Jedro

Sodišče v postopku zavarovanja ob zatrjevani kršitvi prepovedi iz začasne odredbe ne presoja verjetnosti terjatve glede na »novo« ravnanje dolžnika in tudi ne, ali obstoji verjetnost, da je (»novo«) ravnanje dolžnika za upnika škodljivo, za kar se smiselno zavzema zahteva za varstvo zakonitosti (v tem primeru bi bil izničen eden od temeljnih namenov začasne odredbe, ki je v hitrosti upnikovega začasnega varstva), pač pa presoja le, ali gre za dejanje, ki je enako ali se v bistvenem ne razlikuje od tistega, ki je bilo z začasno odredbo prepovedano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Potek postopka na prvi in drugi stopnji

1. Z začasno odredbo Z 124/2008 z dne 28. 10. 2008 je sodišče prve stopnje na predlog upnika dolžnici (i) naložilo, da mora v treh dneh s svoje spletne strani umakniti citata iz članka »M.«, objavljenega 21. 10. 2008, ki se glasita: - »…najdemo na seznamu tudi partiji najbolj zveste vojščake iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe, kot je na primer sedanji predsednikov svetovalec A. A.« in - »… O udeležbi njegovega aktivnega sodelavca A. A. pri velikem poku tako ali tako nikoli ni bilo dvomov. Nenazadnje je aktivno sodeloval že pri aferi Depala vas, pa tudi stečajni postopek ... je vodil toliko časa, da so varčevalci L. po malem že pozabili, kdo jih je pravzaprav okradel« ter ji (ii) prepovedalo ponovno objavo enakih ali podobnih navedb o upniku na svoji spletni strani in v drugih tiskanih, video ali audio publikacijah, ki jih izdaja; za primer kršitve te prepovedi ji je izreklo 25.000,00 EUR, za primer ponovne kršitve prepovedi pa 50.000,00 EUR denarne kazni.

2. Pravna sredstva zoper začasno odredbo niso bila vložena in je postala pravnomočna 8. 11. 2008. V času njene veljavnosti je dolžnica 24. 6. 2009 na svoji spletni strani objavila članek »A...meter«, v katerem je med drugim zapisano: »Vendar to ni edini primer zaposlitve uslužbenca nekdanje SDV v vrhovih slovenske politike. V uradu predsednika republike je že skoraj dve leti zaposlen A. A., ki je medijem in javnosti znan kot edini svetovalec predsednika republike, za katerega na spletni strani urada ne najdete nobenih podatkov oz. njegovega delovnega področja…«. Sestavni del članka je priloga z oznako »podatki«, to je seznam, domnevno povzet z internetne strani »udba.net«, na katerem je med pripadniki SDV naveden tudi upnik. Upnik je zato predlagal izterjavo denarne kazni, izrečene z začasno odredbo za primer njene kršitve.

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je z objavo članka, navedenega v prejšnji točki, dolžnica kršila prepoved iz začasne odredbe, zato je s sklepom z dne 25. 11. 2009 odločilo, da se denarna kazen v višini 25.000,00 EUR, ki ji je bila pravnomočno izrečena za tak primer z začasno odredbo, izterja po uradni dolžnosti z rubežem dobroimetja na dolžničinem transakcijskem računu; odločilo je tudi, da se za primer ponovne kršitve prepovedi iz začasne odredbe dolžnici izreče nova denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

4. Sodišče druge stopnje je dolžničini pritožbi ugodilo le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, sicer pa jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti

5. Vrhovno državno tožilstvo je zaradi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava zoper sklep pritožbenega sodišča v delu, s katerim je potrjen sklep prvostopenjskega sodišča, to je v delu, (i) da se dovoli izvršba zaradi izterjave z začasno odredbo izrečene denarne kazni v višini 25.000,00 EUR (prvi odstavek izreka), (ii) da se zaradi izterjave navedenega zneska dovoli izvršba z rubežem dobroimetja na dolžničinem transakcijskem računu (četrta točka izreka), (iii) da se dolžnici prepoveduje ponovna objava v prvi točki obrazložitve tega sklepa navedenih ali njim podobnih navedb ter da se ji za primer ponovne kršitve prepovedi izreče višja denarna kazen v višini 50.000,00 EUR (tretja točka izreka) in (iv) da dolžnica sama nosi svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na predlog za izrek denarne kazni. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker pritožbeno sodišče ni pravilno napolnilo pravnega standarda »kršitve prepovedi« in »ravnanja dolžnika v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti« po določbi drugega odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z določbama tretjega odstavka 226. člena in prvega odstavka 227. člena istega zakona. Navaja, da izpodbijani sklep temelji na zaključku, da je dolžnica s člankom »A...meter« kršila prepoved iz začasne odredbe, ker je objavila, da je upnik bivši uslužbenec SDV ter razloguje, da prepoved iz začasne odredbe ni kršena že z objavo navedbe, da je upnik uslužbenec SDV; da bi šlo za kršitev, bi morale biti trditve v članku zapisane na žaljiv in zaničevalen način, biti bi morale izmišljene in neresnične ter bi morale pomeniti poseg v upnikovo čast in dobro ime, posledica česar bi bile neprijetnosti v njegovem osebnem življenju, kot tudi v poslovnih krogih, v katerih se giblje. To je namreč škoda, zaradi preprečitve katere je bila izdana začasna odredba. Sodišči prve in druge stopnje bi morali zaključek o kršitvi prepovedi oziroma o obveznosti opustitve določenega ravnanja v zvezi z vsebino članka »P.« presojati po vseh merilih, na podlagi katerih je bila izrečena prepoved iz začasne odredbe kot izvršilnega naslova. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje znotraj zatrjevane dejanske podlage zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, zato Vrhovno državno tožilstvo predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

O neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Po določbi prvega odstavka 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja; med primeroma navedenimi možnimi odredbami je v tretji točki te določbe navedena tudi prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku. Tako začasno odredbo je izdalo sodišče prve stopnje, ko je dolžnici potem, ko ji je naložilo s spleta umakniti v prvi točki obrazložitve tega sklepa navedeno besedilo kot del članka »M.«, prepovedalo ponovno objavo enakih ali podobnih trditev o upniku.

8. V drugem odstavku istega člena, ki je po mnenju zahteve v izpodbijanem sklepu uporabljen zmotno, pa je določeno, da v takem primeru sodišče določi s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena istega zakona (ta določa višino denarne kazni za posamezne kategorije dolžnikov). Tudi o tem je bilo odločeno že z začasno odredbo. V drugem odstavku 226. člena ZIZ je nadalje določeno, da se v primeru kršitve uporablja določba tretjega odstavka 226. člena ZIZ: če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo, višjo denarno kazen za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ta določba je bila (skupaj z določbo 227. člena ZIZ, po kateri se po 226. členu postopa tudi tedaj, ko ravna upnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti) podlaga za pravnomočno odločitev, izpodbijano z zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je bila zaradi objave članka »A...meter« dovoljena izvršba zaradi izterjave denarne kazni, dolžnici izrečene z začasno odredbo, ponovno izrečena prepoved enakih ali podobnih citatov o upniku in za primer ponovne kršitve izrečena višja denarna kazen.

9. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da sta bila v izpodbijani odločbi zmotno uporabljena standarda »kršitve prepovedi« in »ravnanja dolžnika v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti« in da bi morale biti trditve v članku »A...meter« ocenjene po »vsej vsebini in vseh merilih, upoštevanih v izvršilnem naslovu pri odločitvi o prepovedi ponovne objave enakih in podobnih citatov o upniku,« oziroma da zgolj z objavo navedbe, da je upnik uslužbenec SDV, brez ugotovitve, da je ta trditev žaljiva, zaničevalna, izmišljena, neresnična in posega v upnikovo čast in dobro ime, prepoved ni bila kršena, je materialnopravno zmotno.

