Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določilu 10. čl. Pogodbe o pristopu k dolgu je začetek učinkovanja pogodbe vezan na navedeno dejstvo izročitve menic oz. na odložni pogoj. Navedeni pogoj ni bil uresničen, razlog za to pa je na strani tožene stranke. V skladu z določilom 4. odst. 59. čl. OZ se šteje, da je pogoj uresničen, saj je njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila tožena stranka, v katere breme je bil določen.
1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o podlagi tožbenega zahtevka oz. na ugotovitev obstoja obveznosti tožene stranke po pogodbi o pristopu k dolgu, zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.
2. Pritožbi zoper odločitev o znesku tožbenega zahtevka in stroškovno odločitev se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 4.086,08 EUR. Razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.1.2004, opr. št. In 2003/01420 in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 23.684,39 EUR z zamudnimi obrestmi po 18 % letni obrestni meri od 7.10.2005 dalje in ji povrne pravdne stroške v znesku 3.932,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka po prejemu odločbe sodišča prve stopnje dalje.
Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da ni upravičeno sklicevanje prvostopnega sodišča na predhodno razlogovanje pritožbenega sodišča glede uporabe 4. odst. 59. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče v postopku predhodnega zavarovanja oz. v postopku, v katerem velja drugačen standard presoje. Toženec je zatrjeval, da sta mu predstavnik leasingojemalca in predstavnica tožeče stranke predlagala, naj podpiše sporno pogodbo o pristopu k dolgu, da bo mogoče naprej voditi postopek za realizacijo leasing pogodbe. Da toženec nikoli ni sprejel dokončne odločitve o tem, da bo pristopil k dolgu, da sta mu omenjena predstavnika izrecno zatrjevala in ga prepričevala, da ga bo sporna pogodba zavezovala le v primeru, da bi toženec naknadno izročil menice, in da je podpisal sporno pogodbo z izrecnim pridržkom njene veljavnosti, dokler ne bi tožeči stranki izročil menic, da je bila sporna pogodba spisana na obrazcu, ki ga je vnaprej pripravila tožeča stranka. Toženec je predlagal zaslišanje omenjenih predstavnikov. Sklicuje se na določila 82., 83. in 84. člena OZ o razlagi pogodbenih določil. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšne so bile okoliščine podpisovanja pogodbe. S tem ko je pogodbeno določilo 10. člena apriori označilo za pogoj, določen v korist tožeče stranke, ne pa kot pridržek, določen v korist toženca, je napačno ugotovilo pogodbeno voljo strank. Ker relevantnih dejstev ni preverjalo in ne izvajalo dokazov, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je tudi sklicevanje na teorijo realizacije, saj v konkretni zadevi ne more priti v poštev. Zmotno je povezovanje realizacije pogodbe v finančnem leasingu z veljavnostjo pogodbe o pristopu k dolgu. Veljavnost pogodbe o pristopu k dolgu ne more biti posledica realizacije pogodbe o finančnem leasingu, saj za to v 58. členu OZ ni podlage. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno označilo toženčevo ravnanje za nedobroverno in nepošteno. Zmoten je tudi očitek sodišča prve stopnje, da bi moral toženec sporno pogodbo o pristopu k dolgu izpodbijati zaradi zmote. Toženec namreč ne zatrjuje, da je bil v zmoti glede vsebine sporne pogodbe, temveč zatrjuje, da je bila sporna pogodba o pristopu k dolgu po namenu, razlagi in volji strank ob njenem podpisovanju v korist toženca določena kot realni kontrakt, ki obvelja le pod pogojem, da toženec svojo voljo k dolgu dokončno izrazi z izročitvijo menic. Sodišče je tudi napačno uporabilo določilo 9.3. Splošnih pogojev, ki govori o doseženi tržni vrednosti vrnjene opreme. Ne govori torej o prodajni ceni oz. kupnini, s katero leasingojemalec vrnjeno opremo proda, temveč o vrednosti, in to tržni, čeprav je poleg tega napisano doseženi. Tržna vrednost in prodajna cena oz. kupnina sta dva različna pojma, ki ju ne gre pavšalno enačiti. Čeprav sta pogosto izenačeni, pa je vendarle mogoče, in tudi ne tako neobičajno, da se kupnina v prodajni pogodbi razlikuje od tržne vrednosti prodane stvari. Gre za dvoumno in nejasno določilo, ki ga je vnaprej zavajajoče sestavila tožeča stranka, in bi zahtevalo posebno skrbno presojo. Navedeno določilo je v nasprotju z določbo 84. člena OZ in z določbo 2. odstavka 121. člena OZ. Tožeči stranki se