Jedro

Če je terjatev sporna, to ni razlog, da je toženec ne bi mogel uveljavljati v pravdi pobot v obliki pobotnega ugovora.

Ker je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, je odločitev sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sta iz izreka izpadli ugotovitvi o obstoju oziroma neobstoju terjatev, pa je očitna pisna pomota, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom. Z dopolnilno sodbo ne more dopolnjevati odločitev o pobotnem ugovoru, saj je ta odločitev neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, zato je potrebno, kadar sodišče pobotnega ugovora v sodbi sploh ni obravnavalo, v primeru vložene pritožbe zoper sodbo, le-to razveljaviti.

Subjekt, ki opravlja poslovodstvo, je lahko tudi pravna oseba, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da pravno osebo, ki bo opravljala poslovodenje, pri sklepanju pogodbe o poslovodenju, zastopa uprava. Predsednik nadzornega sveta je pristojen podpisovati pogodbe o poslovodenju, ki jih sklene družba zgolj v primerih, kadar gre za pogodbe, ki jih sklene družba s člani uprave.

Pobot zaradi ekvivalentosti terjatev ne more biti predmet izpodbijanja dolžnikovih dejanj.

Obrazložitev

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče toženi stranki naložilo plačilo 4.888,13 EUR ter zakonske zamudne obresti za čas od 25.4.2002 (1. točka I. točke izreka). V 2. točki I. točke izreka sodbe je sodišče toženki naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.891,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V presežku je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke sodišče prve stopnje zavrnilo. Podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: 1. ugotovitev, da pobotanje terjatve S. b.d. d.d. Ž do tožene stranke z dne 29.3.2002 z nasprotno terjatvijo v znesku 6.300.000,00 SIT nima pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke; 3. da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 57.295,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila; 4. da je tožena stranka dolžna tožeči plačati pravdne stroške, je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (1. točka izreka sklepa) in zavrglo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da odpis terjatve S. b.d. d.d. Ž. do tožene stranke v znesku 12.000.000,00 SIT z dnem 2.4.2002 nima pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke (2. točka izreka sklepa).

Zoper obsodilni ter stroškovni del sodbe (1. in 2. točka I. točke izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka. Navaja, da odgovornost za škodo po 112. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ni objektivna. Pomanjkljiva in nepravilna je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ko se sodišče ne opredeli do obstoja krivde tožene stranke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi mnenja izvedenca, ugotovilo, da je na dan 25.4.2002 imel dolžnik tožeče stranke še terjatev do tožene stranke v višini 1.171.391,40 SIT. Obstoja dolga ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi prebiranja in analize računovodskih izkazov brez upoštevanja ostalih dokazov in navedb pravdnih strank. V tem delu se sodišče ni opredelilo do ostalih dokazov (zaslišanje prič), ki so potrjevale ugovorne navedbe tožene stranke, da v trenutku podaje izjave, dolžniku tožeče stranke ni dolgovala ničesar več. Tako je priča IŠ izpovedal, da so bila medsebojna razmerja med toženo stranko in tožničinim dolžnikom urejena v prvih dneh aprila 2002. Glede zavrnitve podrejeno podanega ugovora pobota tožene stranke toženka navaja, da če je terjatev sporna, to še ne pomeni, da je neobstoječa. Sodišče ni odločilo ne o neobstoju terjatve niti pobotnega ugovora ni zavrglo (v tem delu ima pritožba naravo predloga za izdajo dopolnilne sodbe oziroma sklepa), zoper katera sploh ni možna pritožba. Tožena stranka posebej izpodbija tudi stroškovni del. Tožeča stranka je postavila več zahtevkov, tudi podrejenih. Uspela je v minimalnem obsegu, zato bi ji moralo sodišče naložiti, da naj toženi stranki povrne vse stroške postopka, ali vsaj večino le-teh.

Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

Zoper zavrnilni del sodbe (3. točka I. točke in II. točka izreka sodbe) ter zoper 2. točko sklepa se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da sploh ni ocenilo, kakšen pomeni ima prilagajanje in dograjevanja navedb in dodajanje listin s strani tožene stranke glede na potek postopka. Nobenih ovir ni bilo, da tožena stranka ne bi že v odgovoru na tožbo omenila pogodbe št. 1/01, aneksa k tej pogodbi, da je prispevke po prvotni izvršbi plačala šele v maju 2002 itd.. Ker je sodišče vse navedbe tožene stranke brez zadržkov akceptiralo in listine štelo za povsem verodostojne, je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče do ugovorov tožeče stranke v zvezi s prilagajanjem navedb in listin potrebam postopka s strani tožene stranke, ni argumentirano opredelilo. Meni, da sodišče ne bi smelo slediti mnenju izvedenca, ki je ostalo kljub dopolnitvi pomanjkljivo. Po prepričanju tožeče stranke je tožena stranka izdala sporno fakturo šele po 29.4.2002 ali kasneje in zato terjatev v višini 6.300.000,00 ni mogla prenehati s pobotom še predno je bila faktura sploh izdana. Neprepričljive so izjave izvedenca, da gre pri sporni fakturi za fakturo, ki je verjetno pred tem krožila (?!) in da je takšno knjiženje faktur skladno z računovodskimi standardi. Do nasprotij in nejasnosti v ugotovitvah izvedenca, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka je dokazala antidatiranje sporne fakture. Izvedenec je ugotovil, da pogodba št. 1/01 in aneks št. 1 nista bila zavedena v nobenih poslovnih knjigah, kar dodatno kaže na njuno antidatiranje oziroma kasnejšo sestavo. Zgoraj navedena podlaga je bila zadostna, da bi sodišče lahko sprejelo drugačno dokazno oceno in zato ni bilo razlogov, da bi tožeča vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Primarni zahtevek je bil utemeljen tako tudi za znesek 6.300.000,00 SIT ali 26.289,43 EUR s pripadki. Tožeča stranka nasprotuje tudi razlogom sodišča o pravni naravi pogodbe št. 1/01. Ker je bila pogodba sklenjena med družbo SBPD in enim od delničarjev, pri čemer jo je na obeh straneh podpisal IŠ, ni šlo za nobeno pogodbo o poslovodenju. Če že, bi lahko pogodba predstavljala mandatno pogodbo, vendar po njej tožena stranka poslovodenja in upravljanja SBPD ne bi mogla fakturirati, saj teh storitev ni opravljala. Tudi sodišče samo je ugotovilo, da niti uprava – g. Š., niti delavci tožene stranke niso bili v pogodbenem razmerju s SBPD, kar pomeni, da sporna pogodba ni mogla biti pravna podlaga za izstavitev sporne fakture. Prav tako je antidatiran odpis posojila v višini 10.000.000,00 SIT (pravilno 12.000.000,00 SIT). V izjavi z dne 29.4.2002 je bilo govora, da je navedena terjatev prenehala z izpolnitvijo predhodne izvršbe in delno s pobotom. O odpisu ni bilo govora. Tudi temeljnici, ki sta bili podlaga za odpis sta imeli ena datum 24.5.2002 (torej po podani izjavi), ena pa je bila brez datuma. Prav tako so povsem deplasirani zaključki sodišča prve stopnje, da je bil odpis terjatve v višini 12.000.000,00 SIT utemeljen, ker o tem ni obstajala nobena dokumentacija,. Če so, razen ene, pogodbe in aneksi izginili, to še ne pomeni, da je terjatev nehala obstajati. Sodišče se glede ugotovitve tega dejstva opira na izvedensko mnenje, pri čemer izvedenec posameznih vprašanj ni znal pojasniti, zato se sodišče na takšno izvedensko mnenje ne bi smelo opreti, pač pa bi moralo samo na podlagi listinske dokumentacije zaključiti, da za odpis ni bilo nobene podlage. To pomeni, da je primarni zahtevek v celoti utemeljen. Tožeča stranka je primarni zahtevek temeljila tudi na neopravičeni pridobitvi, saj je tožena stranka s spornim pobotom 6.300.000,00 SIT in spornim odpisom 12.000.000,00 SIT tožečo stranko prikrajšala za celotni zarubljeni znesek. V zvezi s tem pa ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri tem ni šlo za protipravna ravnanja brez pravne podlage, ki bi utemeljevala zahtevek po tej podlagi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ker je štelo, da s pobotom zneska 6.300.000,00 SIT ni bila zmanjšana dolžnikova plačevitost. Kot je pojasnjeno že zgoraj, je bila pogodba, na kateri temelji pobot fingirana in zato ne predstavlja utemeljene podlage za pobot. Dolžnik SBPD na temelju takšne pogodbe ni mogel veljavno pridobiti nobene koristi. Zaradi tega je podredni zahtevek najmanj za ta znesek utemeljen. Prav tako ni podlage za zavrženje zahtevka (tožbe?) v zvezi z izpodbijanjem spornega dopisa. Na koncu tožeča stranka navaja še, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je sodišče pravne in dejanske navedbe ignoriralo in se do njih ni podrobneje opredelilo, zato je bila tožeči stranki kršena pravica do obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev in sicer je ob ugoditvi tej pritožbi in priznanju vtoževane terjatve v preostalem spornem znesku, upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

