Jedro

Glede na skupen namen pogodbenih strank, ki je bil v tem, da toženec hkrati opravlja delo in študira, je bila tožeča stranka za toženca dolžna plačevati davke in prispevke tudi za čas, ko je prejemal nadomestilo plače zaradi odobrenega študijskega dopusta. Četudi toženec študijskih obveznosti ni dokončal v roku, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve plačanih prispevkov in davkov, saj bi s tem tožencu odvzeli delovno dobo za čas študijskega dopusta.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v 3., 4., 5. in 6. točki izreka in sklep o popravi delno spremenita, tako da se v tem delu v celoti glasita: „Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 dalje do plačila.

Ugotovi se, da ne obstoji terjatev toženca v višini 2.378,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2010 dalje do plačila.

Toženec je dolžan tožeči stranki plačati znesek 1.859,91 EUR od 15. 7. 2006 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike do zneska 2.715,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma vsakokratnega izplačila nadomestila oziroma povrnitve potnih stroškov do 14. 7. 2006, se zavrne.

Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 147,68 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 131,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 30. 11. 2009 (1. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. ... z dne 1. 7. 2008 je razveljavilo v preostalem (še nerazveljavljenem) delu (2. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2010 dalje ter obstoj terjatve v višini 11,32 EUR (3. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2010 ter terjatev v višini 11,32 EUR (4. točka izreka). Obe ugotovljeni terjatvi je pobotalo in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 2.715,96 EUR (prej 650.853,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.266,83 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do pačila (6. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom o popravi je sodišče prve stopnje popravilo pisno napako v 6. točki izreka izpodbijane sodbe, tako, da je povrnitev stroškov postopka naložilo tožeči stranki.