omogoča, da prejme opremo določene vrednosti in jo nato brez slehernega prizadevanja doseči tržno ceno proda po očitno prenizki ceni. Višina obveznosti leasingojemalca po 9.3. točki Splošnih pogojev je v celoti odvisna od ravnanja leasingodajalca, saj prodajno ceno prevzete opreme brez slehernih kriterijev določa sam in s tem zvišuje ali znižuje naknadno obveznost leasingojemalca. To pa je nezdružljivo z načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih in s pravili pogodbenega prava (analogna uporaba prepovedi določanja obveznosti ene stranke s strani nasprotne stranke, 446. člena OZ). Takšna uporaba je tudi sicer nekonsistentna z odškodninskimi pravili, saj zanemarja inštitut deljene odgovornosti. Tožena stranka je zatrjevala in izkazovala, da je tožeča stranka vrnjeno opremo prodala po očitno prenizki ceni, saj je bila tržna vrednost vrnjene opreme najmanj 43.000 EUR. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, češ da je leasingodajalcu v interesu, da proda opremo za čim višjo vrednost, je objektivno razumno in logično, vendar pa v danem primeru ni relevantno. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi poskušala prevzeto opremo prodati po tržni ceni, toženec pa je izkazoval, da je tožeča stranka ravnala negospodarno. Graja tudi stroškovni del izpodbijane sodbe, saj ne drži, da bi tožeča stranka v pravdi v celoti uspela. Sodišče je tudi materialnopravno zmotno odredilo tek zamudnih obresti.
Pritožba zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka ni utemeljena, pritožba zoper odločitev o višini tožbenega zahtevka pa je utemeljena.
Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:
1. Tožeča stranka je kot leasingodajalec sklenila pogodbo o finančnem leasingu z leasingojemalcem B. d.o.o. Predmet leasinga je bila oprema, stroji in aparati za kuhinjo v vrednosti 29.056,41 EUR oz. z DDV 34.867,69 EUR. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za 36-mesečno trajanje leasinga z mesečnim odplačevanjem. Pogodbeni stranki sta se še dogovorili, da je pogodba veljavna, med drugim, če leasingodajalec prejme 10 bianco podpisanih menic z meničnim pooblastilom.
2. Hkrati je tožeča stranka kot leasingodajalec sklenila s tožencem pogodbo o pristopu k dolgu, s katero je toženec pristopil k obveznostim leasingojemalca po navedeni pogodbi o finančnem leasingu kot solidarni plačnik za obveznosti poleg dolžnika. V omenjeni pogodbi je bilo še navedeno, da je pogodba o finančnem leasingu skupaj s planom plačil ter splošnimi pogoji poslovanja sestavni del pogodbe o pristopu k dolgu. V pogodbi je bilo tudi navedeno, da se upnikova terjatev zavaruje z izročitvijo 10 bianco podpisanih in 2 osebnih menic s pooblastilom za izpolnitev (3. čl. Pogodbe). V pogodbi pa je tudi pogodbeno določilo, da je pogodba veljavna, ko jo podpišeta stranki oz. njuni pooblaščeni zastopniki in ko so upniku izročena veljavna zavarovanja (10. čl. Pogodbe o pristopu k dolgu).
S pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se tretji zaveže upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev proti dolžniku, tretji stopi v obligacijskopravno razmerje poleg dolžnika. Upnik, v obravnavanem primeru tožeča stranka, je tako pridobila pravico, da zahteva izpolnitev bodisi od prvotnega dolžnika bodisi od tretjega oz. v obravnavanem primeru toženca. S takšno pogodbo se okrepi upnikov položaj, saj namesto enega dolžnika dobi dva dolžnika, ki v tem primeru postaneta sodolžnika. V obravnavanem primeru je upnik oz. tožeča stranka še dodatno zavaroval svoj pravni položaj s tem, ko je vezal nastop veljavnosti pogodbe in s tem svojo obveznost pogodbene izpolnitve na dodatno zavarovanje tako prvotnega dolžnika s predložitvijo 10 bianco podpisanih menic z meničnim pooblastilom, kot tudi dolžnika po pogodbi o pristopu k dolgu z izročitvijo 10 bianco podpisanih in 2 osebnih menic s pooblastilom za izpolnitev. Nedvomno je z navedenimi pogodbenimi določili tožeča stranka (dodatno) zavarovala svoj pogodbeni interes oz. svoj pogodbeni položaj. S tem ko je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost po pogodbi o finančnem leasingu (ta pogodba je bila torej z njene strani realizirana), toženec pa tožeči stranki ni izročil 2 osebnih menic s pooblastilom za izpolnitev, je toženec oslabil tožnikov pogodbeni položaj, saj ta v primeru neplačila obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu ni mogel računati na poplačilo iz navedenih menic.