V obrazloženem odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

1. O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 4.888,13 EUR, za kolikor je bilo ugotovljeno, da je bila izjava, ki jo je toženka podala v izvršilnem postopku dne 29.4.2002, neresnična. Izvedenec je namreč ugotovil, da je na dan 25.4.2002, ko je toženka prejela sklep o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče tožnici dovolilo izvršbo z rubežem denarne terjatve, ki jo je imel dolžnik – S.p.d. d.d., Ž (v nadaljevanju SBPD) do toženke, toženka SBPD dolgovala še 4.888.13 EUR. Ker je toženka v izjavi z dne 29.4.2002 navedla, da na dan 25.4.2002 ni imela nobenega dolga do SBPD, je v zvezi z navedenim zneskom sodišče ugotovilo, da izjava toženke ni bila resnična, zaradi česar tožnici odgovarja za škodo na podlagi 112. člena ZIZ.

Toženka v pritožbi očita sodišču, da se je v zvezi z ugotovitvijo, kolikšen je bil dolg toženke do SBPD na dan 25.4.2002, oprlo zgolj na izvedensko mnenje, ki je temeljilo na analizi računovodskih izkazov, pri tem pa dejstvo, da so bile obveznosti knjižene v poslovnih knjigah, ne pomeni tudi, da so v resnici obstajale in bi sodišče moralo upoštevati tudi druge dokaze. V postopku na prvi stopnji ugotovljeno (in v pritožbi neizpodbijano) dejstvo je, da poslovne knjige toženke izkazujejo dolg toženke do SBPD na dan 25.4.2002 v višini 4.888,13 EUR. Drži sicer, da ni nujno, da bi se dejansko in knjižno stanje dolga ujemalo, vendar tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala niti dokazala, kaj je razlog, da knjige izkazujejo drugačno stanje od dejanskega in kateri posel, ki je bil izvršen, v knjigah ni bil zaveden ter zakaj ni bil zaveden. Ker takšnih trditev v postopku na prvi stopnji toženka ni podala, tudi izpoved priče IŠ, da so bila medsebojna razmerja med toženko in SBPD urejena v začetku aprila leta 2002, ne more predstavljati dokaza, s katerim bi bila ugotovitev izvedenca izpodbita in do katere bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeljevati.

Odgovornost za škodo na podlagi 112. člena ZIZ res ni objektivna, kar pomeni, da mora biti podana krivda kot predpostavka odškodninske obveznosti. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 1. odst. 131. člena določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker se v skladu z navedeno določbo krivda povzročitelja škode domneva, je trditveno in dokazno breme o odsotnosti krivde na povzročitelju škode. Tožena stranka bi tako morala zatrditi in dokazati, da za škodo, ki jo je zaradi njenega protipravnega ravnanja utrpela tožnica, ni kriva. Ker toženka ni podala nobenih trditev v smeri, da pri podaji neresnične izjave ni ravnala naklepno ali iz malomarnosti, tudi pomanjkljiva obrazložitev sodbe v tej smeri ne predstavlja kršitve pravdnega postopka (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP).

