Jedro

Povezava med osrednjim sporočilom prispevka in vlogo tožnika v prispevku omenjenih pravnih osebah je preveč oddaljena in prešibka, da bi šlo za tak poseg v pravice in interese tožnika, ki bi utemeljeval poseg v ustavne pravice nasprotne stranke, in sicer v pravico do svobodnega izražanja in s tem povezano avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed torej ni izpolnjen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Informacija v oddaji A. dne 21. 1. 2021, "da je v okviru X in Y ter W ostalo skoraj 2 milijardi evrov dolgov, ki jo bomo pokrili davkoplačevalci" je popolnoma neresnična. Korektni izračuni premoženja, ki so ga državne banke dobile za dolgove, kažejo, da država ni nič izgubila, ampak je pridobila: zgubila je le N.“

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.057,74 EUR stroškov postopa pred sodiščem prve stopnje in 1.015,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna po pravnomočnosti te sodbe v prvi naslednji oddaji A. (v mediju TV) objaviti popravek naslednje vsebine: Informacija v oddaji A. dne 21. 1. 2021, "da je v okviru X in Y ter W ostalo skoraj 2 milijardi evrov dolgov, ki jo bomo pokrili davkoplačevalci" je popolnoma neresnična. Korektni izračuni premoženja, ki so ga državne banke dobile za dolgove, kažejo, da država ni nič izgubila, ampak je pridobila: zgubila je le N. Toženi stranki je še naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki plača pravdne stroške v višini 1.049,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka. Navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za objavo popravka, sama vsebina popravka pa ne zadosti kriterijem iz ZMed. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni odločilno, katera oseba po kanonskem pravu ali pravu gospodarskih družb predstavlja osebo, ki skrbi za vodenje gospodarske družbe, ampak je bistveno, da je bil tožnik izpostavljen v samem stečajnem postopku, kar izhaja iz tega, da je bila v novinarski prispevek vključena izjava, ki jo je dal tožnik v letu 2011. Pravni interes naj bi bil zato izkazan s tem, da samo dejstvo, da posamezno podjetje konča v stečaju, praviloma izpostavi vprašanje ustreznosti vodenja tega podjetja in vprašanje pravilne strokovne odločitve odgovornih oseb. Ugotovitev sodišča, da ni pomembno, kaj določa ZGD-1 in verjetno tudi ZFPPIPP, ki ga sodišče ne navaja, ter da naj bi bil tožnik javno izpostavljen kot odgovorna oseba, ni pravilna. Pravne osebe so samostojni nosilci pravic in obveznosti. Tožnik ni ena od pravnih oseb, na katere se je nanašala objavljena informacija, v njegove pravice in pravno zavarovane interese ni bilo poseženo. Zahtevek za objavo popravka bi lahko dale le pravne osebe. N. je bila ustanoviteljica pravnih oseb, vendar to ne pomeni, da je tožnik aktivno legitimiran. Ustanovitelji namreč ne zastopajo pravne osebe, zato tudi N. nima pravnega interesa za objavo popravka. Še manj ga ima tožnik, ki je bil nekoč njen ekonom. Poslovodje, člani uprav in člani nadzornih odborov praviloma ne odgovarjajo za obveznosti družbe, ampak so odgovorni le družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti. Tožnik je bil le poslovodja družbe W v času od 30. 11. 2004 do 15. 11. 2010, v družbi X in Y pa ni bil nikoli niti član uprave. Stečaj nad družbo W se je začel 25. 11. 2011, to je več kot eno leto po tem, ko tožnik ni bil več poslovodja te pravne osebe. Predmet novinarskega prispevka ni bila odgovornost tožnika, ampak dolgovi pravnih oseb in ne vloga tožnika v teh pravnih osebah. Objavljena informacija se tako sploh ni nanašala na tožnika, ki v novinarskem prispevku prav z ničemer ni bil izpostavljen kot odgovorna oseba za stečaje in dolgove. V prispevku je bila sicer objavljena izjava tožnika iz leta 2011, vendar sama objavljena informacija ni bila informacija o tožniku, ampak o pravnih osebah. Tožnik ne zahteva, da se objavi karkoli v zvezi s to izjavo, ampak da naj bi bili uradni podatki o stečaju napačni in da naj država s stečaji ne bi izgubila, pač pa naj bi celo pridobila, čeprav je iz uradnih evidenc razvidno, da je bilo v stečajih prijavljenih za 1.712.189.825,84 EUR terjatev. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na več odločb, ki naj bi potrjevale njena stališča. Zahtevek je neutemeljen tudi zato, ker tožnik zahteva, da se objavi nekaj, kar je zavajajoče in očitno napačno. Zahteva, da se objavi, da je neresnično nekaj, kar izhaja iz javnih evidenc in pravnomočnih odločitev sodišča. Tožnik poskuša zanikati pravno ureditev po ZFPPIPP, zato je tak popravek v izrecnem nasprotju z zakonom, kar je odklonilni razlog po 3. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Poleg tega pavšalno zanikanje obstoja oziroma odločitev sodišča v stečajnih postopkih ni dopustno. V zahtevi za objavo popravka tožnik z njimi ne polemizira, ampak jih kategorično zanika in zahteva, da se objavi, da je obstoj terjatev popolnoma neresničen in da država ni nič izgubila, ampak je pridobila, čeprav je iz končnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je njihov skupen znesek kar 1.712.189.825,84 EUR. Pravica do objave popravka ni absolutna pravica dostopnosti medijske objave. Zagotovo je omejena s tem, da ne sme biti zavajajoča in na prvi pogled neresnična oziroma očitno napačna. Pravica do popravka (40. člen Ustave) sama po sebi prinaša intervencijo v pravico do svobodnega novinarskega izražanja (39. člen Ustave), kar zahteva iskanje ravnovesja. Svobodo novinarskega izražanja je dopustno omejevati le, če prizadeta oseba ni imela možnosti podati svojega pogleda na zadevo v okviru novinarskega prispevka, Tožnik je to možnost imel. Popravek v javnosti ustvari vtis, da je novinar najprej objavil napačne informacije in da "popravek" to popravlja. Da torej popravek sam po sebi odraža pravilne informacije, čeprav se po zelo jasni sodni praksi v postopku za objavo popravka resničnost trditev osebe, ki zahteva popravek, ne preverja. Možnost, da bi "resnica" stranke, ki zahteva objavo popravka, pomenila zanikanje informacij, ki so jih v novinarskem prispevku podale ostale osebe, pomeni nedopustno zlorabo instituta popravka. Institut popravka ne daje pravice, da bi posameznik prosto dostopal do medija in z zavajajočo vsebino na medijski ravni izpodkopal pravno ureditev in odločitve sodišča. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče RS je v številnih odločbah poudarilo temeljna izhodišča za obravnavo tožbenih zahtevkov po 26. členu Zakona o medijih (ZMed). Poudarjeno je, da je pravica do popravka1 pravica ustavnega ranga (40. člen Ustave), ki zaradi načina njenega izvrševanja nujno posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija.2 Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti pravično ravnovesje. Deloma je to presojo opravil že zakonodajalec z določitvijo odklonilnih razlogov3, sicer pa morajo sodišča v vsakem konkretnem primeru presojati, kateri izmed pravic v koliziji nuditi pravno varstvo, tako da bo med njimi vzpostavljeno pravično ravnovesje.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik utemeljeno zahteva objavo popravka v zvezi s prispevkom toženke v oddaji „A.“ dne 21. 1. 20214 z naslovom „Deset let od odkritja afer X in Y“ in podnaslovom „Pripeljalo do finančnega zloma N.“, v katerem je bilo govora o stečajih nad podjetji X, Y in W, katerih večinska lastnica je bila N., in posledicah, ki so jih stečaji imeli tako za N. kot za bančni sistem v Sloveniji in posredno za vse državljanke in državljane. Tožnik je od toženke zahteval objavo popravka v enakem besedilu, kot je predmet tožbenega zahtevka, in dne 22. 1. 2021 prejel zavrnitev zahteve z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje kriterija po 26. členu ZMed, in sicer, da s popravkom v ničemer ne zanika ali bistveno dopolnjuje navedb v objavljenem prispevku, temveč le širi njegovo vsebino. Tožnik se je na zavrnitev pritožil s pisanjem z dne 25. 1. 20215, toženka pa je istega dne v oddaji „A.“6 v prispevku z naslovom „Odzivi na poročanje o 10. obletnici finančnega zloma N.“ objavila besedilo, katerega objavo zahteva tožnik v tem sporu.7

