Jedro

Gradbeni inšpektor je dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si pridobil za tako gradnjo predpisano gradbeno dovoljenje.

ZGO-1 je v prvem odstavku 201. člena določil, da se za objekte, za katere so investitorji vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe po ZUN-ČG, in do uveljavitve ZGO-1 še nimajo pridobljenega lokacijskega, gradbenega oz. enotnega dovoljenja za gradnjo, začnejo uporabljati gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ta zakon, dve leti po dnevu njegove uveljavitve (to je dve leti po 1. 1. 2003), če lastniki objektov ne vložijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, predpisane s tem zakonom. Ta določba je imela za posledico, da če investitor v roku ni vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1, se je po preteku tega roka štelo, da prisilna izvršba po 11. členu ZUN-ČG ni več odložena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega počitniškega objekta in drvarnice na zemljišču parc. št. ... k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da ustavi njuno nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekta odstraniti v roku enega meseca od prejema odločbe, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani. To izhaja tudi iz akta o legalizaciji za Občino Bohinj, saj je v 4. členu objekt naveden pod zaporedno številko 39 kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovi pritožbi glede drvarnice ugodil in prvostopenjsko odločbo v tem delu odpravil, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Navaja, da je bila počitniška hišica zgrajena v letu 1974 in da je investitor v letu 1993 na podlagi 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN-ČG) vložil zahtevo za odlog prisilne izvršbe in čakal na legalizacijo objekta. Glede na tako njegovo vlogo je bil objekt obravnavan v Uredbi kot poseg pod zaporedno številko 39. Poudarja, da je bilo treba tudi v času gradnje predmetnega objekta zanjo pridobiti dovoljenje pristojnega upravnega organa v skladu z določbami takrat veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju. Ker bi si moral investitor dovoljenje pridobiti pred nameravano gradnjo, je njegovo sklicevanje na položaj, ko objekta glede na sanacijski PUP ni mogoče legalizirati, neutemeljeno. Ker je objekt zgrajen brez dovoljenja pristojnega upravnega organa in gre za nelegalno gradnjo tako v času gradnje kot v času odločanja gradbenega inšpektorja, na to dejstvo ne vpliva odmera pavšalne turistične takse niti dodelitev hišne številke.

Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija v neodpravljenem delu, to je glede izrečenih inšpekcijskih ukrepov v zvezi z gradnjo počitniške hišice na zemljišču v k.o. ... Navaja, da sta bila v zadevi retroaktivno uporabljena ZGO-1 in Uredba, saj teh predpisov v času gradnje sporne hišice še ni bilo. Res je bil z odločbo Upravne enote Radovljica z dne 29. 9. 2005 zavrnjen zahtevek njegovega pravnega prednika za izdajo gradbenega dovoljenja. Ob tem se tožniku postavlja vprašanje, čemu voditi upravni postopek, za katerega je že na začetku jasno, da legalizacija glede na Uredbo ni možna. Ker je prepričan, da ne more biti tako, izpodbija tudi inšpekcijsko odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne more se sprijazniti s tem, da je bil poseg iz leta 1974 presojan na podlagi določb Uredbe iz leta 2002. Zanj je bil poseg po naravi stvari legaliziran z dodeljeno hišno številko in s tem, da je država od njega zahtevala plačilo javnih dajatev, odmerjena pa mu je bila tudi pavšalna turistična taksa. Sklicuje se tudi na sklep Ustavnega sodišča U-I-34/03-25 z dne 13. 10. 2004 o zavrženju pobude njegovega pravnega prednika za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. člena Uredbe, v katerem je smiselno navedeno, da bodo lahko pobudniki svoje pravice varovali s pravnimi sredstvi tudi zoper odločbo inšpektorja o odstranitvi nezakonito zgrajenega objekta. Ne strinja se niti s stališči pritožbenega organa, ki se sklicuje na dolžnost pridobitve dovoljenja po Zakonu o urbanističnem planiranju. Pravilno in zakonito bi bilo, če bi bil v tem primeru deležen sankcij po takrat veljavnih predpisih. Predlaga, naj sodišče v izpodbijanem delu odpravi prvostopenjsko odločbo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor na podlagi odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Iz navedenih določb izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si pridobil za tako gradnjo predpisano gradbeno dovoljenje. Izjema torej niso niti primeri, ko so bili objekti zgrajeni v času pred ZGO-1 veljavnih predpisov (ZGO/84, ZGO/73 in predhodnih). V zadevi ni sporno, da je bila obravnavana počitniška hišica zgrajena leta 1974. V tem času je ZGO/73 (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji) v 3. členu določal obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, pred njim pa je moral investitor po 17. členu Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji) pridobiti še lokacijsko dovoljenje.

