Jedro

Z namenom, da komunalni prispevek ne bo odmerjen (ker naj bi se "pobotal" z nepravilno odmerjenim iz leta 2009) tožnica v odločbo ni vpisala povečanja tlorisne površine, v tej posledici pa odločba investitorja ni zavezovala k plačilu komunalnega prispevka (ki bi moral biti odmerjen v višini 50.888,25 EUR, če bi bilo povečanje tlorisne površine upoštevano). To pomeni, da je podpisala odločbo z neresnično vsebino. Ne drži, da zaradi tega ni dokazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je z izdajo odločbe omogočila investitorju, da mu komunalni prispevek ni bil odmerjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 13. 11. 2015, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo, temveč še traja, za vrnitev na delo, za izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela med izplačano 50%-no in pripadajočo 100%-no plačo, za izplačilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala od 17. 11. 2015 do vrnitve na delo ter za plačilo stroškov predsodnega postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica pravilno in pravočasno vabljena na zagovor, ki se ga ni udeležila, da je odpoved podana pravočasno in da je podan odpovedni razlog.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in v delu odločitve o zahtevku za priznanje delovnega razmerja in pravic, ki iz njega izhajajo, za čas od 17. 11. 2015 do 8. 11. 2016 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo, v delu glede ugotovitve nezakonitosti sklepa toženke z dne 13. 11. 2015 in pravic od 9. 11. 2016 pa je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, razveljavilo izpodbijani sklep v 2. in 5. točki izreka, ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 9. 11. 2016 do pravnomočnosti sodbe in ji za ta čas priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključkom sodišča prve stopnje glede zagovora, pravočasnosti odpovedi in obstoja odpovednega razloga. Zavrženje dela tožbe je posledica pomanjkanja pravnega interesa, saj je tožnica uveljavljala obstoj delovnega razmerja za čas, ko je bila pri toženki še v delovnem razmerju. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje pa je posledica dejstva, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka o tožničini pritožbi ni odločila; izredna odpoved namreč začne učinkovati šele po odločitvi organa druge stopnje (ki ga je v tem primeru nadomestila sodba sodišča prve stopnje), zato odpoved vse do pravnomočnosti sodbe ni mogla učinkovati (toženka pa je v sklepu z dne 13. 11. 2015 odločila, da je pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana z dnem izdaje sklepa, da tožnici delovno razmerje preneha z dnem vročitve sklepa in da pritožba ne zadrži izvršitve).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena brez upoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ter je zato obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri toženki so bili zaradi dogovora o kompenzaciji komunalnega prispevka izvedeni trije sestanki, na katerih je bilo govora o tem, kako naj da se kompenzacija v spornem primeru izvede, vendar sodišče do razloga za te sestanke ni zavzelo stališča. Sodišče druge stopnje je dopolnilo pomanjkljivo dokazno oceno, ne da bi opravilo obravnavo (pojasnilo je, da so bili sestanki namenjeni odločitvi o vlogi za izračun komunalnega prispevka investitorja, torej za ugotovitev okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve glede odmere komunalnega prispevka in kompenzacije, ne pa ugotavljanju kršitev). Glede na to, da je bilo na vseh sestankih govora o vsebini odločb iz leta 2013 in okoliščinah v zvezi s kompenzacijo, kar pomeni, da je bil župan najkasneje 18. 9. 2015 seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi, konkretno na kakšen način se je kompenziral komunalni prispevek v letu 2013 (tako, da se je izdala odločba, v kateri je pisalo, da se tlorisna površina ni povečala, čeprav se je). Zato je materialno pravo glede pravočasnosti izpodbijane odpovedi zmotno uporabljeno. Prav tako iz pravnega mnenja odvetnika, ki ga je sodišče štelo za dokument, na podlagi katerega je župan ugotovil odpovedni razlog, ne izhaja nič drugega kot to, kaj je pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka. Tožnica nadalje navaja, da tudi odpovedni razlog ni podan in da niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja iz 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) in 259. člena KZ-1. Znano je, da občine preveč obračunan in plačan komunalni prispevek pobotavajo z novo odmerjenim komunalnim prispevkom, zato tudi, če bi bila kršitev podana, tožničino ravnanje ni okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Ravnala je v dobri veri, po sicer poenostavljeni poti. Končno tožnica očita sodišču, da se ni opredelilo do njenih trditev o trpinčenju oziroma dejstvu, da je odpovedi botrovala osebna okoliščina, konkretno dejstvo, da je bila tožnica del »stare garniture bivšega župana«, s katerim je bila tožnica v dobrih odnosih, novi župan pa je večkrat izjavil, da stare garniture ne misli gledati.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija, ki jo tožnica vlaga le zoper sodbo, ne pa tudi zoper odločitev o sklepu o zavrženju dela tožbe, ni utemeljena.

7. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je 25. 2. 2013 investitorju A., d.o.o. izdala odločbo, po kateri mu ni bilo treba plačati komunalnega prispevka, čeprav bi ga glede na to, da se je neto tlorisna površina povečala (povečanje tlorisne površine v odločbo ni bila vpisana), moral plačati. Istega dne je bila izdana (pravilna) odločba, v kateri je bil glede na tlorisno površino komunalni prispevek odmerjen. Druga odločba je bila izdana na pritožbo investitorja, ki je predlagal kompenzacijo na račun preveč odmerjenega komunalnega prispevka v letu 2009 (tedaj se na odmerno odločbo ni pritožil). Tožnica je odločbo, v kateri so bili nepravilni podatki (brez povečane tlorisne površine) in na podlagi katerih investitorju ni bilo treba plačati komunalnega prispevka, izdala ob soglasju tedanjega župana. Odločbo je sicer pripravila B. B., tožnica pa je bila podpisnica. Dne 25. 2. 2013 je bila vročena investitorju. V letu 2015 se je ponovno začelo ugotavljati dejansko stanje na podlagi vloge investitorja A., d.o.o., ki je urgiral v zvezi z ureditvijo plačila komunalnega prispevka. Tedaj je (novi) župan izvedel, da je tožnica podpisala odločbo z neresnično vsebino, s podatki, ki niso upoštevali povečanja tlorisne površine in zaradi česar investitor ni bil zavezan k plačilu komunalnega prispevka (če bi bili upoštevani pravilni podatki o povečani tlorisni površini, bi bilo treba plačati komunalni prispevek v višini 50.888, 25 EUR).

8. Revizija neutemeljeno očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP in posledično absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, ponovilo pa sodišče druge stopnje, ker je kljub pritožbeni graji ni odpravilo. Glede dejstev v zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi oziroma v zvezi z datumom, ko je toženka ugotovila odpovedni razlog, revizija dokazni oceni sodišča prve stopnje očita, da ni vestna in skrbna ter analitično sintetična, sodišču druge stopnje pa, da se do pritožbenih argumentov ni opredelilo.

9. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka ugotovila odpovedni razlog 14. 10. 2015, ko je župan, kot oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, prejel pravno mnenje pooblaščenca o sporni odločbi z dne 25. 2. 2013. Primerjalo je izpoved župana z nasprotno izpovedjo tožnice in B. B. (15. in 16. točka obrazložitve) in jih dokazno ocenilo. Zakaj šteje posamezno dejstvo za dokazano in na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje obširno in natančno pojasnilo v točkah 14 do 18 obrazložitve, zato dokazni oceni ni mogoče očitati niti pomanjkljivosti niti površnosti. Vsi izvedeni dokazi so korektno povzeti, primerjani drug z drugim; pojasnjeno je, zakaj in katerim izpovedim je sodišče sledilo in katerim ne, natančno pa so obrazloženi in logični tudi vsi dokazni zaključki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge za vsakega od treh sestankov, odgovorilo je tudi na stališče, da je župan moral vedeti za domnevno kršitev, ko je videl obe odločbi iz leta 2013. Zato je sodišče druge stopnje, ko je presojalo pritožbene ugovore, dokazno oceno sodišča prve stopnje upravičeno ocenilo kot vestno in skrbno. Sprejelo je zaključek, da je toženka odpovedni razlog ugotovila 14. 10. 2015 in ne že na sestankih z dne 29. 7. 2015, 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015, kjer se je odločalo o vlogi za izračun komunalnega prispevka in kompenzaciji, ne pa ugotavljanju storjene kršitve1. 10. Vrhovno sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano, vendar pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednem razlogu, tudi stvar pravilne uporabe materialnega prava. Izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljševati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se na podlagi zagovora delavca ali izjav prič praviloma le potrdi (ali ovrže) delodajalčevo predhodno prepričanje, da je odpovedni razlog, ki ga je nenazadnje obrazložil že v pisni obdolžitvi, podan2. Revizija glede datuma ugotovitve odpovednega razloga posredno izpodbija tudi pravilnost uporabe materialnega prava s trditvijo, da ugotovljena dejstva kažejo na to, da je župan odpovedni razlog ugotovil najkasneje 18. 9. 2015. Vendar tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zgolj razprava na sestankih 29. 7. 2015, 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015 o odmeri in morebitni kompenzaciji komunalnega prispevka sama po sebi ne dokazuje, da je bil s tožničinim spornim ravnanjem župan seznanjen že tedaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da županu na sestankih ni bilo predočeno, da se je povečala tlorisna površina, zaradi katere bi moral biti odmerjen komunalni prispevek niti da to povečanje v odločbi o odmeri komunalnega prispevka ni bilo upoštevano. Da s tožnico županu nista povedali, da se je tlorisna površina povečala, je izpovedala B. B. Na sestanku, na katerem jima je (tožnici in B. B.) pooblaščenec toženke rekel, da bodo kršitve sankcionirane, župana ni bilo (18. 9. 2015). Da je župan že na sestankih razpolagal z obema odločbama, ni bilo ugotovljeno; trditev, da naj bi ju predložil investitor sam, se je izkazala za netočno (17. točka obrazložitve). Tudi, če bi z obema odločbama razpolagal, to ne bi zadoščalo za zaključek, da je že pred 18. 9. 2015 vedel, da druga odločba ne vsebuje pravilnih podatkov o tlorisni površini oziroma, da neupravičeno ne upošteva povečanja te površine. Vedel bi le, da sta bili izdani dve različni odločbi. Šele, ko je odločbi pregledal in o njiju podal pravno mnenje toženkin pooblaščenec, je župan lahko ugotovil odpovedni razlog, torej dejstvo, da je tožnica z izdajo nepravilne odločbe (ker ni upoštevala povečanja tlorisne površine) kršila delovno obveznost. To pa se je zgodilo 14. 10. 2015. 11. Vse ostale navedbe v zvezi s pravočasnostjo oziroma seznanjenostjo župana z odpovednim razlogom, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog, zato vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