Zoper izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o popravi se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo obstoj toženčeve terjatve in naslova povrnitve stroškov plačane šolnine. Sodišče prve stopnja naj bi določbi 3. in 6. člena pogodbe o izrednem študiju (ob delu) na P. fakulteti v ..., 3. letnik (v nadaljevanju pogodba o izrednem študiju) tolmačilo izolirano od vsega preostalega besedila. S to pogodbo se je toženec zavezal, da bo v primeru, če izobraževanja ne zaključi v pogodbeno dogovorjenem roku, toženi stranki povrnil vse stroške iz te pogodbe. Toženec svoje obveznosti ni zaključil niti v roku, ki je bil opredeljen z aneksom k pogodbi o izrednem študiju, zato ni upravičen do povrnitve šolnine. Ta obveznost tožeče stranke bi obstajala le, če bi toženec izobraževanje za 3. letnik zaključil v pogodbeno določenem roku. Toženec svoje pogodbe ni izpolnil niti v naknadnem roku za izpolnitev, kar pomeni, da je pogodba razdrta po samem zakonu. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da mora v takšnem primeru vsaka stranka vrniti, kar je dala, vendar pa v nasprotju s tem tožeči stranki nalaga, da tožencu vrne šolnino. Toženec na podlagi pogodbe tožeči stranki ni dal ničesar, tako da mu tožeča stranka šolnine ni dolžna vrniti. Pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 1177/2007 z dne 13. 11. 2008 ob identičnem dejanskem stanju potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek za vračilo šolnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 1.859,91 EUR in 11,32 EUR, pri čemer naj bi slednji znesek predstavljal zakonske zamudne obresti od zneska 1.859,91 EUR za čas od 15. 7. 2006 do 24. 9. 2010. Vendar je ta izračun napačen, saj po linearnem načinu izračunane obresti za to obdobje znašajo 853,27 EUR, po konformnem načinu izračuna pa 1.013,74 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo le nato zneske, ki so bili izplačani tožencu in ne bruto zneskov. Toženec se je v 6. členu pogodbe o izrednem študiju zavezal, da bo tožeči stranki povrnil vse stroške iz te pogodbe, med te stroške pa sodijo izplačani bruto zneski nadomestil plače za čas odobrenega študijskega dopusta in izkazani prevozni stroški. Glede na določbo Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.) pogodbenega določila o dolžnosti vrnitve izplačanih nadomestil plač ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za izplačana bruto nadomestila plač. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo pogodbeno določilo nejasno oziroma, da iz njega ni razvidno, ali gre za bruto ali neto zneske. Pogodbeno določilo se nedvomno glasi na vrnitev bruto zneskov in nadaljnja razlaga določb ni potrebna. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, sicer pa je sodišče prve stopnje te stroške tudi zmotno odmerilo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, pobotni ugovor toženca pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje že ob prvem odločanju o zahtevku tožeče stranke pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče, ki je takšno odločitev razveljavilo, pogodbenih določil ni presojalo v luči dejanskih okoliščin konkretnega življenjskega primera, temveč je svojo odločitev oprlo le na gramatikalno razlago 6. člena sporne pogodbe o izrednem študiju. Na podlagi enakih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju napravilo drugačne, materialnopravno zmotne zaključke o obstoju terjatve tožeče stranke. Izpodbijana odločitev je tudi v izrecnem nasprotju s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 573/2010 z dne 21. 10. 2010 v identični zadevi toženčevega sodelavca in študijskega kolega, s katerim sta hkrati študirala na podlagi identične tipske pogodbe s toženo stranko. V citirani zadevi je pritožbeno sodišče pogodbena določila presojalo in razlagalo v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 38/2001, 40/2007) in pravilno zaključilo, da okoliščina, da toženec ni v roku dokončal študija, še ne pomeni avtomatično, da mora vrniti stroške izobraževanja. Zaradi načela enakega obravnavanja in pravne varnosti je tudi v tej zadevi potrebno upoštevati citirano pravnomočno sodno odločbo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje določbo 6. člena sporne pogodbe o izrednem študiju moralo presojati na podlagi določbe 2. odstavka 82. člena in določbe 83. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 6. člena pogodbe o izrednem študiju je delavec stroške dolžan povrniti, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem. Toženec je vseskozi navajal objektivne okoliščine, ki izključujejo njegovo krivdo za zamudo in jih ob sklenitvi pogodbe kljub skrbnosti ni mogel predvideti ali pričakovati. Da ni bilo toženčeve volje oziroma krivde za zamudo, je nesporno dejstvo, saj tožeča stranka tega sploh ne zatrjuje. Zahtevek ves čas utemeljuje zgolj na dejstvu toženčeve zamude, kar pa ne zadostuje za obveznost vračila stroškov. Sodišče prve stopnje protispisno ugotavlja, da je toženec prepozno, šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2010 navedel, da je za zamudo obstajal razlog v obliki razporeditve toženca na drugo zahtevnejše delovno mesto. Toženec je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedel, da je zaradi objektivnih okoliščin, ki so povezane z obremenitvami na delovnem mestu, upnika pravočasno zaprosil za podaljšanje pogodbe o izobraževanju, ugovoru pa je tudi priložil dopis z dne 3. 7. 2006. Tudi ob zaslišanju je toženec prepričljivo pojasnil, da je zaradi razporeditve na delovno mesto policijskega inšpektorja študij nekoliko trpel, a le začasno, saj nikoli ni prenehal študirati. Toženčevih navedb v tej zvezi tožeča stranka nikoli ni prerekala, zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec prekludiran z navajanjem objektivnih okoliščin, ki so vplivale na zamudo. Hkrati pa je ugotovitev, ali je toženčeva volja oziroma krivda podana, odločilna za ta spor, zato bi sodišče v skladu s preiskovalnim načelom, kakor da določa 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 61/2004) samo moralo izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Toženec je pravočasno navajal tudi vse ostale objektivne okoliščine, ki so vplivale na zamudo pri izpolnitvi obveznosti v roku (nepričakovano nenadno strožje postopanje tožeče stranke v primeru zamud z izpolnjevanjem študijskih obveznosti, nenadno postroženi pogoji PF za prehod v višji letnik, posebnosti programa prehoda študentov VPVŠ v univerzitetni program...). Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med tem, kaj se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami (vlogami toženca, dokaznimi listinami) in zapisniki (zlasti o toženčevem zaslišanju). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da je zamudil rok brez svoje krivde (pri čemer tožeča stranka toženčeve krivde ali volje za zamudo sploh ni zatrjevala, hkrati pa toženčevega zatrjevanja in utemeljevanja nekrivde sploh ni prerekala), je zato neutemeljen in nepravilen. Krivda je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Temeljno določilo 6. člena pogodbe o izrednem študiju tako ni jasno do te mere, da določila ne bi bilo potrebno presojati in razlagati. Sporna pogodba je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini in v celoti pripravljena in predlagana s strani ene, tožeče stranke. Nejasno določbo pogodbe je zato potrebno razlagati v korist druge stranke, to je toženca. Pri presoji, ali je pri tožencu podan pogoj krivde (čeprav te tožeča stranka niti ni zatrjevala), je potrebno upoštevati prav vse okoliščine konkretnega primera. Okoliščina, da toženec v pogodbenem roku ni dokončal študijskih obveznosti za 3. letnik, še ne pomeni avtomatično, da mora vrniti stroške izobraževanja. Za zamudo bi morala biti podana tudi njegova krivda ali volja, kar pa ni podano. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo toženca navedba, da med strankami ni bilo sporno pogodbeno določilo 6. člena Pogodbe o izrednem študiju. Sicer pa je sodišče prve stopnje na 8. strani obrazložitve izrecno zapisalo, da je „presojalo toženčeve navedbe v tem postopku, ki bi lahko pomenile upravičen razlog za zamudo“. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih toženec ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede opravičljivih in objektivnih razlogov za zamudo. Toženec niti v pritožbi ne navaja, kdaj naj bi nastopil nekrivdni razlog za neizpolnitev obveznosti. Sodba, na katero se toženec sklicuje v pritožbi, se opira na drugačno dejansko in pravno podlago, zato je ni mogoče enačiti s tem primerom. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne.