V zvezi z ugovorom pobota, ki ga je podala toženka tekom postopka in s katerim je proti tožnici uveljavljala terjatev, pridobljeno na podlagi cesijske pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pravilno zavrnjen. Toženka se je sklicevala na odstopljeno terjatev, v zvezi s katero teče pravda med SBPD kot tožečo stranko in tožnico kot toženo stranko. Držijo sicer pritožbene navedbe, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor napačni. Če je terjatev sporna, to ni razlog, da je toženec ne bi mogel uveljavljati v pravdi pobot v obliki pobotnega ugovora. V pobot se lahko uveljavlja tudi terjatev, ki ji tožeča stranka nasprotuje (je sporna), pri tem pa mora sodišče, ko odloča o pobotnem ugovoru okviru trditev in izpeljanega dokaznega postopka ugotoviti, ali v pobot uveljavljana terjatev obstoji. Toženka je v pobot uveljavljala terjatev, ki jo je SBPD prenesla nanjo s cesijo, obstoj prenešene terjatve pa je tožnica zanikala (v zvezi s prenešeno terjatvijo že tečejo sodni postopki med SBPD in tožnico, ki še niso končani). (1) Za to, da bi sodišče prve stopnje lahko celovito presojalo pobotni ugovor, bi toženka morala poleg navedb, da cedirana terjatev predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnica povzročila SBPD z malomarnim vodenjem, zatrditi vse predpostavke odškodninske odgovornosti in za dokaz le teh predlagati ustrezne dokaze. Ker glede na ugovore tožnice že trditvena podlaga za odločanje o pobotnem ugovoru ni bila zadostna, je odločitev sodišča prve stopnje tako pravilna.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru sploh ni odločalo in da naj se v tem delu pritožba toženke šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izdaja dopolnilne sodbe v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je toženki naložilo plačilo 4.888,13 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi, upoštevajoč razloge izpodbijane sodbe, odločalo tudi o pobotnem ugovoru, saj je toženki naložilo v plačilo takšen znesek, v višini katerega je ugotovilo, da terjatev tožnice do toženke obstoji, iz tega pa nujno izhaja tudi ugotovitev, da terjatev toženke ne obstoji. Ker je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sta iz izreka izpadli ugotovitvi o obstoju oziroma neobstoju terjatev, pa je očitna pisna pomota, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom (328. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se z dopolnilno sodbo ne more dopolnjevati odločitev o pobotnem ugovoru, saj je ta odločitev neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, zato je potrebno, kadar sodišče pobotnega ugovora v sodbi sploh ni obravnavalo (kar pa v obravnavanem primeru, kot že obrazloženo ni podano), v primeru vložene pritožbe zoper sodbo, le-to razveljaviti (tako tudi VSL sklep I Cp 496/05).

Neutemeljeno toženka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju uspeha tožnice upoštevalo njen uspeh po temelju in višini in štelo, da je po temelju tožnica uspela v celoti. Ker je predpostavka odškodninske odgovornosti tudi obstoj škode, pri tem pa je bilo ugotavljanje tega dejstva povezano z večino stroškov v postopku, je način ugotavljanja uspeha tožnice, po katerem se upošteva tudi uspeh glede na temelj, pravilen (2. odst. 154. člena ZPP), z obravnavanjem podrednih zahtevkov, pa tudi niso nastali posebni stroški, ki bi opravičevali drugačno delitev pravdnih stroškov.