12. Revizija neutemeljeno izpodbija tudi materialno pravno pravilnost odločitve o obstoju odpovednega razloga. Da je tožnica podpisala odločbo, v kateri ni bilo upoštevano povečanje tlorisne površine (ki ima za posledico odmero komunalnega prispevka) in zato komunalni prispevek investitorju ni bil odmerjen, med strankama ni sporno. Po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj znakov kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1 (zloraba uradnega položaja) in prvega odstavka 259. člena KZ-1 (ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva). Sodišče je ugotovilo obstoj vseh znakov navedenih kaznivih dejanj, zato so nasprotne revizijske navedbe neutemeljene. Pravilno ni upoštevalo okoliščin, ki so bile podane ob izdaji odločbe v letu 2009, s katero je bil istemu investitorju neupravičeno odmerjen previsok komunalni prispevek, saj je postala odločba o odmeri komunalnega prispevka iz leta 2009 pravnomočna. Vprašanje, ali je bil v letu 2009 komunalni prispevek odmerjen pravilno, ne vpliva na dolžnost pravilne odmere v naslednjih obdobjih in za naslednje investicije. Zato je sodišče pravilno presojalo okoliščine izdaje odločbe z dne 25. 2. 2013, zaradi katere je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tedaj imela status pooblaščene uradne osebe in je vedela, da vsebina odločbe, ki jo je izdala, ni resnična. Z namenom, da komunalni prispevek ne bo odmerjen (ker naj bi se „pobotal“ z nepravilno odmerjenim iz leta 2009) v odločbo ni vpisala povečanja tlorisne površine, v tej posledici pa odločba investitorja ni zavezovala k plačilu komunalnega prispevka (ki bi moral biti odmerjen v višini 50.888,25 EUR, če bi bilo povečanje tlorisne površine upoštevano). To pomeni, da je podpisala odločbo z neresnično vsebino. Ne drži, da zaradi tega ni dokazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je z izdajo odločbe omogočila investitorju, da mu komunalni prispevek ni bil odmerjen. Sodišče pravilno ni upoštevalo možnosti domnevno dovoljenih kompenzacij. Iz sodbe Upravnega sodišča, na katero se sklicuje revizija, ne izhaja, da bi bila kompenzacija na način, ki se ga je poslužila tožnica, dovoljena. Nasprotno, iz navedene sodbe (I U 481/2013 z dne 23. 5. 2013) ne izhaja, da z namenom kompenzacije upravni organ lahko izda odločbo z neresnično vsebino, pač pa izhaja, da se lahko na podlagi odločbe preveč plačani znesek (torej morebitno preplačilo) upošteva na način, da se v drugi odločbi odmerjeni komunalni prispevek za preplačani znesek zniža. V spornem primeru ne gre za takšno situacijo, saj investitorju komunalni prispevek z odločbo z dne 25. 2. 2013 ni bil odmerjen (in nato znižan), pač pa – zaradi podatkov, ki niso bili resnični - sploh ni bil odmerjen.

13. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Odločilnega pomena je okoliščina, da je tožnica opravljala eno najodgovornejših funkcij pri toženki (vodja oddelka za gospodarske javne službe) in da gre pri vnosu lažnih podatkov v odločbo o odmeri komunalnega prispevka za pomemben vir prihodkov toženke, zato ta takšnega ravnanja ni dolžna tolerirati in se utemeljeno sklicuje na izgubo zaupanja v delo tožnice. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje tudi glede tega, da navedbe v zvezi z domnevnim trpinčenjem na presojo ne morejo vplivati (saj ni ugotovljeno, da je tožnica kršila delovno obveznost zato, ker bi bila trpinčena). Trditev tožnice, da toženka ob enakih okoliščinah kateremu od drugih delavcev pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedala, je povsem hipotetična in v dejanskih okoliščinah nima podlage.

14. Ker niso podane z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 V zvezi s tem revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita ugotavljanje dejstva brez obravnave, saj za stališče, da se na sestankih ni odločalo o kršitvi delovne obveznosti, sodišču druge stopnje ni bilo treba ugotavljati novih dejstev (zaradi katerih bi bila potrebna obravnava). Sodišče je le povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje glede vsebine sestankov, na katerih se o kršitvah ni razpravljalo. 2 Glej sodbo VS RS VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013