Toženec je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navedel, da se tožeča stranka sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 1177/2007 z dne 13. 11. 2008, ne upošteva pa poznejše, bolj aktualne odločitve pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1549/2008 z dne 21. 5. 2009. V sorodni zadevi opr. št. Pdp 1549/2008 pa je pritožbeno sodišče soglašalo, da rok oziroma zaključek študija do predvidenega roka ni bistvena sestavina pogodbe in da okoliščina, da delavec ni do roka dokončal študija, ne pomeni, da je delodajalec prost obveznosti, da delavcu povrne stroške plačane šolnine. Tožeča stranka z razlago pogodbenih določb glede povračila stroškov šolnine ustvarja strožje kriterije, kot pa so določeni v sami pogodbi. V pogodbi namreč ni določeno, da delodajalec delavcu ni dolžan povrniti stroškov plačane šolnine, če delavec študija ne dokončna v roku, temveč je v 3. členu izrecno določeno, da bo delodajalec na podlagi dokazil o vseh izpolnjenih študijskih obveznostih in na podlagi računa, tožniku povrnil stroške plačane šolnine. Toženec priznava, da je izračun zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.859,91 EUR napačen, vendar glede na pritožbo toženca, to niti ni relevantno. Terjatev tožeče stranke ni utemeljena, zato tudi zakonske zamudne obresti niso nastale. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje terjatev iz naslova nadomestila plače za čas študijskega dopusta moralo priznati v bruto zneskih. Tožeča stranka želi toženca prikrajšati za plačilo davkov in prispevkov, kakor da toženec v času koriščenja delovnega razmerja sploh ne bi bil zavarovan. V kolikor bi toženec ob sklenitvi vedel, da bo zamuda z izpiti imela tako rigorozne posledice, potem pogodbe sploh nikoli ne bi sklenil. Nekorekten je že zahtevek za vračilo neto nadomestil plače, prikrajšati toženca tudi za plačilo prispevkov in davkov pa je povsem absurdno. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 3. člena Uredbe, saj je logično, da se ta nanaša zgolj na obveznost plačila delodajalca, ne pa na primer, ko mora delavec vrniti izplačana nadomestila. Tudi odločitev o stroških postopka v popravnem sklepu je pravilna. Toženec je tretjo pripravljalno vlogo vložil v skladu s pozivom sodišča, ki je določilo rok za odgovor. Do izteka tega roka toženec že ni mogel podati pobotnega ugovora, saj je zahtevek za vračilo šolnine na tožečo stranko naslovil šele po prejemu razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča. Toženec pobotnega ugovora ni podal že pred razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča zaradi tega, ker je bil prepričan, da bo sodišče tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo, spora z delodajalcem pa ni želel zaostrovati. V kolikor tožeča stranka zoper njega ne bi uspela z zahtevkom, tudi sam ne bi uveljavljal zahtevka za vračilo šolnine. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat s sodbo, opr. št. I Pd 413/2009 z dne 18. 3. 2010 zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 2.715,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr .št. Pdp 807/2010 z dne 18. 8. 2010 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku sta bila izdana izpodbijana sodba in sklep.

