Jedro

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - delno razveljavi in se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev delovnega razmerja v času od 17. 11. 2015 do 8. 11. 2016 in za ta čas priznanje delovne dobe, prijava v matično evidenco socialnega zavarovanja, obračun nadomestila plače v višini polovice povprečne plače v mesecih julij - september 2015, odvod davkov in prispevkov, ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; - delno spremeni tako, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2015 v točkah 2 in 5 izreka, da se ugotovi delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki v času od 9. 11. 2016 do pravnomočnosti te sodbe, in da je za ta čas tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco socialnega zavarovanja, ji obračunati nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v mesecih julij - september 2015, odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh od vročitve sodbe.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 42,14 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke o izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ...z dne 13. 11. 2015, reintegracijo, reparacijo, izplačilo razlike do polnega nadomestila plače za čas prepovedi opravljanja dela in povrnitev stroškov predsodnega postopka. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen odločitve o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka kljub vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj in je tožnica ves čas sodnega postopka prejemala nadomestilo plače po sklepu o prepovedi opravljanja dela, kar je bilo na zadnjem naroku tudi jasno izpostavljeno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih, ko je v celoti zavrnilo tožničin zahtevek. Tožničin zahtevek je utemeljen vsaj v delu, v katerem izpodbija sklep delodajalca v 2. točki izreka, v kateri je odločeno, da tožnici preneha delovno razmerje z dnem vročitve sklepa delodajalca, in 5. točki izreka, v kateri je odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo z zahtevkom za ugotovitev trajanja delovnega razmerja in pravic iz tega razmerja za čas od vročitve sklepa delodajalca do konca glavne obravnave. Tožnica meni, da ji delovno razmerje ne more prenehati prej kot s pravnomočnostjo sodbe. Po stališču tožnice se suspenzivni učinek vložene pritožbe v primeru molka drugostopenjskega organa podaljša do pravnomočnosti sodbe, ki nadomesti dokončno odločbo delodajalca. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna tožnici za čas od konca glavne obravnave do pravnomočnosti sodbe priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco socialnega zavarovanja, ji obračunati nadomestilo plače v višini povprečne plače tožnice v mesecih julij - september 2015, odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Tožnica vztraja, da je odpoved podana prepozno, tj. po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o trenutku seznanitve delodajalca z odpovednim razlogom je neprepričljiva in neskladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je župan tožene stranke z dejstvi, ki so relevantna za postopek odpovedi, seznanil šele s prejemom pravnega mnenja z dne 14. 10. 2015. Izpodbijana sodba v tem delu tudi sicer nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Iz vloge investitorja z dne 8. 7. 2015 izhaja, da je tožnica priložila obe sporni določbi iz leta 2013. Meni, da tožena stranka v letu 2015 ne bi mogla odločiti o kompenzaciji preplačila komunalnega prispevka, če ne bi razjasnila, kaj se je zgodilo v letu 2013 in na kakšen način je bila izvedena kompenzacija. Trije sestanki (25. 7. 2015, 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015) so bili namenjeni ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim plačilom v letu 2009 in kompenzacijo v letu 2013, sicer prisotnost tožnice in A.A. na njih ne bi bila potrebna. Da bi tožena stranka odločila o vlogi investitorja z dne 8. 7. 2015, je morala nujno ugotoviti, na kakšen način se je zatrjevano preplačilo prispevka iz leta 2009 kompenziralo v letu 2013. Tožena stranka je razpolagala z obema odločbama iz leta 2013, saj sta bili ves čas v spisu kot del dokumentacije, ki se je obravnavala na sestankih 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015, kar izhaja iz dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Po mnenju tožnice pravno mnenje z dne 14. 10. 2015 za presojo pravočasnosti izredne odpovedi ni bistveno. Delodajalec je že pred 15. 9. 2015 vpogledal v vso listinsko dokumentacijo investitorja, ki se nanaša na odmero komunalnega prispevka, jo analiziral ter preveril vse podatke, tudi glede povečanja tlorisne površine objekta. Po stališču tožnice odpovedni razlog ni podan. Tožnica je delo opravljala vestno in po navodilih delodajalca oziroma takratnega župana B.B.. Tožnica se ni zavedala, da izvršitev navodila pomeni kaznivo dejanje. Če bi vedela, da bo zaradi navedenega izgubila zaposlitev, ne bi izdala odločbe, s katero v letu 2013 ni bil odmerjen komunalni prispevek. Tožnica izpostavlja, da investitor z očitanim ravnanjem ni pridobil nobene premoženjske koristi. Poleg tega je odprto vprašanje pravilne uporabe materialnega prava za odmero komunalnega prispevka v letu 2015. Nepravilna ugotovitev dejanskega stanja v obrazložitvi odločbe upravnega organa ne predstavlja lažnega podatka kot zakonskega znaka kaznivega dejanja ponareditve uradne listine. Drži pa, da bi morala tožnica ravnati drugače in uporabiti izredna pravna sredstva za odpravo napake pri odmeri prispevka v letu 2009. Po oceni tožnice bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Zgolj to, da je tožnica v dobri veri ravnala nepravilno, ne more biti razlog izgube zaupanja. Tožnica navaja, da so tudi v drugih občinah kompenzacije komunalnega prispevka povsem običajne. Da občine preveč obračunan komunalni prispevek pobotajo z novo odmero tega prispevka, izhaja tudi iz sodne prakse. Tožnica izpostavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, ki se nanaša na zatrjevano trpinčenje. Sklicuje se na določbo četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih in trdi, da je izredna odpoved nezakonita zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Po mnenju tožnice je vabilo na zagovor tožena stranka vročila v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da sklep delodajalca še ni postal dokončen, saj tožnice še ni odjavila iz socialnega zavarovanja. Kot izhaja iz postopka pred sodiščem prve stopnje, tožnica prejema nadomestilo plače v višini, kot je določena s sklepom o prepovedi opravljanja dela za čas postopka izredne odpovedi. Po pravnomočnosti sodbe bo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo na podlagi odjave iz socialnega zavarovanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V zvezi s presojo o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožnica sklicuje na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz citirane določbe. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tožnica z navedbo teh procesnih kršitev dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

7. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja z dne 25. 2. 2013 vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m?, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka v višini najmanj 50.888,25 EUR.

8. V zvezi z vročitvijo vabila na zagovor oziroma pisno seznanitvijo z očitanimi kršitvami se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbe zakona, ki ureja upravni postopek (prvi odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na napačno vročanje po določilih ZUP, saj ni sporno, da se je z očitanimi kršitvami seznanila in preko svoje pooblaščenke sporočila, da se zagovora 6. 11. 2015 ne bo udeležila. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi prišlo do napak pri vročanju, te ne bi pomenile nezakonitosti odpovedi.

9. V zvezi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je v skladu s 5. in 154. členom ZJU treba upoštevati določbo 109. člena ZDR-1. Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se je župan z odpovednim razlogom seznanil oziroma je ta razlog ugotovil s prejemom pravnega mnenja dne 14. 10. 2015 in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2015 pravočasna, ker je podana znotraj 30-dnevnega roka. Prepričljivo je razložilo, zakaj je verjelo izpovedbi župana in ni sledilo izpovedbam tožnice ter A.A., na kateri pritožba posebej opozarja, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dne 25. 2. 2013 z odločbo investitorju najprej odmerjen komunalni prispevek 50.888,25 EUR, z drugo odločbo z istega dne in z isto številko pa mu komunalni prispevek ni bil odmerjen, pri čemer je v obrazložitvi odločbe navedeno, da se neto tlorisna površina objekta ni povečala. Sestanki pri toženi stranki (29. 7. 2015, 15. 9. 2015 in 18. 9. 2015) so bili namenjeni predvsem temu, da se odloči o vlogi za izračun komunalnega prispevka investitorja z dne 8. 7. 2015, torej za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve v ugotovitvenem postopku odmere komunalnega prispevka in kompenzacije, ne pa ugotavljanju, ali so bile storjene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Odločbi z dne 25. 2. 2013 nista bili priloženi vlogi iz leta 2015, niti ni v spremnem dopisu navedeno, da sta bili tega dne izdani dve odločbi. Župan, ki je v upravnih zadevah iz pristojnosti lokalne skupnosti pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev občinske uprave, pa dokumentacije investitorja, četudi bi tožena stranka z njo razpolagala, ni pregledoval oziroma bil z njo osebno seznanjen. Drugačne oziroma nasprotne pritožbene navedbe so glede na obrazloženo neutemeljene.

