Jedro

Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamudno pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 30. 11. 2009, razveljavilo še ne razveljavljen del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 7. 2008 (1. in 2. točka izreka), v nadaljevanju pa ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter terjatve v višini 11,32 EUR, ugotovilo obstoj terjatve toženca v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter terjatve v višini 11,32 EUR, nato pa terjatvi pobotalo in zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati 2.715,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu (v zvezi s tem je bil dne 11. 11. 2010 izdan popravni sklep) povrniti stroške postopka.

2. V razlogih obrazložitve je med drugim navedlo, da sta stranki dne 5. 11. 2003 sklenili pogodbo o izrednem študiju na pravni fakulteti, s katero se je toženec zavezal, da bo v času od 1. 01. 2003 do 30. 9. 2004 opravil vse obveznosti po programu fakultete za 3. letnik, tožeča stranka pa mu bo zagotovila pogoje za izredni študij (2. člen). Obenem se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki povrnil vse stroške iz te pogodbe, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe (1. alineja 6. člena pogodbe). Z aneksom k pogodbi z dne 13. 9. 2004 sta stranki podaljšali rok za izpolnitev obveznosti po programu fakultete za 3. letnik na 30. 9. 2005. Ker toženec tudi v tem roku ni izpolnil pogojev za vpis v 4. letnik (pogoje je izpolnil po petih mesecih od poteka pogodbenega roka, dne 17. 9. 2009 pa je tudi diplomiral), je sodišče presodilo, da je dolžan vrniti stroške izobraževanja. Glede na jasno določbo 1. alineje 6. člena pogodbe je kot zmotno štelo toženčevo zatrjevanje, da je treba uporabiti dodatne razlagalne metode in upoštevati 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tudi ni odločilno za presojo, ali je rok, ki sta ga stranki določili v 2. členu pogodbe, bistvena ali nebistvena sestavine pogodbe oziroma ali ob zamudi tega roka nastopijo posledice iz 104. ali 105. člena OZ. S pogodbo namreč stranki sami uredita medsebojna razmerja; tipska pravila, ki jih določa OZ, je treba presojati podrejeno, za tiste položaje, ki jih stranki s pogodbenimi pravili nista uredili. To izhaja iz določbe 103. člena OZ. Določbe OZ v poglavju o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (103. do 111. člen OZ) pridejo v poštev le v primeru, če v sami pogodbi glede posledic neizpolnitve ni določeno kaj drugega. Glede na jasno določbo je sodišče zavrnilo tudi trditve toženca, da je bil izpolnjen namen tožeče stranke, ko je naknadno opravil manjkajoči izpit, se vpisal v 4. letnik in naknadno diplomiral. Sodišče je nadalje zavrnilo toženčev ugovor glede oderuške pogodbe, ker ga je toženec uveljavljal že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in nadalje ugotovilo, da tudi niso obstajali upravičeni razlogi za to, da toženec ni opravil vseh študijskih obveznosti v določenem roku. Strinjalo pa se je s stališčem toženca, da je tožeča stranka upravičena le do povračila nadomestila plače za čas študijskega dopusta v neto in ne bruto znesku, saj je šlo za izobraževanju v interesu tožeče stranke, v tem času pa je bil toženec dolžan redno opravljati svoje delovne obveznosti, razen v času študijskega dopusta. Ugodilo je tudi pobotnemu ugovoru toženca, češ da mu je po 4. alineji 3. člena pogodbe o izrednem izobraževanju tožeča stranka dolžna povrniti stroške plačane šolnine za tekoči letnik.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo ter sklep v 3., 4., 5. in 6. točki izreka in sklep o popravi delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 1.859,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne obstoji terjatev toženca v višini 2.378,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naložilo tožencu, da plača tožeči stranki 1.859,91 EUR, višji zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike do zneska 2.715,96 z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter naložilo tožencu tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Obrazložilo je, da tožeča stranka utemeljeno opozarja na to, da toženec izobraževanja ni zaključil niti v naknadnem roku, zaradi česar glede na določbo pogodbe ne more uspešno uveljavljati povrnitve stroškov in stroškov šolnine. Soglašalo pa je s stališčem sodišča prve stopnje, da ni opravičljivih razlogov za zamudo izpolnitve študijskih obveznosti, da sporne pogodbene določbe 1. alineje 6. člena ni mogoče tolmačiti ob upoštevanju 83. člena OZ in da prvi odstavek 105. člena tega zakona ter naslednje določbe lahko pridejo v poštev le, če v sami pogodbi glede posledic neizpolnitve ni določeno kaj drugega.

5. Revizijsko sodišče je s sklepom VIIII DoR 75/2011-7 z dne 12. 7. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe 103. in 105. člena OZ za primer določene obveznosti vrnitve po pogodbi o izrednem študiju izplačanih zneskov, če delavec ne dokonča študija v določenem roku. Razlog za dopustitev revizije je bil v neenotni praksi višjega sodišča glede pomena določbe pogodbe o izobraževanju, sicer pa o takšni pogodbeni določbi, v povezavi s 103. in 105. členom OZ, Vrhovno sodišče doslej še ni odločalo.