- K pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 8. 10. 2010 in sklep o popravi z dne 11. 11. 2010. Navedeno pomeni, da se tožeča stranka ne pritožuje zoper sklep, ki je vsebovan v 1. in 2. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa z dne 8. 10. 2010. To je tudi logično, saj tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijane odločitve, da se dopusti sprememba tožbe (1. točka izreka), saj je ta odločitev v njeno korist. Podobno velja za razveljavitev preostalega (še nerazveljavljenega) sklepa o izvršbi (2. točka izreka), saj je bil ta sklep v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, že pravnomočno razveljavljena s sklepom z dne 20. 8. 2008. Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne konkretizira, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitve ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, saj je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Sicer pa pritožba niti ne ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, saj ne navaja, katera odločilna dejstva naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo oziroma katerih odločilnih dejstev sploh ni ugotovilo. Dejansko se vse pritožbene navedbe tožeče stranke nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj terjatve toženca iz naslova vračila plačanih stroškov šolnine. Podlaga za v pobot uveljavljeno terjatev je določba 3. člena pogodbe o izrednem študiju, ki določa, da bo tožena stranka na podlagi dokazil o vseh izpolnjenih študijskih obveznostih in računa povrnila stroške plačane šolnine za tekoči letnik. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da toženec izobraževanja ni zaključil niti v naknadnem roku, določenem v aneksu k pogodbi o izrednem študiju, zaradi česar je potrebno šteti, da so posledice enake, kot če bi bila pogodba razdrta. V skladu s 3. odstavkom 105. člena OZ se celo v primeru, ko pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe (kar pa v tem sporu niti ni relevantno, kakor je pritožbeno sodišče že razložilo v sklepu opr. št. Pdp 807/2010 z dne 18. 8. 2010), šteje, da je pogodba razvezana po samem zakonu, če dolžnik obveznosti ne izpolni niti v dodatnem roku. Navedeno pomeni, da kasnejša izpolnitev študijske obveznosti ne pomeni, da toženec lahko uspešno uveljavlja povrnitev stroškov in stroškov plačane šolnine. V kolikor bi tožeča stranka tožencu na primer sproti povrnila plačano šolnino, bi kljub temu, da je toženec po roku zaključil šolanje, na podlagi 6. člena pogodbe o izrednem študiju še vedno lahko zahtevala, da prejeto vrne. Navedeno pomeni, da terjatev toženca iz naslova vračila šolnine ne obstoji več, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti procesnega pobota, saj pogoji zanj niso podani.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji. Pritožba se utemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1177/2007 z dne 13. 11. 2008, s katero je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za povračilo šolnine, ker tožnik šolanja ni zaključil v pogodbenem roku.

Zmotno pa je prepričanje tožeče stranke, da ji je toženec dolžan povrniti bruto znesek nadomestila plače za čas odobrenega študijskega dopusta. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je glede na skupen namen pogodbenih strank, ki je bil v tem, da tožnik hkrati opravlja delo in študira, tožena stranka za tožnika bila dolžna plačevati davke in prispevke tudi za čas, ko je tožnik prejemal nadomestilo zaradi odobrenega študijskega dopusta, zato sedaj ne more zahtevati povrnitve plačanih prispevkov in davkov. Ugoditev temu delu tožbenega zahtevka bi pomenila isto, kot če bi tožencu odvzeli delovno dobo za čas študijskega dopusta, kar pa nikakor ni namen pogodbenega določila o obveznosti vračila prejetih sredstev, če študijske obveznosti niso dokončane v roku.

