Jedro

Kadar je očitno, da do nastanka pravnega posla ni prišlo, ravnanje strank ne more imeti nikakršnih pravnoposlovnih posledic. Neveljavni pravni posel lahko konvertira, lahko se prilagodi ali celo konvalidira. Pri poslu, ki sploh ne obstoji, pa do opisanih posledic smiselno ne more priti. Nekaj, kar ne obstaja, se ne more spremeniti, niti ne more tisto, česar ni, postati veljavno.

Kadar je torej očitek usmerjen v neobstoj oporoke, ne pridejo v poštev določila ZD o njenih vsebinskih ali oblikovnih pomanjkljivostih po 61., 63. oziroma 76. členu, pač pa lahko tisti, ki meni, da je zapustnikov dedič (bodisi po zakonu ali po starejši oporoki od tiste, katere veljavnost izpodbija), zahteva zapuščino kot dedič po določilih 141. člena ZD in v rokih, kot so navedeni v njem.

Vrhovno sodišče tako poudarja, da z uveljavljanjem neveljavnosti oporoke oziroma njenega neobstoja v zapuščinskem postopku pride do pretrganja zastaranja rokov iz ZD po 365. člen OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke R. R. z dne 20. 3. 2007 ter tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženkama. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik z navedbami, da oporoke ni napisal in podpisal zapustnik, pač pa prva toženka, uveljavlja pomanjkljivosti oblike, ter da je zato tožba prepozna, ker je vložena po poteku enoletnega roka iz 76. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

2. V pravočasni reviziji zoper pravnomočno sodbo se tožnik zavzema za umestitev njegovih trditev o neveljavnosti oporoke v sfero vsebinske (in ne oblikovne) pomanjkljivosti po 61. členu ZD z rokom 20 let za uveljavljanje zahtevka zoper nepošteno osebo. Tožnik ponavlja trditve, da podpis na oporoki z dne 20. 3. 2007 ni očetov, pa tudi, da sporne oporoke sploh ni napisal oče in da torej ne gre za akt zapustnika. Ocenjuje, da je svojo pravico pravočasno uveljavljal z ugovorom v zapuščinskem postopku in si tako zavaroval rok. Nižjima sodiščema tožnik očita nepravilno uporabo materialnega prava in procesno kršitev, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo vloge, ki jo je vložil na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je bilo to še dovoljeno brez omejitev, višje sodišče pa je pritožbeno grajo te kršitve sodišča prve stopnje označilo za pavšalno. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Toženki sta na vročeno revizijo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev. Pritrjujeta uporabi 76. člena ZD glede roka za vložitev tožbe, glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa menita, da v vlogi, ki je sodišče sicer ni upoštevalo, tožnik ni navedel nič drugega kot že v tožbi. Neupoštevanje tožnikovih trditev iz pripravljalne vloge tako ni v ničemer vplivalo na rezultat sodbe.

4. Revizija je utemeljena.

5. Dedno pravo spada v področje civilnega prava, zato se pri reševanju sporov s tega področja uporabljajo splošne določbe civilnega prava, kadar ni s posebnimi pravili dednega prava posamezno vprašanje urejeno drugače.(1) Po splošni doktrini civilnega prava pri neveljavnih pravnih poslih ločimo nične, izpodbojne in neobstoječe posle. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na primer v odločbi opr. št. II Ips 13/99 navedlo, da pogodba, ki jo “sklene” poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala. Zavzelo je stališče, da pa jo je treba zato, ker listina o njej obstaja in je lahko že imela pravne učinke ali bi jih imela, na zahtevo zainteresirane osebe spraviti s sveta in tako mora sodišče ugotoviti njeno ničnost (ker pač zakon ne uporablja pojma neobstoječe pogodbe; med neveljavnimi pa ureja le instituta nične in izpodbojne pogodbe). Vrhovno sodišče je poudarilo, da zaradi tega, ker takšna pogodba ni izpodbojna, ampak je nična, ne velja prekluzivni rok iz 117. člena ZOR. Takšno stališče so zavzeli tudi drugi avtorji v strokovni literaturi(2). Poudarjajo, da do nastanka pravnega posla sploh ne pride, kadar niso izpolnjeni bistveni pogoji. Ker pa naše obligacijsko pravo pozna le dve civilnopravni sankciji za neveljavne pravne posle - ničnost in izpodbojnost - je pravilno stališče, da za neobstoječ obligacijskopravni posel lahko pridejo v poštev le enake sankcije kot pri absolutno neveljavnem obligacijskopravnem poslu(3). Kadar je očitno, da do nastanka pravnega posla ni prišlo, ravnanje strank ne more imeti nikakršnih pravnoposlovnih posledic. Neveljavni pravni posel lahko konvertira, lahko se prilagodi ali celo konvalidira. Pri poslu, ki sploh ne obstoji, pa do opisanih posledic smiselno ne more priti. Nekaj, kar ne obstaja, se ne more spremeniti, niti ne more tisto, česar ni, postati veljavno(4).