Po določilu 10. čl. Pogodbe o pristopu k dolgu je začetek učinkovanja pogodbe vezan na navedeno dejstvo izročitve menic oz. na odložni pogoj. Navedeni pogoj ni bil uresničen, nedvomno pa je razlog za to na strani tožene stranke, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi zaključilo, da je treba v skladu z določilom 4. odstavka 59. člena OZ šteti, da je pogoj uresničen, saj je njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila tožena stranka, v katere breme je bil določen. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je bila njegova pogodbena volja pri sklepanju pogodbe o pristopu k dolgu takšna, da bo pogodba veljavna šele in pod pogojem, da bo tožeči stranki izročil predvidene menice. Iz gornjih razlogov oz. iz same pogodbe jasno izhaja, da gre za pogoj, ki je bil določen v korist tožeče stranke in hkrati v breme toženca. Iz pogodbe izhaja takšna volja kot nedvoumno razpoznavna, zato jo je treba razumeti v pomenu, v katerem je bila dana. Pri tem je treba poudariti, da je za ugotavljanje obstoja soglasja volj odločujoča izjavljena volja. Vsebine izjave se pri tem ne določa po tem, kako jo razume nasprotna stranka, ampak upoštevajoč objektivna merila po tem, kako jo je mogoče razumeti. Od splošnega pravila izjavljene volje ureditev OZ odstopa le v primerih zmote, grožnje in prevare, zato je pravilno stališče, da bi moral toženec, če je bil pri sklepanju pogodbe zaveden v zmoto (prav na to meri toženec, ko navaja, da sta ga prvoten dolžnik in predstavnica tožeče stranke prepričevala, kako naj razume določilo 10. člena pogodbe), z ustreznim oblikovalnim zahtevkom zahtevati razveljavitev pogodbe. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka neutemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti.
Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o višini prisojenega zneska. Tožeča stranke je s tožbo zahtevala plačilo do odpovedi pogodbe zapadlih pa ne plačanih zneskov ter plačilo odškodnine zaradi predčasne odpovedi oz. prenehanja pogodbe, ki se po pogodbi določi tako, da je enaka razliki med sedanjo vrednostjo še ne zapadlih in neplačanih zneskov obveznosti po pogodbi in kupnine iz tč. G pogodbe, določeni na način iz tč. 10, ter doseženo tržno vrednostjo odvzete ali vrnjene opreme. Pritrditi je treba stališču tožene stranke, da ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nedvomno v interesu vsakega upnika, da je iztržena vrednost čim višja. Tožena stranka očita tožeči stranki, da bi opremo oz. predmet leasinga lahko prodala že prej, saj je bila oprema vrnjena v letu 2003, prodana pa je bila šele v letu 2005, in da je bila oprema prodana pogodbenem partnerju "pod ceno". Če to drži, bi bilo treba odšteti tržno vrednost opreme, ki bi jo tožeča stranka lahko dosegla in vrednost amortizacije opreme za čas, ko jo je tožeča stranka zadrževala pri sebi. Iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode (10. čl. OZ), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, izhaja tudi načelo, da je oškodovanec dolžan poskrbeti, da bo nastala škoda čim manjša. Takšno postopanje mu nalaga tudi temeljno obligacijsko načelo največje skrbnosti (6. člen OZ). Tožeča stranka bi zato morala glede na toženčev ugovor dokazati, da s prodajo opreme ni mogla doseči višje tržne vrednosti, kot jo je, in da je ni mogla prodati prej (npr. neuspele dražbe). Tožeča stranka je predlagala dokaz z izvedencem, ki bi ocenil, ali bi bilo mogoče opremo prodati po višji ceni. Tožena stranka pa je predlagala dokaze v zvezi z ugotovitvijo stanja opreme v času vrnitve. Glede višine tožbenega zahtevka zato ostaja sodba v dejanskem pogledu pomanjkljiva. Pritožbi zoper odločitev o znesku tožbenega zahtevka je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo razcepilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na njen ugotovitveni del (odločitev o podlagi), ki ga je z vmesno sodbo (315. čl. ZPP) potrdilo, in na njen dajatveni del (odločitev o znesku tožbenega zahtevka), ki ga je s sklepom razveljavilo.