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo: (1) da je tožnik zainteresirana oseba po prvem odstavku 26. člena ZMed, (2) da informacije v besedilu popravka bistveno dopolnjujejo informacije v prispevku z dne 21. 1. 2021 in (3) da ni nobenega odklonilnega razloga iz prvega odstavka 31. člena ZMed.

8. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, ali je tožnik aktivno legitimiran zahtevati objavo popravka oziroma ali gre za zainteresirano osebo po prvem odstavku 26. člena ZMed, ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega besedila, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes.

9. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed izpolnjen zaradi (v bistvenem) naslednjih razlogov: (1) tožnik je bil ekonom N., ki je bila večinska lastnica holdingov X in Y in poslovodja W, katerega večinska lastnica je bila prav tako N., torej podjetij, katerih stečaji in posledice stečajev so se obravnavale v spornem prispevku, (2) v prispevku je bila predstavljena tožnikova izjava (sicer iz leta 2011 in ne dana za namen konkretnega prispevka), (3) njegova izjava je bila vključena ravno zaradi tožnikove vloge v gospodarskih družbah oziroma v večinski lastnici družb, (4) ker je bilo v prispevku predstavljeno, da je slabo poslovanje podjetij, ki so končala v stečaju, imelo za posledico oškodovanje upnikov, delničarjev in davkoplačevalcev prek dokapitalizacije bank, te trditve posegajo v pravico do časti in dobrega imena tožnika, kot ene izmed oseb, ki je bila odgovorna za poslovanje teh podjetij ter za posledice sprejetih odločitev, (5) navedbo v prispevku, da naj bi se N. z bankami upnicami dogovorila za rešitev dela svojega nepremičnega premoženja, skoraj dvomilijardno luknjo, ki je ostala za njihovimi posli, pa bodo krili davkoplačevalci, je mogoče razumeti tudi kot izpostavitev vprašanja, ali so bili vsi upniki obravnavani enako oziroma ali je bilo premoženje stečajnega dolžnika pravilno in v celoti unovčeno in (6) objavljena izjava tožnika iz leta 2011 glede na podane informacije v prispevku odpira več različnih možnosti razlage, s tem pa tudi pravico tožnika, da na navedeno odgovori.

10. Neutemeljene so tiste pritožbene navedbe, ki s povzemanjem posameznih določb ZGD-1 in ZFPPIPP pojasnjujejo, kdo je odgovoren za obveznosti gospodarskih družb, da ustanovitelj holdingov (N.) ne zastopa pravne osebe in da tožnik ni aktivno legitimiran za ta spor niti kot poslovodja ali član uprave obeh holdingov. Odgovor pa terjajo pritožbene navedbe, da se prispevek ni nanašal na tožnika, ampak na dolgove pravnih oseb in da tožnik v ničemer ni bil javno izpostavljen kot oseba, odgovorna za stečaje in dolgove. Za ugotovitev, ali je bilo s prispevkom poseženo v pravice in interese tožnika, je najprej potrebna podrobnejša analiza prispevka, zato ga pritožbeno sodišče v nadaljevanju najprej v celoti povzema.