Glede na navedeno in ker ni sporno, da tožnik oz. njegov pravni prednik za gradnjo počitniške hišice nista pridobila gradbenega dovoljenja, so bili v zadevi pravilno izrečeni inšpekcijski ukrepi po določbah ZGO-1. Za izrek ukrepov, kot so jih za take primere določali v času gradnje veljavni predpisi, namreč ni pravne podlage.

V zvezi s tožbenimi navedbami glede pomena dodeljene hišne številke, plačila javnih dajatev in odmere pavšalne turistične takse ter njihovega pomena za odločitev v tej zadevi se sodišče sklicuje na razloge pritožbene odločbe, s katerimi se v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Prav tako se sodišče ne strinja s tožbenim stališčem, da je bila Uredba podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, se organ sklicuje na Uredbo le v zvezi z ugotovitvijo, da gre za objekt, za katerega niso bila izdana potrebna upravna dovoljenja. Gre za logično sklepanje, saj tožnikova počitniška hišica v nasprotnem primeru v Uredbi – ker bi bila pač legalno zgrajena –, ne bi bila zajeta.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi zahteve za gradbeno dovoljenja in ki naj bi temeljila na Uredbi. Za presojo v tej zadevi namreč ni bistveno, da je tožnikova stavba v 4. členu Uredbe (št. posega 39) uvrščena med posege, ki jih ni mogoče legalizirati in je zato potrebna odstranitev objekta ter vzpostavitev v naravno stanje, ampak to, da pomeni gradnjo, za katero investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Razlogi, zakaj je gradil brez dovoljenja oz. zakaj ga kasneje ni mogel pridobiti, za inšpekcijski postopek niso relevantni. Tako tudi vprašanje zakonitosti Uredbe za ta postopek ni pravno pomembno – pomembno bi bilo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, če je predpis uporabljen pri presoji, ali je predmetni poseg dopusten ali ne oz. ali je njegova legalizacija mogoča in pod kakšnimi pogoji. Ali drugače: tudi v primerih, ko obstoji možnost naknadne pridobitve gradbenega dovoljenja, to ni ovira za vodenje inšpekcijskega postopka in izrek ukrepov.

Glede na navedeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da je njegov pravni prednik, s tem ko je na podlagi 11. člena ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) vložil „zahtevo za odlog prisilne izvršbe“, dosegel odložitev ukrepanja pristojnega inšpektorja. Po prvem odstavku omenjenega člena je namreč tako zahtevo za odlog prisilne izvršbe vložil investitor nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo predpisano lokacijsko dovoljenje ne glede na to, ali je bil inšpekcijski postopek že uveden in ukrep izrečen. ZGO-1 je nato v prvem odstavku 201. člena določil, da se za objekte, za katere so investitorji vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe po ZUN-ČG, in do uveljavitve ZGO-1 še nimajo pridobljenega lokacijskega, gradbenega oz. enotnega dovoljenja za gradnjo, začnejo uporabljati gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ta zakon, dve leti po dnevu njegove uveljavitve (to je dve leti po 1. 1. 2003), če lastniki objektov ne vložijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, predpisane s tem zakonom. Ta določba je imela za posledico, da če investitor v roku iz prvega odstavka ni vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1, se je po preteku tega roka štelo, da prisilna izvršba po 11. členu ZUN-ČG ni več odložena. To pa je pomenilo tudi, da je bilo inšpekcijsko ukrepanje po ZGO-1 v primeru, če je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, odloženo do sprejema odločitve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker je sodišče glede na navedeno ugotovilo, da je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.