Glede na to, da je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno ugotoviti, da v pobot uveljavljanja terjatev ne obstoji in hkrati ugoditi zahtevku tožeče stranke za povrnitev neto zneskov izplačanih nadomestil plače za čas odobrenega študijskega dopusta in za povrnitev povrnjenih potnih stroškov, niti ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo zakonske zamudne obresti od ugotovljene terjatve tožeče stranke za čas od 15. 7. 2006 do 24. 9. 2010, saj tega obrestovanja zaradi neobstoja v pobot uveljavljane terjatve ni potrebno izračunati že v izreku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da toženčeva terjatev ne obstoji, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 dalje ter da je tožencu naložilo, da tožeči stranki ta znesek plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2006 dalje do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem izpodbijanem delu (to je glede zavrnitve višjega zahtevka tožeče stranke) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Takšna odločitev tudi pomeni, da je potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka uspela z 68,48 % tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Seveda je tudi toženec upravičen do povrnitve uspehu sorazmernega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka, to je do povrnitve stroškov v višini 31,52 %.

Utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 1725 točk (po 225 točk za vsako od treh pripravljalnih vlog, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, po 150 točk za zastopanje na naslednjih narokih, 450 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti 0,459 EUR znaša 791,77 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške od nagrade do 1000 točk in 1 % od nagrade nad 1000 točk, kar znaša 12,51 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke tako znašajo 804,28 EUR, tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve 68,48 % tega zneska, kar znaša 550,77 EUR.

Utemeljeno priglašene stroške toženca za čas do izdaje sodbe opr. št. I Pd 413/2009 z dne 18. 3. 2010 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v citirani sodbi in sicer so znašali 923,41 EUR. K temu je potrebno prišteti še stroške v postopku, ki je sledil razveljavitvi citirane sodbe v višini 560 točk (225 točk za vsako od pripravljalnih vlog, 150 točk za zastopanje na naroku in 50 točk za čas, porabljen med zastopanjem), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 293,76 EUR, k temu je potrebno dodati še pavšal za materialne stroške in 20 % DDV v skupnem znesku 61,68 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški toženca tako znašajo 1.278,85 EUR, toženec pa je upravičen do povrnitve 31,52 % tega zneska, 403,09 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 147,68 EUR, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača navedeni znesek.

- K pritožbi toženca Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Iz pritožbe je razvidno, da toženec takšno nasprotje uveljavlja glede vsebine ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in glede zapisnika o zaslišanju toženca. Vendar pa v izpodbijani sodbi o vsebini ugovora ter o vsebini tožnikovega zaslišanja ni navedenega nič takšnega, kar bi bilo v nasprotju z vsebino navedene vloge oziroma zapisnika. Pritožbene navedbe se nanašajo na to, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z vsebino ugovora in zapisnika o tožnikovem zaslišanju štelo, da je tožnik šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2010 uveljavljal obstoj objektivnega razloga za zamudo pri študiju. Vendar pa navedeno ne pomeni zatrjevanega nasprotja.

Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v resnici navedel, da je zaradi objektivnih okoliščin, ki so povezane z obremenitvami na delovnem mestu upnika (t.j. tožeče stranke) pravočasno zaprosil za podaljšanje pogodbe o izobraževanju, vendar je ta to zavrnil. Vendar pa je zmotno stališče toženca, da takšna navedba že pomeni, da tožencu ni mogoče očitati krivde za nedokončanje študija v dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje se je izpodbijani sodbi v zadnjem odstavku na strani 8 opredelilo glede toženčevih zatrjevanj, da je tožečo stranko zaprosil za podaljšanje roka s pojasnilom objektivnih okoliščin, zaradi katerih se ne more vpisati v 4. letnik študija. Pritožbeno sodišče s stališči sodišča prve stopnje v celoti soglaša, prav tako z ugotovitvijo, da je toženec šele 9. 9. 2010 navedel, da je bil razlog za zamudo njegova razporeditev na drugo, zahtevnejše delovno mesto, saj kaj takšnega ne izhaja niti iz vsebine ugovora, saj se ta nanaša zgolj na splošno navedbo o objektivnih okoliščinah, povezanih z obremenitvami na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da okoliščina, da je tožnik ob študiju moral opravljati tudi svoje redno delo, ne pomeni objektivnega razloga za zamudo.