6. Vrhovno sodišče poudarja, da gre tudi v primeru, ko tožnik zatrjuje, da izjava volje v oporoki sploh ne izvira od zapustnika, za trditev, da oporoka kot enostranski pravni posel za primer smrti sploh ni nastal. Ker ZD tega vprašanja ne ureja drugače, je treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Tudi pravni teoretiki s področja dednega prava priznavajo pojem neobstoječe oporoke, govora je o ponarejeni ali falsificirani oporoki. V takem primeru sploh ne gre za zapustnikovo oporoko, zato iz take listine ne morejo nastati pravne posledice. Oporoke v materialnem smislu v takem primeru sploh ni.(5)

7. Kadar je torej očitek usmerjen v neobstoj oporoke, ne pridejo v poštev določila ZD o njenih vsebinskih ali oblikovnih pomanjkljivostih po 61., 63. oziroma 76. členu, pač pa lahko tisti, ki meni, da je zapustnikov dedič (bodisi po zakonu ali po starejši oporoki od tiste, katere veljavnost izpodbija), zahteva zapuščino kot dedič po določilih 141. člena ZD in v rokih, kot so navedeni v njem. Osebe, ki bi po zapustniku dedovale, če ne bi bilo ponarejene oporoke (to so zlasti zakoniti dediči ali eventualni dediči na podlagi prave oporoke), morajo dokazati, da je oporoka ponarejena. Zato v času trajanja zapuščinskega postopka lahko (praviloma) vložijo tožbo za ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Takšna ugotovitvena tožba se lahko vloži, ker ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi pristnost oziroma nepristnost listine, še preden nastopijo pravne posledice take oporoke. Tožena stranka v taki pravdi so osebe, ki se sklicujejo na ponarejeno oporoko in iz nje izvajajo svojo dedno pravico. Do želene pravne posledice pa vodi tudi zahtevek, kakršnega je v tej pravdi postavil tožnik.

8. Vrhovno sodišče še dodaja, da revizija upravičeno graja tudi stališče nižjih sodišč, da tožnik z uveljavljanjem ugovora neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku ni pretrgal zastaranja. Če bi obveljalo takšno stališče, bi se lahko zgodilo, da bi stranka brez svoje krivde zamudila relativno kratek zakonski rok, medtem ko bi čakala, da jo sodišče zaradi spora o dejstvih napoti na pravdo.(6) Vrhovno sodišče tako poudarja, da z uveljavljanjem neveljavnosti oporoke oziroma njenega neobstoja v zapuščinskem postopku pride do pretrganja zastaranja rokov iz ZD po 365. člen OZ. Stališče pritožbenega sodišča, ki je pritožbeno navedbo, da je zastaranje pretrgano in pravica obvarovana, zavrnilo, je torej nepravilno.(7)

9. Ker sta nižji sodišči zavzeli zmotno materialnopravno stališče, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče je zato reviziji s sklepom ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati tudi dokazne predloge (gre le za naštevanje primerjalnih gradiv, ki naj jih uporabi pri svojem delu izvedenec, predlagan že v tožbi), ki izhajajo iz prve pripravljalne vloge tožnika, saj jo je ta vložil pravočasno.

10. Ker je sodišče razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrnilo v novo sojenje, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 114. Op. št. (2): B.T. Blagojević, V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, 1983, str. 326-328. Op. št. (3): S. Cigoj, Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1981, str. 355. Op. št. (4): A. Polajnar-Pavčnik, Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Pravna fakulteta v Ljubljani, 1980, str. 174. Op. št. (5): M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju, Narodne novine, Zagreb, 1964, str. 230. N. Gavella, V. Belaj, Nasljedno pravo, Narodne novine d.d., Zagreb, 2008, str. 127. K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2005, str. 85. Op. št. (6): M. Kreč, Đ. Pavić, Komentar zakona o nasleđivanju, Narodne novine, Zagreb, 1964, str. 196. Op. št. (7): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 242/1997, II Ips 388/2010, II Ips 1071/2007.