2. O pritožbi tožnice: Tožnica očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do prilagajanja in „doziranja“ navedb toženke, iz česar naj bi izhajalo, da je tako navedbe, kot tudi v spis predložene listine, prilagajala potrebam pravdnega postopka. Glede na to, da je vse navedbe, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi (zadnja pripravljalna vloga, ki jo izpostavlja pritožba je bila vložena 28.5.2004), toženka v skladu s 1. odst. 286. člena ZPP podala pred prvim narokom za glavno obravnavo (30.9.2004), se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali bi lahko posamezne navedbe toženka podala že v odgovoru na tožbo. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da je toženka širila obseg svojih navedb in v dokaz le-teh v spis vlagala listine, na katere se dotlej ni sklicevala, vendar je z vlogami, ki jih navaja tožnica, zgolj odgovarjala in pojasnjevala za tožnico sporne okoliščine, ki jih je tožnica izpostavila v predhodnih vlogah.

2.a) Pobot v višini 6.300.000,00 SIT Terjatev v višini 6.300.000,00 SIT izhaja iz Pogodbe št. 1/01, s katero sta se toženka in SBPD dogovorili, da bo toženka za SBPD opravljala storitve, kot so vodenje družbe, računovodska opravila, finančno svetovanje, kadrovska in splošna opravila ter ostala administrativno tehnična opravila, SBPD pa bo toženki za opravljane storitve v primeru izkazanega pozitivnega poslovnega uspeha, plačala mesečno nadomestilo v višini 350.000,00 SIT. Pogodba je bila sklenjena 15.3.2001 za obdobje od 1.1.2001 do 31.3.2002 in na njeni podlagi je toženka 29.3.2002 družbi SBPD izstavila račun v znesku 6.300.000,00 SIT, to terjatev pa je pobotala s terjatvijo, ki jo je imela SBPD do nje.

Tožeča stranka je v postopku med drugim trdila, da je toženka antidatirala račun za znesek 6.300.000,00 SIT, na podlagi katerega je nato izvršila pobot. V dokaz te trditve je predlagala postavitev izvedenca, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Na mnenje izvedenca je tožnica imela pripombe, na katere je izvedenec odgovoril ob neposrednem zaslišanju. Predlog za postavitev drugega izvedenca je tožnica, na izrecno vprašanje sodišča, umaknila. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bil račun antidatiran, saj je izvedenec dopustil možnost, da so kljub neujemanju številke računa z datumom njegove izdaje, takšna odstopanja mogoča in dopustna. V pritožbi se tožnica sklicuje na pomanjkljivosti in nejasnosti v mnenju, zaradi česar se sodišče prve stopnje na mnenje ne bi smelo opreti, pri tem pa pozablja, da drugega dokaznega predloga, s katerim bi tožnica dokazovala antidatiranje računa ni podala, prav tako pa sodišču ne očita opustitve izvedbe kakšnega dokaza. Navedeno pomeni, da tudi, če se sodišče na izvedensko mnenje ne bi oprlo – kar želi doseči pritožba – dejstva, da je bil račun antidatiran, tožnica ne bi dokazala. Poleg tega tožnica v pritožbi prihaja sama s sabo v nasprotje, saj na eni strani trdi, da se sodišče na mnenje ne bi smelo opreti, na drugi strani pa zaključuje, da so ugotovitve izvedenca in ostale dokazane okoliščine zadoščale za zaključek, da je bila faktura antidatirana. Odstopanje med datumom izdaje računa in številko računa ter neevidentiranje pogodbe št. 1/01 in aneksa k tej pogodbi, bi res lahko kazalo na prirejanje listin potrebam tega postopka, vendar ob dejstvu, da izvedenec odstopanje med številko in datumom računa in neevidentiranje pogodbe št. 1/01 in aneksa v poslovnih knjigah ocenjuje kot skladno z davčnimi in računovodskimi predpisi, tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspela z gotovostjo dokazati zatrjevanega dejstva.