11. „Novinarski del“ prispevka je bil sestavljen iz šestih sklopov, po vsakem (razen zaključnem) so bile objavljene različne izjave (med drugim tožnikova) iz obdobja med leti 2011 in 2015. V uvodnem novinarskem delu je bilo povedano: _„Mineva 10 let od začetka ene izmed največjih finančnih afer v zgodovini Slovenije, ki je pripeljala do finančnega zloma N. Za propadlima cerkvenima holdingoma, X in Y ter W je ostalo skoraj 2 milijardi evrov dolga in več kot 65.000 opeharjenih delničarjev. Zlom je zamajal tudi slovenski bančni sistem. Odgovarjal ni še nihč_e.“ Sledil je drugi novinarski del z besedilom: _„N. je pred desetletjem začetek svojega finančnega konca prikrivala celo V. in ... Prvi podatki so razkrili okoli milijardno luknjo, ki se je do danes skoraj podvojila.“_8 V tretjem novinarskem delu je bilo povedano: _„Finančne mahinacije N. so oslabile skoraj celotni bančni sistem in ogrozile 30 domačih in tujih podjetij, med njimi B., C., D., E. in F., ki jih je nato reševala država ter opeharile več kot 65.000 malih delničarjev.“_9 Naslednji novinarski del (ki mu sledi tudi izjavo tožnika iz leta 2011) se glasi: _„Odgovorni slovenski cerkveni dostojanstveniki so se po razkritju afere, tudi zaradi pritiska V., umaknili in si po pilatovsko umili roke. Razkrila se je prepletenost s politiko.“_10Prispevek se nadaljuje z novinarskim delom: _„Začela se je plejada stečajnih postopkov, policijskih preiskav in sodnih obravnav proti vodstvom holdingov X, Y in W. Stečaji še vedno niso zaključeni, zaenkrat ni odgovarjal še nihče.“_11, konča pa z besedilom: _„Medtem se je N. z bankami upnicami uspela dogovoriti za rešitev dela svojega nepremičnega premoženja. Skoraj dvomilijardno luknjo, ki je za njihovimi posli ostala, pa bomo pokrili davkoplačevalci.“_

12. Opisani prispevek se po presoji pritožbenega sodišča v bistvenem delu dejansko nanaša na pravne osebe, predvsem se osredotoča na N. (finančne mahinacije N., prikrivanje začetka svojega finančnega konca pred V., njene finančne mahinacije so oslabile skoraj celotni bančni sistem, z bankami upnicami se je dogovorila za rešitev svojega dela nepremičnega premoženja) in na posledice propada holdingov X in Y, katerih ustanoviteljica je bila N. Nedokončani stečajni postopki, ki jim je sodišče prve stopnje namenilo (pre)veliko pozornost12, so v članku omenjeni le v manjšem delu.

13. Glede na strukturo prispevka (novinarski uvod, ki mu sledijo izjave, ki so evidentno vsebinsko povezane z „uvodnikom“), se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova izjava v prispevek vključena _ravno_ zaradi njegove vloge v gospodarskih družbah oziroma v večinski lastnici družb, ampak jo je treba glede na njeno vsebino („sem vedno s kabineti pa tudi s posameznimi politiki, saj me nekateri tu poznate, iskal stik s predpostavko, da delamo skupaj za skupno dobro“) povezati z delom neposredno predhodnega besedila novinarja, in sicer „razkrila se je prepletenost s politiko.“ Kot opozarja že pritožba, tožnik glede tega dela prispevka (ki se nanaša neposredno nanj) objave popravka ne zahteva, zato je treba šteti, da s predvajanjem njegove izjave iz leta 2011 ni bilo poseženo v njegovo osebnostno sfero.

