Jedro

Tožnik zatrjuje neveljavnost oporoke zaradi pomanjkljivosti v obliki – gre za formalno pomanjkljivost oporoke, zato pride glede roka za vložitev tožbe v poštev uporaba 76. člena ZD.

Oporoka, ki je obremenjena s pomanjkljivostmi v obliki ni neveljavna sama po sebi, je izpodbojna in je stvar odločitve zainteresiranega dediča, ali jo bo pustil v veljavi ali jo bo izpodbijal. Izpodbija pa jo lahko le s tožbo, grajanje ne zadostuje, in to v roku enega leta, ko je izvedel za oporoko.

Izrek

Pritožba se zvrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Oporoka zapustnika R.R., roj. 11.2.1934 in preminulega 28.3.2007, z dne 20.3.2007, ki je bila zakonito razglašena v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. D 1, dne 17.9.2007, ni veljavna ter je taka brez pravnega učinka. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe in poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima povrniti 1.935,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je napačno stališče v izpodbijani sodbi, da tožnik izpodbija oporoko le zaradi oblike. Tožnik je že v tožbi navedel, da pisava in podpis na oporoki nista zapustnikova, saj tega tudi ni bil več sposoben, temveč ga je ponaredila prva toženka in je zato do oporoke nepoštena oseba. Ob taki dejanski podlagi pa ne gre več za napako v obliki, kot ugotavlja sodišče. Gre za razloge, ki so vezani na osebo oporočitelja, na njegovo voljo in gre zato za vsebinsko pomanjkljivost oporoke in ne za oblikovno. Zato bi bilo potrebno spor obravnavati po določilih 61. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). V pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik vložil na glavni obravnavi, je pri tem svojem stališču vztrajal in še razširil svoje dokazne predloge. Tožnik je tudi v zapuščinskem postopku pravočasno grajal veljavnost, da podpis na oporoki ni zapustnikov, s čemer si je zavaroval enoletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Ne glede na navedeno pa je prva toženka kot oseba, ki je ponaredila podpis zapustnika v svojo korist, nepoštena oseba, zato zoper njo zastara zahtevek v smislu 61/3 člena ZD, v roku 20 let. Subjektivni rok v razmerju do nepoštene osebe ni določen. Zato je tožba vložena pravočasno. Sodišče pa je kršilo tudi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ko se je oprlo na 286.a člen ZPP. Sodišče tožniku ni dalo roka v smislu navedenega člena, ampak ga je v vabilu na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo opozorilo, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva v smislu 286. člena. Sodišče je prezrlo temeljno določilo iz 286. člena ZPP, da lahko stranke še najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo dokaze. V pripravljalni vlogi, kot je že navedeno, pa je tožnik podal obširnejše navedbe in dokazne predloge, s katerimi je utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, vendar sodišče teh ni upoštevalo, zaradi nepravilne uporabe navedenih zakonskih določil. Nepravilna uporaba 286.a člena ZPP in neuporaba 286. člena ZPP pa bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter je zaradi tega podan pritožbeni razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba je v tem delu pavšalna, saj ne pojasni, katero odločilno dejstvo je zmotno ugotovljeno oz. ni ugotovljeno in bi bila zato lahko odločitev drugačna.

Res je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da zapustnik ni ne napisal ne podpisal oporoke, ki jo s tožbo izpodbija, temveč ga je ponaredila prva toženka. Torej ne gre za razloge izpodbojnosti, ki so vezani na osebo oporočitelja (primerjaj odločbo VS RS II Ips 497/2001), saj tožnik ni zatrjeval (tega konkretizirano niti v pritožbi ne zatrjuje), da zapustnik v času sestave sporne oporoke ni bil sposoben za razsojanje, oz. je v tožbi celo zapisal, da je bil zapustnik na dan 19.3.2007 (to je le dan pred zapisom sporne oporoke) umsko v celoti priseben. Upoštevaje podane tožnikove navedbe tožnik zatrjuje neveljavnost oporoke zaradi pomanjkljivosti v obliki - gre za formalno pomanjkljivost oporoke, kot se je pravno pravilno v izpodbijani sodbi opredelilo že sodišče prve stopnje. Zato glede roka za vložitev tožbe ne pride v poštev uporaba 61. člena ZD (za kar se zavzema pritožba), pač pa uporaba 76. člena ZD, ki ga je kot podlago svoji odločitvi vzelo tudi sodišče prve stopnje. Gramatikalna in vsebinska razlaga določbe 76. člena ZD pa omogoča sklepanje, da začne subjektivni rok teči z dnem, ko upravičenec izve za oporoko in se objektivno izteče v desetih letih od razglasitve oporoke (primerjaj odločbo VS RS II Ips 123/2002). Glede na to, da iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za izpodbijano oporoko izvedel na zapuščinski obravnavi dne 11.2.2008 in da je tožbo vložil šele 6.4.2011 (česar pritožba ne izpodbija), je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, pravno pravilna in drugačne pritožbene trditve niso utemeljene. Mnenje pritožbe, da si je tožnik s tem, ko je v zapuščinskem postopku grajal veljavnost oporoke, zavaroval enoletno subjektivni rok za vložitev tožbe, je zmotno. Oporoka, ki je obremenjena s pomanjkljivostmi v oblik ni neveljavna sama po sebi, je izpodbojna in je stvar odločitve zainteresiranega dediča ali jo bo pustil v veljavi ali jo bo izpodbijal. Izpodbija pa jo lahko le s tožbo, grajanje ne zadostuje, in to v roku enega leta, ko je izvedel za oporoko.

Glede na vse povedano je ugotoviti, da pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. (165.člen v zvezi s 155.členom ZPP).