Tožeča stranka se je dalje sklicevala na ničnost pogodbe št. 1/01, ker je ni podpisal predsednik nadzornega sveta s strani družbe SBPD, pač pa jo je na obeh straneh podpisal direktor družbe in to celo v isti osebi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo pogodbo kot pogodbo o poslovodenju, ki jo tako teorija, kot tudi praksa dopuščata in s katero družba in/ali družbeniki zaupajo vodenje in operativno kontrolo nad podjetjem poslovodstvu za določeno obdobje in nadomestilo. Stranka, ki opravlja poslovodstvo ni v delovnem razmerju z družbo. Kot poslovodja običajno nastopa druga družba z istega področja dejavnosti kot družba, ki jo bo vodila, lahko pa nastopa tudi individualna fizična oseba z izkušnjami, ki jih zahteva naročnik storitve (tako dr. Drago Mežnar: Vodenje gospodarske družbe na podlagi nezaposlitvenega razmerja; Pravna praksa št. 12/2001). Iz navedenega tako izhaja, da je lahko subjekt, ki opravlja poslovodstvo tudi pravna oseba, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da pravno osebo, ki bo opravljala poslovodenje, pri sklepanju pogodbe o poslovodenju, zastopa uprava. Odgovor na vprašanje, kdo je za pravno osebo, ki prenaša vodenje poslov na drugo pravno osebo, pristojen podpisati pogodbo o poslovodenju pa je najti v 275. in 248. členu ZGD (Zakon o gospodarskih družbah; Uradni list RS št. 30/1993 s spremembami in dopolnitvami) oziroma 283. in 266. členom ZGD-1 (Zakon o gospodarskih družbah; Uradni list RS št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami). Oba zakona enako urejata zastopanje družbe, pri čemer velja, da družbo proti članom uprave zastopa predsednik nadzornega sveta, sicer pa velja splošno pravilo, po katerem družbo zastopa in predstavlja uprava. Predsednik nadzornega sveta je tako pristojen podpisovati pogodbe, ki jih sklene družba zgolj v primerih, kadar gre za pogodbe, ki jih sklene družba s člani uprave. Ker tožena stranka ni članica uprave, pač pa zunanji samostojni pravni subjekt, družbo proti temu subjektu lahko pravno veljavno zastopa zgolj uprava – v obravnavanem primeru direktor. Glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno in v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je imel direktor družbe tudi odobritev nadzornega sveta za sklenitev navedene pogodbe, pa tudi morebitni pomisleki v zvezi s prekoračitvijo (oziroma odsotnostjo) pooblastil, niso na mestu.

Ker je Pogodba št. 1/01 veljavno sklenjena, tožnici pa tudi ni uspelo dokazati, da bi bila antidatirana, prav tako pa ni dokazala antidatiranja na podlagi pogodbe izstavljenega računa, je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je izjava, ki jo je toženka podala v izvršilnem postopku glede zneska 6.300.000,00 SIT resnična.

Tožnica je plačilo 6.300.000,00 SIT uveljavljala tudi na podlagi neupravičene pridobitve in izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

V zvezi z neupravičeno pridobitvijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov. Poleg dejstva, ki ga sodišče prve stopnje šteje za odločilnega, to je, da je za pobotano terjatev obstajala pravna podlaga (Pogodba št. 1/01 in račun št. 10225-00489254-4011), pritožbeno sodišče ugotavlja, da za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve tožnica sploh ni aktivno legitimirana. Tudi, če bi toženka v pobot uveljavljala terjatev, za katero ne bi obstajala pravna podlaga, bi bila v takšnem primeru prikrajšana in s tem aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve SBPD. Tožnica, ki je v tem razmerju tretja oseba pa bi lahko vstopila v položaj prikrajšanca zgolj na podlagi ustreznega pravnega naslova (zakon, pogodba ali odločba pristojnega organa), ki pa v obravnavanem primeru v času pobota ni obstajal, saj v trenutku nastanka terjatve in njenega pobota (29.3.2002) tožnica ni bila s toženko v nobenem pravnem razmerju (v času pobota toženki ni bil vročen niti sklep o izvršbi).