Obenem pritožbena navedba, da je tožnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal objektivne razloge za nedokončanje študija, še posebej v povezavi z navedbo, da bi sodišče prve stopnje dokaze moralo izvajati po uradni dolžnosti, pomeni uveljavljanje zmotne uporabe določb ZPP o prekluziji. Vendar pa so toženčeve navedbe zavajajoče, saj se je sodišče prve stopnje tudi po vsebini opredelilo do vprašanja, ali so obstajali opravičljivi (objektivni) razlogi, da toženec izobraževanja ni zaključil v roku oziroma ali se je to zgodilo brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je sicer res navedlo, da je toženec šele v vlogi z dne 9. 9. 2010 navedel, da je za zamudo obstajal razlog v obliki razporeditve toženca na drugo, zahtevnejše delovno mesto. Ne glede na to, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da te trditve ni moglo upoštevati glede na določbo šestega odstavka 286. člena ZPP, pa je potrebno ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje do tega dejstva dejansko opredelilo tudi v okviru dokazne ocene toženčeve izpovedbe. Toženec je namreč zaslišan kot stranka izpovedal, da je bil v času študija s 1. 7. 2005 razporejen na delovno mesto policijskega inšpektorja, da se je na tem delovnem mestu šele uvajal in da je bil nov tudi njegov nadrejeni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da je opravljanje rednega dela sestavni del razmerja med strankama, ki skleneta pogodbo o izrednem izobraževanju in da delavec iz tega razloga ne more opravičevati neizpolnjevanja študijskih obveznosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje na prekluzijo utemeljeno sklicevalo tudi v zvezi s predlogom toženca za zaslišanje priče A.J.. Zaslišanje te priče je toženec dejansko predlagal šele v novem postopku, potem ko je bila razveljavljena prvotno izdana sodba, ne da bi pri tem zatrjeval, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko tega dokaznega predloga ni upoštevalo. Šesti odstavek 286. člena ZPP namreč določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom istega člena. Sicer pa okoliščine, o katerih bi lahko izpovedal tožencu nadrejeni A.J. (delo, ki ga toženec opravlja po končanem študiju) ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je določba 6. člena pogodbe o izrednem študiju o tem, da se delavec (to je toženec) obveže povrniti vse stroške iz te pogodbe, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe. Ob ugotovitvi, da toženec študija ni zaključil v roku, je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odvisna od odgovora vprašanji: - ali so bili podani objektivni razlogi, da toženec študija ni zaključil v roku oziroma ali je možno govoriti o njegovi krivdi in - ali je posledice nepravočasne izpolnitve pogodbe potrebno presojati na podlagi določbe 105. člena OZ ali na podlagi 6. člena pogodbe o izrednem izobraževanju? Na obe vprašanji je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da naj bi toženec šele sredi septembra 2005 izvedel, da je za prehod v višji letnik potrebno opraviti še izpit iz obligacijskega prava, ne more biti opravičljiv razlog za zamudo, saj toženec ni izpolnjeval niti prejšnjih pogojev za prehod v višji letnik, to je sedem opravljenih izpitov ali pa šest izpitov s povprečjem 7,5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec po lastni izjavi imel le šest izpitov z nižjim povprečjem od zahtevanega. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da opravičljiv razlog za zamudo ne more biti okoliščina, da se je opravljanje preostalih izpitov zavleklo zaradi ponavljanja nekaterih izpitov. Že zgoraj pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bilo opravljanje dela objektivni razlog, zaradi katerega študija ni zaključil v pogodbenem roku.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da prekoračenja roka ni mogoče opravičevati z dejstvom, da je tožeča stranka spremenila prakso glede podaljševanja pogodb o izobraževanju.