12. Po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica kot vodja občinske uprave v letu 2013 odločila, da se neto tlorisna površina investicije ni povečala, čeprav se je takrat povečala, in da zato investitor ni dolžan plačati komunalnega prispevka, s čimer je investitor glede na pravnomočno in izvršeno odločbo iz leta 2009 pridobil protipravno premoženjsko korist. Ni relevantna izvedba kompenzacije prispevka investitorju. Bistveno je, da je tožnica v odločbi v letu 2013 navedla lažen podatek o neto tlorisni površini objekta. Tožnica (diplomirana pravnica) se ne more razbremeniti odgovornosti za očitano ravnanje s sklicevanjem na navodila svojih nadrejenih. V skladu z določbo petega odstavka 94. člena ZJU mora javni uslužbenec odkloniti izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila kaznivo dejanje.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v odločbo z dne 25. 2. 2013, ki jo je izdala, vpisala lažen podatek, da se neto tlorisna površina objekta investitorja ni povečala, čeprav je vedela, da se je povečala, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen Kazenskega Zakonika, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Z uradno osebo je po 5. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl. - ZUP) v povezavi z 99. členom KZ-1 mišljena oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za odločanje v upravni zadevi ali za opravljanje posameznih dejanj v upravnem postopku. Tožnica je bila v času storitve očitanega dejanja pooblaščena za odločanje v upravnem postopku, pri čemer je kot uradna oseba vedela, da je podatek v odločbi lažen. Ker je pripravila odločbo z neresnično vsebino, je zlorabila položaj uradne osebe. Tako je ravnala z namenom investitorju pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj bi morala investitorju odmeriti komunalni prispevek. Nepomembno je, da je v upravnem sporu med toženo stranko in investitorjem sporno vprašanje uporabe materialnega prava glede odmere komunalnega prispevka investitorju. Pravno odločilno je dejstvo, da je tožnica izdala odločbo z dne 25. 2. 2013 z navajanjem neresnične vsebine oziroma vpisovanjem lažnega podatka.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji tega pogoja je pretehtala okoliščina, da gre v primeru vnosa lažnih podatkov v odločbo o odmeri komunalnega prispevka, ki je pomemben vir dohodkov za toženo stranko, za zadevo, ki si jo tožena stranka ne more privoščiti. Tožnica, ki kot vodja oddelka za gospodarske javne službe opravlja eno najodgovornejših del pri toženi stranki, je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem izpolnila znake dveh kaznivih dejanj. Tožena stranka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

15. Tožena stranka stranka je glede na obrazloženo tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na drugačno presojo zakonitosti izredne odpovedi ne morejo vplivati navedbe v pritožbi, da je tožena stranka trpinčila tožnico na delovnem mestu. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, saj v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je bila diskriminirana na podlagi ene od osebnih okoliščin. Do očitkov, povezanih z zatrjevanim trpinčenjem, in drugih navedb (npr. običajnosti kompenzacije komunalnega prispevka v drugih občinah, ipd.), ki niso pomembne za razsojo v tem sporu, se zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člen ZPP).

16. Tožnica v pritožbi opozarja, da je bila ob koncu glavne obravnave še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in da prejema nadomestilo plače, določeno s sklepom z dne 21. 10. 2015, s katerim ji je tožena stranka za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala opravljati delo, ter da ji je tožena stranka določila pravico do nadomestila plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka. Teh navedb tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi določb 274. člena ZPP tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz tega razmerja za čas od vročitve prvostopenjskega sklepa tožene stranke do dneva odločitve sodišča prve stopnje, zavreči. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP, na katero smiselno opozarja pritožba. Bistvena kršitev je vplivala na zakonitost odločitve, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter tožbo delno zavrglo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

17. Utemeljena je tudi pritožba v delu, v katerem tožnica nasprotuje odločitvi sodišča o datumu prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Pritožba tožnice ima torej v primeru prenehanja delovnega razmerja suspenzivni učinek. To pomeni, da lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha šele po odločitvi drugostopenjskega organa o pritožbi javnega uslužbenca zoper sklep o izredni odpovedi. Tega tožena stranka ni upoštevala in je v sklepu z dne 13. 11. 2015 nezakonito odločila, da je pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana z dnem izdaje sklepa, delovno razmerje tožnici pa preneha z dnem vročitve sklepa (točka 2 izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točka 5 izreka), kar pomeni, da je izpodbijani sklep delodajalca v tem obsegu nezakonit. 18. O pravočasni pritožbi tožnice zoper odločitev delodajalca komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ni odločila niti do konca glavne obravnave v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi (sodba opr. št. VIII Ips 291/2008 z dne 6. 4. 2010) že sprejelo stališče, da iz določbe tretjega odstavka 24. člena ZJU izhaja, da preneha delovno razmerje šele z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Takšno dokončnost v sporu polne jurisdikcije nadomesti pravnomočna sodba sodišča. To pomeni, da tožnici delovno razmerje traja do pravnomočne sodbe sodišča, vključno s pravicami iz delovnega razmerja do takrat. Sodišče je namreč v delovnem sporu dolžno presojati zakonitost prvostopenjskega sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki pa kljub ugotovitvi zakonitosti izredne odpovedi z upoštevanjem citirane določbe zakona ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo, ki jo nadomesti pravnomočna sodba.

19. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

20. Tožnica je s pritožbo delno uspela. Uspeh pritožnice po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %. V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo v višini 210,68 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 15/4 - 375 točk, materialni stroški 2 % ter 22% DDV), pri čemer 20 % znaša 42,14 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).