6. Toženec je nato v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri med drugim navaja, da je z izpolnitvijo vseh obveznosti zamudil le dobre štiri mesece. Zaradi te zamude od tožeče stranke ni prejel niti plačila šolnine za 3. letnik, niti z njim ni bila sklenjena nadaljnja pogodba za 4. letnik izobraževanja, čeprav je bil namen sklepanja pogodb pridobitev univerzitetne izobrazbe toženca – v interesu delodajalca. Naknadnega roka v smislu 105. člena OZ mu tožeča stranka ni odobrila, kljub temu, da je za to pravočasno in obrazloženo zaprosil, sicer pa se tudi ne strinja z razlogi sodišča glede (ne)uporabe 105. člena OZ. Pri tem se sklicuje na 103. člen OZ in dejanske okoliščine ob sklenitve pogodbe, namen pogodbenih strank in pomen (ne)fiksnosti roka za dokončanje izobraževanja. Sodišče bi pri materialnopravni presoji moralo upoštevati tudi razmerja med strankama, ker je toženec šibkejša stranka in zasledovati predvsem kavzo sklenjenega posla. Opozarja na drugačno stališče pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 573/2010 z dne 21. 10. 2010 in dejstvo, da je odločitev, da v pobotu veljavna terjatev toženca zoper tožečo stranko iz naslova plačila šolnine ne obstoji, v nasprotju z odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 1549/2008 z dne 21. 5. 2009. Obrazloži tudi stališče, da 6. člen pogodbe govori o povračilu stroškov, če delavec po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem, vendar v njegovem primeru tega tožeča stranka sploh ni zatrjevala, itd. Z njegovo zamudo ni odpadla kavza pogodbe. Rok iz 2. člena pogodbe ne predstavlja bistvene sestavine pogodbe, zaradi česar bi mu tožeča stranka morala (105. člen OZ) ponuditi dodatni rok za izpolnitev.

7. V odgovoru na revizijo tožeča stranka med drugim navaja, da 103. člen OZ določa le nekatere pravne posledice, kadar ena od strank zamuja z izpolnitvijo, čeprav lahko nastopi katerakoli sankcija (tudi pogodbena kazen), ki je pojmovno mogoča in za katero se stranki dogovorita. V tej zadevi sta stranki s pogodbo povsem jasno določili rok za izpolnitev obveznosti, ki je fiksen, ki sta ga z aneksom celo podaljšali in zapisali svoje obveznosti ter posledice. Nesmiselna je navedba toženca, da tožeča stranka izkorišča njegovo znanje, itd. 8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). V primeru, ko sodišče dopusti revizijo, preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na to določbo revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati revizijskih navedb, ki se ne nanaša na konkretno pravno vprašanje, glede katerega je dopustilo revizijo. Zato v nadaljevanju na ostale revizijske navedbe, ki presegajo ta okvir, ne odgovarja.

10. V pogodbi o izrednem izobraževanju sta stranki v 2. členu določili, da bo delavec v času od 1. 10. 2003 do 30. 9. 2004 (po aneksu do 30. 9. 2005) opravil vse obveznosti po programu fakultete (3. letnik), tožena stranka pa mu bo zagotavljala pogoje za izredni študij (ob delu). Nadalje se je v 1. alineji 6. člena te pogodbe delavec (toženec) zavezal povrniti tožeči stranki vse stroške iz te pogodbe v primerih, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe. Pogodbena določba je jasna, vseeno pa se je tudi v zvezi s takim določilom postavilo vprašanje uporabe 103. in 105. člena OZ.

11. Po 103. členu OZ lahko v primeru, če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svojih obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavine pogodbe, po 105. členu OZ obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek), če hoče upnik odstopiti od pogodbe, pa mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek). Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek).

12. Izobraževanje javnih uslužbencev v interesu delodajalca ureja Zakon o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 101. členu. Po tretjem odstavku te zakonske določbe se pravica in obveznosti javnega uslužbenca, ki je napoten na nadaljnje izobraževanje, določijo s pogodbo, ki jo skleneta predstojnik in javni uslužbenec.

13. O razmerju med pogodbo z navedenimi določili in 103. oziroma 105. členom OZ je Vrhovno sodišče (med tem) že odločalo (s sklepom VIII Ips 51/2011 z dne 4. 9. 2012, in sicer v zvezi z revizijo tožeče stranke zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 573/2010 z dne 21. 10. 2010 – to je prav sodbo, na katero se toženec sklicuje v reviziji, in med drugim navedlo, „da mora vsaka stranka dvostranske pogodbe izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določena s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Določba 103. člena OZ omenja le tri najpomembnejše in najbolj splošne posledice dolžnikove nepravočasne izpolnitve. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamudno pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ.“

14. Sodišči druge in prve stopnje torej nista zmotno uporabili materialnega prava, ko svoje odločitve nista oprli na določbo 105. člena OZ, saj narava roka oziroma sankcije neizpolnitve, kot jih določa ta zakonska določba, niso odločilne za obravnavani spor. Toženec je sklenil veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti kot tudi posledice v primeru nedokončanja študija 3. letnika do dogovorjenega roka. Volja strank je bila v 6. členu pogodbe jasno izražena in ni razloga, da se ne bi upoštevala. Dogovor je namreč treba spoštovati; le-ta zavezuje. Dolžnosti izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ), zaradi česar so stranke po sklenjeni pogodbi zavezane izpolniti sprejete obveznosti, in sicer tako kot so dogovorjene. Le če torej stranki ne bi jasno določili posledic nepravočasne izpolnitve, bi bilo mogoče upoštevati določbe OZ o posledicah v primeru, če je takšna izpolnitev bistvena ali nebistvena sestavina pogodbe.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (1).

16. Ker odgovor na revizijo ni prinesel ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožeča stranka krije sama svoje odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Razlogi za odločitev v sklepu VIII Ips 51/2011 so torej enaki kot v tej zadevi. Razlika je le v tem, da sta v citirani drugi zadevi sodišči prve in druge stopnje odločili drugače in zavrnili zahtevek tožeče stranke, in da je zaradi drugačnega materialnega stališča revizijskega sodišča (enakega kot v tem sporu) ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka – prav to je bil v citiranem drugem sklepu tudi razlog za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.