Neutemeljen pa je tudi zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih dejanj, saj pobot, zaradi ekvivalentosti terjatev, ne more biti predmet izpodbijanja. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, kjer je pravilno povzelo teoretična izhodišča, iz katerih izhaja, da je lahko predmet izpodbijanja v primeru odplačnih pravnih poslov zgolj posel, pri katerem je prišlo do neenakovrednosti izpolnitev, kar v primeru, ko gre za pobot dveh obstoječih zapadlih denarnih obveznosti, ne more biti podano. Da pa bi bila predmet pobota neobstoječa terjatev, kar bi lahko predstavljalo neodplačno prenehanje terjatve dolžnika in s tem podlago za izpodbijanje takšnega ravnanja dolžnika, pa tožeči stranki, kot že obrazloženo, ni uspelo dokazati.

2.b) Odpis v višini 12.000.000,00 SIT Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede tega dela zahtevka. Glede na to, da je SBPD odpisala dolg toženi stranki v višini 12.000.000,00 SIT z dnem 2.4.2002, na dan, ko je tožena stranka podala izjavo v izvršbi (25.4.2002 oziroma 29.4.2002), dolg ni več obstajal, zato izjava v zvezi z navedenim zneskom ni neresnična. Odškodninske odgovornosti, ki bi temeljila na podlagi 112. člena ZIZ, glede na trditveno podlago, s katero je tožnica zatrjevala, da je bil dolg neutemeljeno odpisan, tako ni. Pri tem za presojo odškodninske odgovornosti po 112. členu ZIZ ni pomembno, ali je bil odpis upravičen ali ne in ali ga je SBPD odpisala zgolj zato, da se tožnica ne bi mogla poplačati. Za to, da bi bilo mogoče ugoditi zahtevku na tej podlagi, je edino pomembno vprašanje, ali je na dan, ko je toženka podala izjavo, dolg obstajal. Tožeča stranka ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil odpis opravljen 2.4.2002, iz česar nujno sledi zaključek, da na dan 25.4.2002 toženka SBPD ni več dolgovala navedenega zneska.

Enako, kot se na neupravičeno pridobitev tožnica ne more sklicevati v zvezi s pobotom terjatev med toženko in SBPD v višini 6.300.000,00 SIT, tudi v primeru, da je bil odpis v višini 12.000.000,00 SIT opravljen brez podlage in neutemeljeno, tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahtevka zaradi neupravičene pridobitve. Odpis terjatve, kot način prenehanja obveznosti, ki bi bil opravljen brez podlage, je storjen v korist pridobitelja (toženka) in v breme prikrajšanca (SBPD). Le SBPD bi lahko v tem primeru zahtevala vračilo neupravičeno prejete koristi, ne pa tožnica, ki v skladu z načelom učinkovanja obligacijskih razmerij inter partes, nima pravice na podlagi 190. člena OZ posegati v razmerje med njenim dolžnikom in tretjo osebo, dokler za to nima ustrezne podlage (npr. odstop terjatve SBPD do toženke zaradi neupravičene pridobitve).

Ima pa tožnica možnost poseči v razmerje med svojim dolžnikom in tretjo osebo s t.i. Pauliansko tožbo, s katero izpodbija pravno dejanje, ki ga je storil dolžnik na njeno škodo. Ker gre pri odpisu za neodplačno razpolaganje ni dvoma, da ekvivalentnosti terjatev ni. Zahtevek, ki ga je tožnica vložila na tej podlagi pa je sodišče prve stopnje kljub temu pravilno zavrglo, saj je bil vložen po poteku triletnega roka, ki ga določa 1. odst. 257. člena OZ.

Tudi na koncu tožničine pritožbe podan pavšalni očitek, da je bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo kontradiktornosti, saj se sodišče do vseh pravnih in dejanskih navedb tožnice ni opredelilo, ni podan. Sodišče prve stopnje je obravnavalo prav vse navedbe tožnice in na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da jih tožnici ni uspelo v celoti dokazati.

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi tako tožene kot tožeče stranke neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbi na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep v izpodbijanem delu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, stroški toženke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo toženka ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Dolžnik ima poleg ugovorov, ki jih ima proti prevzemniku terjatve, tudi vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je bil o odstopu obveščen (2. odst. 421. člena OZ), to pa je tudi ugovor, da odstopljena terjatev ne obstoji, oziroma je neutemeljena.