14. Tožnik v zvezi s finančnim zlomom N. in obeh holdingov, posledičnimi stečaji in njihovimi posledicami, težavami podjetij, ki jih je morala reševati država, nastalo dvomilijardno luknjo in dogovori N. ni bil neposredno omenjen. Tudi odgovornosti za stečaje in posledice mu prispevek niti smiselno ne pripisuje. Postavlja se torej vprašanje, ali je bilo s preostalim delom prispevka (ki ni povezan z njegovo izjavo) sploh poseženo v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje13. 15. Ni dvoma, da je bil tožnik ekonom N., ki je predmet osrednjega dela spornega prispevka, in da je bil še eno leto pred začetkom stečaja družbe W njen poslovodja. Če novinarski prispevek govori o finančnih mahinacijah N. in posledicah finančnega zloma obeh holdingov, stečajih, dolžniški luknji, dogovarjanju N. z bankami, se to vsaj posredno lahko nanaša tudi na ravnanja odgovornih oseb vpletenih akterjev. Glede tega ima sodišče prve stopnje deloma prav. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča v takem primeru, ko se objavljeni prispevek nanaša na pravne osebe, na fizično osebo (tožnika) pa kvečjemu posredno, treba oceniti, za kako intenziven poseg v njegovo osebnostno sfero fizične osebe je šlo in pretehtati, ali je zaradi njega treba poseči v drugo ustavno varovano pravico, in sicer v svobodo novinarskega izražanja. V sodni praksi14 je bilo že zavzeto stališče, da če je treba odklonilni razlog iz druge alineje 31. člena ZMed ovsebiniti z ustavnopravnim vrednotenjem kolidirajočih ustavnih pravic, potem tembolj velja, da je treba s primerljivim ustavnopravnim vrednotenjem ovsebiniti tudi izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed. Pritožbeno sodišče meni, da je obravnavni primer takšen, da zahteva takšno tehtanje.

16. Glede na vsebino spornega prispevka bi bil tožnik po presoji pritožbenega sodišča lahko prizadet v svojih pravicah in interesih zaradi predvajanja njegove izjave iz leta 2011 in zaradi svoje vloge v obravnavanih pravnih osebah, na katere se nanaša osrednji in bistveni del prispevka. Ker tožnik objave popravka v zvezi z vsebino predvajane izjave iz leta 2011 sploh ne zahteva, v tem delu posega v osebnostno sfero tožnika ni mogoče ugotavljati. Ker njegova izjava ni bila predvajana z namenom prikaza odgovornih oseb za stečaje in nastale dolgove, ampak v podkrepitev povezav s politiko, je treba presoditi še posreden vpliv njenega prikaza v povezavi z vodilno temo prispevka, to je dolgovi pravnih oseb, posledic stečajev, dvomilijardno luknjo, dogovarjanja N. in posledično obremenitev davkoplačevalcev, na katero se nanaša tudi sama vsebina popravka. Povezava med osrednjim sporočilom prispevka in vlogo tožnika v prispevku omenjenih pravnih osebah pa je preveč oddaljena in prešibka, da bi šlo za tak poseg v pravice in interese tožnika, ki bi utemeljeval poseg v ustavne pravice nasprotne stranke, in sicer v pravico do svobodnega izražanja in s tem povezano avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude. Izhodiščni pogoj iz prvega odstavka 26. člena ZMed torej ni izpolnjen.

17. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je z zahtevkom propadel (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato mora toženki povrniti stroške postopka pred sodišče prve stopnje, kar znaša 1.057,74 EUR15. Tožnik mora toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.015,00 EUR16. 1 Pravica tistega, ki je bil z objavo določenega prispevka prizadet v svojih pravicah in interesih, da se na enakovrednem mestu odzove na objavljene informacije. 2 II Ips 140/2018, II Ips 73/2020, II Ips 231/2018, II Ips 154/2015 in druge. 3 V skladu z 31. členom ZMed mora odgovorni urednik objaviti popravek, razen v naslednjih primerih: če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba; če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu; če bi bila objava popravka v nasprotju z zakonom; če zahteve za objavo popravka s strani državnega organa oziroma pravne osebe ni podpisala pooblaščena oseba ali oseba, ki bi bila s strani tega organa oziroma pravne osebe pooblaščena za odnose z javnostmi; če je popravek napisan žaljivo; če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša; če je bila zahteva za objavo popravka dana po preteku roka iz drugega odstavka 26. člena tega zakona; če je bila zahtevana objava popravka z isto vsebino, kot jo ima zahtevani popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi zavrnitve ali neustreznosti načina njegove objave. 4 https:///... 5 Z naslovom: „Protest zoper manipulacije v oddajah ... v obdobju desetih let-predlog za sanacijo v korenini.“ 6 https:///... 7 V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno, ali je toženka že s to objavo izpolnila svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da besedilo popravka ni bilo prebrano v celoti, v preostanku prispevka pa je toženka dokazovala, da so v popravku navedena dejstva napačna, kar je v nasprotju z določilom drugega odstavka 28. člena ZMed. Pritožba dejanskih ugotovitev ne izpodbija. 8 Za tem delom sledi prva izjava iz leta 2013, in sicer stečajne upraviteljice W: „Ja, se je šla posel in s poslom prihajajo tveganja. Večji je posel, večja so tveganja.“ 9 Sledi izjava malega delničarja iz leta 2012: „Za take goljufije, velike in male se gre v zapor, ne samo da se prosi odpuščanja, pa da se odpusti.“ 10 Sledijo izjave nekdanjega ... iz leta 2011 („Vse pa prosim, da mi oprostijo napake, ki jih tudi ni manjkalo in jih priznavam in obžalujem.“), nekdanjega ... iz leta 2013 („Skupaj z ... odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.“) in tožnika iz leta 2011 („Sem vedno s kabineti pa tudi s posameznimi politiki, saj me nekateri tu poznate, iskal stik s predpostavko, da delamo skupaj za skupno dobro.“). 11 Ki mu sledi izjava ... iz leta 2015: „Vse ostalo so pa lepe želje, ker ta zavarovanja je list papirja, torej, ne, nikoli ni bilo nekega finančnega toka. X je dajal za Y, Y za X in tako W zopet. In ko sešteješ, potem nastane taka luknja, ne.“ 12 Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve zapisalo, da že samo dejstvo, da posamezno podjetje konča v stečaju, praviloma izpostavi vprašanje ustreznosti vodenja podjetja in vprašanje pravilne in strokovne odločitve odgovornih oseb. Po mnenju sodišča prve stopnje bi že navedena okoliščina tožniku dajala pravni interes za vložitev zahteve za objavo popravka glede samega stečaja in njegovih posledic. 13 Ki v 11. točki obrazložitve ugotavlja, da če se poroča o tem, da je zaradi stečaja določenih pravnih oseb, v katerih poslovanje je bil vpet tožnik kot poslovodja in ekonom večinskega lastnika, ostal tako velik znesek neporavnanih terjatev, ki jih bodo krili davkoplačevalci in ob nadaljnji informaciji, da se je hkrati N. uspela dogovoriti z bankami za rešitev dela svojega nepremičnega premoženja, to nedvomno poseže v pravico do časti in dobrega imena osebe, ki je sodelovala pri sprejemanju poslovnih odločitev. 14 II Ips 176/2016. V zadevi je sicer obravnavana obratna situacija, in sicer, ali okrnitev ugleda fizične osebe posredno učinkuje na pravice in interese tožeče stranke (pravne osebe oziroma združenja). Tudi sicer zadeva ni povsem primerljiva z obravnavano, vendar pritožbeno sodišče meni, da je stališče o ustavnopravnem vrednotenju izhodiščnega pogoja iz prvega odstavka 26. člena ZMed uporabljivo tudi v obravnavanem primeru. 15 Priznanih je 400 točk po OT za odgovor na tožbo, 400 točk za prvi narok, 50 točk za trajanje, 2 % materialni stroški in 22 % DDV. 16 Priznanih je 500 točk za sestavo pritožbe, 22 % DDV in 405,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo.