soglaša s tožnikom, da je napačna nadaljnja odločitev sodišča druge stopnje, da bi imel lahko pravni interes le za popravek svoje objavljene izjave, ne pa tudi glede ostale vsebine prispevka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je s tožbo z dne 11. 2. 2021 na podlagi 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) od sodišča zahteval, naj toženi odgovorni urednici naloži objavo popravka obvestila, ki je bilo objavljeno v oddaji .... Obvestilo je bil objavljeno v novinarskem prispevku z naslovom "..." in podnaslovom "...", ki je obravnaval posledice stečajev holdingov A. d. d., B. d. d. in podjetja C. d. o. o., katerega večinska lastnica je bila D., tožnik pa je bil pred stečaji njen ekonom in tudi poslovodja gospodarske družbe C. d. o. o. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo, objavo popravka z naslednjo vsebino: "Informacija v oddaji ... dne 21. 1. 2021, da je v okviru A. in B. ter C., ostalo skoraj 2 milijardi evrov dolgov, ki jo bomo pokrili davkoplačevalci, je popolnoma neresnična. Korektni izračuni premoženja, ki so ga državne banke dobile za dolgove, kažejo, da država ni nič izgubila, ampak je pridobila; zgubila je le D.."

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bil tožnik zaradi funkcij, ki jih je opravljal v obravnavanih gospodarskih družbah, v prispevku izpostavljen kot ena od odgovornih oseb za njihovo poslovanje in je bila zato v prispevek tudi vključena njegova izjava iz leta 2011. Obrazložilo je, da je bilo v prispevku navedeno, da so zaradi stečaja gospodarskih družb v lasti D. ostale neporavnane terjatve v višini skoraj dveh miljard evrov, ki naj bi jih krili davkoplačevalci, da pa se je ob tem D. uspela dogovoriti z bankami za rešitev dela svojega nepremičnega premoženja. Ker je bilo predstavljeno, da je slabo poslovanje gospodarskih družb imelo za posledico oškodovanje upnikov, delničarjev in tudi davkoplačevalcev prek dokapitalizacije bank, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bilo z objavo poseženo v pravico do časti in dobrega imena tožnika. Odločilo je tudi, da prispevek, ki je sledil v ..., s katerim se je tožena stranka odzvala na tožnikovo zahtevo za objavo popravka, ni bil v skladu z določbami ZMed, saj je bil v njem zahtevani popravek okrnjen in dopolnjen s komentarjem novinarke. Ocenilo je tudi, da je besedilo zahtevanega popravka vsebinsko ustrezno, saj bistveno dopolnjuje predstavljeno tematiko in navaja nasprotna dejstva in okoliščine.

4. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila toženka, ker je menila, da s prispevkom sploh ni bilo poseženo v pravice in interese tožnika, in ker je sodišče zavrnilo njen ugovor, da je vsebina zahtevanega popravka zavajajoča in očitno napačna. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika. Ocenilo je namreč, da tožnikova izjava v prispevek ni bila vključena zaradi njegove vloge v gospodarskih družbah, ampak jo je treba povezati le z delom neposredno predhodnega besedila novinarja, da "se je razkrila prepletenost s politiko".

**Revizija**

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZMed vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je napačna ocena, da je bila njegova izjava v novinarskem prispevku povezana samo z novinarjevo navedbo o prepletenosti s politiko. Meni, da je takšna ugotovitev v nasprotju z vsebino prispevka, in je zato podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je povprečni gledalec ob vedenju, da je bil tožnik ekonom D. in poslovodja podjetja C. d. o. o., iz prispevka povzel, da je soodgovoren za slabo poslovanje podjetij in za dvomiljardno luknjo, ki naj bi jo pokrili davkoplačevalci. Prav položaj tožnika v gospodarskih družbah D. je bil razlog, da je bila njegova izjava vključena v prispevek. Zato je po njegovem mnenju napačna presoja sodišča druge stopnje, da prispevek ne posega v njegovo pravico do časti in dobrega imena in da zato ni upravičen do objave popravka.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da v oddaji ni bilo rečeno, da je tožnik odgovoren za stečaje gospodarskih družb D.. Vztraja pri ugovoru, da tožnik tudi ni bil zakoniti zastopnik teh družb in zato ne more imeti aktivne legitimacije za ta spor. Tožnik tudi ne zahteva popravka v zvezi s svojo izjavo v prispevku, ampak zahteva, naj se objavi, da so podatki o izgubi države zaradi stečajev napačni in naj bi država z njimi celo pridobila. Toženka v odgovoru na revizijo vztraja tudi pri pritožbenem ugovoru, da tožnikova zahteva nasprotuje prisilnim predpisom, ker zanika resničnost podatkov, ki so bili potrjeni s pravnomočnim sklepom sodišča v stečajnem postopku o višini neporavnanih obveznosti stečajnih dolžnikov do upnikov. Toženka zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

7. Revizija je utemeljena.

**O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka**

8. Ocena sodišča druge stopnje, kako močno je toženka z objavljenim prispevkom posegla v pravice tožnika, res temelji tudi na ogledu arhivskega posnetka objavljenega televizijskega prispevka. Vendar je ta ocena in nadaljnja presoja sodišča druge stopnje, ali je zaradi varovanja tožnikove pravice do časti in dobrega imena (35. člen Ustave) utemeljen poseg v svobodo izražanja (39. člen Ustave) in v izdajateljevo pravico podjetništva (svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave), vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zato je neutemeljen tožnikov očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**O zmotni uporabi prvega odstavka 26. člena ZMed**

9. Prvi pogoj za uveljavljanje zahteve za objavo popravka objavljenega obvestila je, da je z njim prizadeta pravica ali interes tožnika.1 Višje sodišče je pri presoji, ali je bilo poseženo v pravice tožnika, ocenilo, da gre v obravnavani zadevi za podobno mejno zadevo kot v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 176/2016 z dne 21. 7. 2016. Tam je zahtevek za objavo popravka uveljavljala neprofitna kolektivna organizacija, ki skrbi za uveljavljanje avtorskih pravic, v zvezi z objavo, da so pri njenem predsedniku našli konopljo. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe II Ips 176/2016 uvodoma poudarilo, da je treba v takem primeru oceniti, ali okrnitev ugleda fizične osebe posredno učinkuje na pravice in interese pravne osebe do te mere, da se pravica do popravka pravne osebe lahko ustavnoskladno konkretizira brez nesorazmernega posega v nasprotne pravice medija. Vrhovno sodišče je v tem primeru odločilo, da bistvo novinarskega prispevka, ki se je nanašalo na najdbo sadik indijske konoplje pri predsedniku tožnice kot posamezniku, ne posega bistveno v družbeno vlogo tožnice kot pravne osebe (in s tem povezane njene pravice in interese) in bi bilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ustavno neskladno poseženo v ustavne pravice nasprotne stranke.

10. Vrhovno sodišče poudarja, da takšnih pravno pomembnih dejanskih okoliščin, ki so v zadevi II Ips 176/2016 od sodišča terjale občutljivo ustavnopravno vrednotenje že pri ugotavljanju obstoja pogoja iz prvega odstavka 26. člena ZMed, v obravnavani zadevi ni. Pravilna je namreč odločitev sodišča prve stopnje, da se je obravnavana tematika v televizijskem prispevku nanašala tudi neposredno na tožnika. To pa pomeni, da je drugačna presoja višjega sodišča materialnopravno zmotna.

11. Pri presoji bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da je bil finančni zlom holdingov A. d. d., B. d. d. in podjetja C. d. o. o., katerega večinska lastnica je bila D., od leta 2011 redno in odmevno medijsko obravnavan. Medijsko so bili dobro pokriti tudi kazenski postopki, ki so jih organi pregona vodili zoper tožnika v povezavi z upravljanjem s premoženjem D., in v katerih je bil nato tožnik pravnomočno oproščen. Zato je v javnosti splošno znano, da je imel tožnik kot ekonom in tudi poslovodja gospodarske družbe C. d. o. o. zelo pomembno vlogo pri poslovanju teh gospodarskih družb. 12. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno povzelo vsebino spornega prispevka. Navedlo je, da se je tretji del prispevka začel z uvodom novinarja, ki se je glasil: "Odgovorni ... so se po razkritju, tudi zaradi pritiska V., umaknili in si po pilatovsko umili roke. Razkrila se je prepletenost s politiko." Temu uvodu so sledile izjave E. E., F. F. in tožnika. Tožnik je povedal: "sem vedno s kabineti pa tudi s posameznimi politiki, saj me nekateri tu poznate, iskal stik s predpostavko, da delamo skupaj za skupno dobro".

13. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je neprepričljiva obrazložitev sodišča druge stopnje, da je bila njegova izjava v prispevek vključena le zaradi uvodnih besed novinarja o prepletenosti s politiko, in da tožnik v zvezi s finančnim zlomom D. in njenim vplivom na poslovanje drugih slovenskih podjetij in bank ni bil omenjen. Ne glede na to, da se je vsebina tožnikove izjave res nanašala na njegovo lobiranje pri politiki, pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila, glede na zgoraj povzeto celotno novinarjevo uvodno napoved, v prispevek vključena zato, ker je bil prav tožnik, poleg E. E. in F. F., ki sta v času finančnega zloma vodila D., najbolj javno izpostavljen kot soodgovoren za poslovanje njenih gospodarskih družb. Zato Vrhovno sodišče soglaša s tožnikom, da je napačna nadaljnja odločitev sodišča druge stopnje, da bi imel lahko pravni interes le za popravek svoje objavljene izjave, ne pa tudi glede ostale vsebine prispevka. Pravilna je tako odločitev sodišča prve stopnje, da tudi v prispevku obravnavane širše družbene posledice stečaja gospodarskih družb D. neposredno posegajo v tožnikove pravice in interese in je zato podana njegova aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka za objavo popravka tudi glede tega dela televizijskega prispevka.

14. Toženka je v pritožbi uveljavljala ugovore tudi glede same vsebine popravka, na katere sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne odločitve o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije, ni odgovorilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 26. člena ZMed določa: Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.