Res je, da je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 573/2010 z dne 21. 10. 2010 v istovrstnem sporu zavzelo drugačno pravno stališče glede vprašanja, ali je posledice nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti potrebno presojati na podlagi določbe prvega odstavka 105. člena OZ ali na podlagi same pogodbe o izrednem študiju. Pritožbeno sodišče meni, da je pravilno pravno stališče, kakršnega je v tem sporu zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 807/2010 dne 18. 8. 2010, kar je bilo še pred izdajo sodbe, na katero se sklicuje toženec. Pri presoji navedenega pravnega vprašanja, je potrebno izhajati iz uvodne določbe k poglavju o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, to je iz določbe 105. člena OZ. Ta določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti, ali pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Ta določba pomeni, da naslednji členi poglavja in s tem tudi prvi odstavek 105. člena OZ, lahko pridejo v poštev le v primeru, če v sami pogodbi glede posledic neizpolnitve ni določeno kaj drugega. Pogodba o izrednem študiju pa v 6. členu vsebuje izrecno določbo, da se toženec obveže M. povrniti vse stroške iz te pogodbe, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali če ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu pogodbe. Pogodba tako sama določa sankcijo za primer, če delavec po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v pogodbi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je vprašanje, ali je toženec dolžan vrniti prejeta nadomestila plače za čas študijskega dopusta in izplačane stroške prevoza, presojalo na podlagi določbe 6. člena pogodbe o izrednem študiju in ne na podlagi določbe 105. člena OZ.

Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da sporne pogodbene določbe ni tolmačilo ob upoštevanju načel iz 83. člena OZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je določilo 1. alinee 6. člena pogodbe o izrednem študiju jasno, zaradi česar je potrebno uporabiti pravilo iz prvega odstavka 12. člena OZ o tem, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Sicer pa je glede na samo besedilo 1. alinee 6. člena možno zagovarjati stališče, da ga je sodišče prve stopnje že itak tolmačilo v korist toženca. Pri dobesedni razlagi določbe 1. alineje 6. člena pogodbe o izrednem študiju bi lahko šteli, da je lastno voljo ali krivdo delavca potrebno ugotavljati le v primeru prenehanja izobraževanja, ne pa tudi v primeru, ko izobraževanje ni zaključno v roku. Pogodba namreč odloča, da je delavec dolžan povrniti stroške, če 1. po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali pa 2. če ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe. Takšna razlaga bi bila logična, saj je v času, ko še ni iztekel rok za dokončanje študija, potrebno ugotoviti, ali je delavec po lastni volji oziroma krivdi prenehal z izobraževanjem, saj ima delavec še odprt rok za izpolnitev obveznosti, medtem ko se pri zamudi roka krivda lahko domneva. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejstev, ki jih je navajal toženec, ni mogoče šteti za opravičljive razloge in da zato tožencu ni uspelo dokazati, da je rok za zaključek študija prekoračil brez svoje krivde.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova obveznosti vračila stroškov, ki jih je tožeča stranka imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o izrednem študiju in sicer v višini izplačanih neto nadomestil plače za čas študijskega dopusta in povrnjenih potnih stroškov v zvezi s študijskimi obveznostmi toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti stroški znašajo 1.859,91 EUR, pravilno je upoštevalo, da je ta terjatev zapadla s 15. 7. 2006 (zgolj, zaradi pobota pa je potem to terjatev obrestovalo za čas do 24. 9. 2010, resda z napačnim izračunom).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi ni podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je pritožbeno sodišče tudi ta del izreka oblikovalo povsem na novo, saj pri ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke ni bilo potrebno več upoštevati, da je obe terjatvi potrebno spraviti na isti imenovalec, zaradi ugotovitve neutemeljenosti pobotnega ugovora pa je bilo na pritožbo tožeče stranke potrebno oblikovati dajatveni izrek.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Tožeča stranka je s pritožbo zahtevala, da se ji dosodi celoten vtoževani znesek v višini 2.715,96 EUR, s to sodbo ji je dosojen znesek 1.859,91 EUR, kar pomeni, da njen pritožbeni uspeh znaša 68,48 %, zato je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk oziroma 172,12 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še poštne stroške v višini 20,00 EUR, skupno torej 192,12 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 68,48 % tega zneska, kar znaša 131,56 EUR.