10. Predpostavka za izdajo začasne odredbe je bila presoja sodišča o verjetnosti upnikove terjatve (preklic, opravičilo), katere zavarovanje je zahteval, in o verjetni potrebnosti izdaje začasne odredbe za preprečitev težko nadomestljive škode. Z začasno odredbo kot izvršilnim naslovom(1) je bil določen način in obseg zavarovanja: dolžnici je bilo naloženo s svoje spletne strani umakniti natančno navedene vsebine iz članka »M.« ter prepovedano ponovno objaviti enake ali podobne vsebine. S tem je bila določena vsebina tistih trditev upnice, glede katerih je treba začasno, med trajanjem zavarovanja, šteti, da obstoji verjetnost, da upniku povzročajo (nepremoženjsko) škodo in je bilo zato dolžnici naloženo, da se jih mora vzdržati. Sodišče v postopku zavarovanja ob zatrjevani kršitvi prepovedi iz začasne odredbe ne presoja verjetnosti terjatve glede na »novo« ravnanje dolžnika in tudi ne, ali obstoji verjetnost, da je (»novo«) ravnanje dolžnika za upnika škodljivo, za kar se smiselno zavzema zahteva za varstvo zakonitosti (v tem primeru bi bil izničen eden od temeljnih namenov začasne odredbe, ki je v hitrosti upnikovega začasnega varstva), pač pa presoja le, ali gre za dejanje, ki je enako ali se v bistvenem ne razlikuje od tistega, ki je bilo z začasno odredbo prepovedano.(2) Upoštevati je namreč treba namen in značilnosti začasne odredbe kot časovno omejenega, začasnega sredstva zavarovanja, ki omogoča hitro vmesno odločitev v času, dokler se postopek glede posamezne terjatve ne konča s pravnomočno odločbo; vedno je vezana na kognicijski postopek o stvari sami (ne da bi pri tem prejudicirala njegov izid, saj v tej fazi terjatev še ni gotova) in njen cilj ni uresničitev zahtevka, pač pa zgolj zagotovitev možnosti, da bo zahtevek mogoče uresničiti s prisilno izvršbo, če bo terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom.(3)

11. Za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi je relevantna prepoved objave trditev, enakih ali podobnih trditvam v članku »M. « da »najdemo na seznamu tudi partiji najbolj zveste vojščake iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe, kot je na primer sedanji predsednikov svetovalec A. A.«. Bistvo tega zapisa je v oznaki upnika kot pripadnika nekdanje Službe državne varnosti oziroma Udbe, bistvo začasne odredbe pa je v prepovedi takih trditev. Z zapisom, da »…to ni edini primer zaposlitve uslužbenca nekdanje SDV v vrhovih slovenske politike. V uradu predsednika republike je že skoraj dve leti zaposlen g. A. A., ki je medijem in javnosti znan kot edini svetovalec predsednika republike, za katerega na spletni strani urada ne najdete nobenih podatkov oziroma njegovega delovnega področja.«, je bila trditev o upniku kot pripadniku Službe državne varnosti, čeprav v drugem kontekstu, nedvomno in jasno ponovljena, prepoved iz začasne odredbe pa kršena.

12. Določbe drugega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena in prvim odstavkom 227. člena ZIZ torej niso bile uporabljene zmotno, kot v zvezi s prvimi tremi odločitvami pritožbenega sodišča, navedenimi v prvem odstavku 5. točke obrazložitve tega sklepa uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče jo je zato v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13. Stroškovno odločitev zahteva izpodbija povsem neobrazloženo, zgolj s tem, da jo našteje hkrati z drugimi točkami izreka sklepa sodišča druge stopnje, ki so predmet izpodbijanja. Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. To pomeni, da na kršitve materialnega prava Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne pazi po uradni dolžnosti, zato jih mora Vrhovno državno tožilstvo uveljavljati obrazloženo. Ker v konkretnem primeru v zvezi s stroškovno odločitvijo ni bilo tako, je bilo treba na isti pravni podlagi zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

Op. št. (1): Siniša Triva, Vladimir Belajec, Mihajlo Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1980, stran 115. Op. št. (2): Ponuja se primerjava z izvršbo v primeru ponovnega motenja posesti.

Op. št. (3): Primerjaj Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, strani 260 do 262.