Jedro

Dolžnost izpolniti pogodbo ali izpolnitvena dolžnost je direktna, neposredna posledica veljavne sklenitve pogodbe in njenega učinkovanja in ne obratno. Učinkovanja pogodbe ni mogoče pogojevati z izpolnitvijo obveznosti iz te pogodbe, če je izpolnitev odvisna izključno od volje dolžnika, pač pa je njena „izpolnitev pošteno v vsem, kot se glasi“ njegova dolžnost (prvi odstavek 239. člena OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek v ustreznem delu ustavilo, sicer pa sklep o izvršbi In 2003/01420 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 1. 2004 razveljavilo in razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 23.684,39 EUR z zamudnimi obrestmi z obrestno mero 18% letno od 7. 10. 2005 do prenehanja obveznosti ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o podlagi tožbenega zahtevka oziroma na ugotovitev obstoja obveznosti toženca po pogodbi o pristopu k dolgu, zavrnilo in v tem delu z vmesno sodbo potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbi zoper odločitev o znesku tožbenega zahtevka in stroškovno odločitev je ugodilo, sodbo prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako v postopku na prvi kot drugi stopnji“. Navaja, da je primarno sporno vprašanje, ali se je toženec zgolj s podpisom pogodbe o pristopu k dolgu veljavno zavezal k solidarnemu poroštvu za plačilo dolga osnovnega dolžnika oziroma ali je pogodba o pristopu k dolgu veljavna. Toženec je trdil, da se je podpisu pogodbe sprva upiral, da sta tako predstavnica tožeče stranke kot predstavnik osnovnega dolžnika pred podpisom pogodbe izjavila, da bo začela pogodba učinkovati šele pod pogojem, da bo tožeči stranki izročil dogovorjene menice, kot tudi, da je obema izrecno izjavil, da pogodbo sicer podpisuje, vendar si pridržuje čas za premislek, ali bo res prevzel poroštvo in tožeči stranki v ta znak izročil menice. V dokaz tega je izrecno ponudil: zaslišanje strank, zaslišanje predstavnice tožeče strank in predstavnika osnovnega dolžnika, ki sta sodelovala pri sklenitvi pogodbe. Sodišči teh dokazov nista izvedli, zatrjevanih dejstev pa tudi ne raziskovali. Pogodbo o pristopu k dolgu je pripravila in natisnila tožeča stranka in je v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) treba sporno določilo 10. člena razlagati v korist toženca, tj. da bo veljavno zavezo prevzel le ob izrecno določeni izročitvi menic, ne pa v korist tožeče stranke, da gre le za dodatno varstvo tožeče stranke. V razmerju do toženca je sporna pogodba neodplačna. Od nje niti od pogodbe o leasingu ni prejel ničesar in jo je zato treba razlagati v njegovo korist. Tudi če bi se pogodba uporabljala tako, kot se glasi (82. člen OZ), bi jo bilo treba uporabiti v prid toženca. Namen spornega določila je bil v varstvu toženca, ki ob podpisu pogodbe še ni sprejel pogodbene volje, kar je tudi jasno izrazil. Sodišči prve in druge stopnje, ki nista preizkušali toženčevih zatrjevanj o navedenih okoliščinah sklepanja pogodbe in nista izvajali predlaganih dokazov, sta zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta tožencu odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem, kršeni pa sta tudi njegovi pravici do enakega varstva in do poštenega sojenja. Toženec zavrača smiselno razlogovanje pritožbenega sodišča, da je namen strank ob sklepanju pogodb razviden že iz samega besedila pogodbe. Ta trditev je protispisna, saj besedilo 10. člena pogodbe namena spornega določila ne opredeljuje, je pa mogoče to določilo razlagati tudi v korist toženca. Presoja sodišč prve in druge stopnje je sporna tudi z vidika uporabe četrtega odstavka 59. člena OZ. Vprašljivo je, ali je izročitev menic sploh mogoče pojmovno kvalificirati kot pogoj, saj ne gre za neko objektivno okoliščino, temveč negotovo dejanje ene stranke, toženca. Četudi bi bil pogoj, pa zgolj dejstvo, da toženec menic ni izročil, ne more avtomatično voditi do pravne posledice učinkovanja pogodbe, pač pa mora pogodbena stranka nastop pogoja preprečiti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženec je v pritožbi izrecno nasprotoval, da bi bila neizročitev menic v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in njegovega ravnanja glede na opisane okoliščine podpisovanja pogodbe ni mogoče označiti za tako. Svoje drugačne presoje pritožbeno sodišče ni pojasnilo in na pritožbene očitke ni odgovarjalo. Zato je podana tudi bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišče prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker se je pravdni postopek v zadevi končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), se po drugem odstavku 130. člena tega zakona postopek nadaljuje po določbah dotedanjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna presoja veljavnosti oziroma začetka učinkovanja pogodbe o pristopu k dolgu, ki sta jo pravdni stranki podpisali 30. 9. 2002 in s katero je toženec kot solidarni plačnik pristopil k obveznostim leasingojemalca po pogodbi, ki sta jo istega dne sklenila tožeča stranka kot leasingodajalec in družba B. d.o.o. kot leasingojemalec (1. člen pogodbe). V pogodbi o pristopu k dolgu je v 3. členu določeno, da se terjatev upnika (leasingodajalca) zavaruje z izročitvijo desetih bianco podpisanih in dveh osebnih menic s pooblastilom za izpolnitev, končno določilo 10. člena pogodbe pa se glasi: „Pogodba je veljavna, ko jo podpišeta stranki oziroma njuni pooblačeni zastopniki in ko so upniku izročena veljavna zavarovanja.“ V postopku je bilo ugotovljeno (in o tem med strankama ni bilo spora), da je toženec pogodbo podpisal, zavarovanj iz 3. člena pa ni izročil. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da je izročitev menic odložni pogoj za začetek veljavnosti pogodbe, katerega uresničitev je s tem, da menic ni izročil, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečil toženec, v breme katerega je bil pogoj določen. Zato sta v skladu s četrtim odstavkom 59. člena OZ šteli, da je pogoj uresničen in pogodba učinkuje (drugi odstavek istega zakonskega določila).

8. Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi mu s tem, da sodišči nista ugotavljali okoliščin ob sklepanju pogodbe in v ta namen izvedli predlaganih dokazov, odvzeli možnost obravnavanja pred sodiščem, sodišče druge stopnje pa po njegovem mnenju ni odgovorilo na bistvene pritožbene očitke o tem, da njegovo ravnanje ni bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Vendar pa zatrjevani procesni kršitvi nista podani. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke, pa tudi sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do toženčevih navedb o zatrjevanih okoliščinah ob sklepanju pogodbe, vendar jih je ocenilo za nepomembne (osrednji odstavek na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženčeva pravica do kontradiktornega obravnavanja pred sodiščem(a) tako ni bila okrnjena. Čeprav sodišče druge stopnje izrecno ni odgovorilo na pritožbene trditve, s katerimi je toženec izpodbijal zaključke sodišča prve stopnje o njegovem ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pa tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo sodišča druge stopnje mogoče preizkusiti, presoja, ali je bilo toženčevo ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, za odločitev v zadevi ni odločilna.

9. Toženec v reviziji ob graji uporabe materialnega prava s strani sodišč prve in druge stopnje, izraža dvom, ali je izročitev menic sploh mogoče pojmovno kvalificirati kot pogoj, ker ne gre za neko objektivno okoliščino, temveč negotovo dejanje ene pogodbene stranke, toženca. Tem njegovim dvomom oziroma pomislekom Vrhovno sodišče pritrjuje in sodi, da toženčeva obveznost po pogodbi, da izroči zavarovanja za utrditev svoje obveznosti, ni bila pogoj za nastanek in učinkovanje pogodbe.

10. Po določilu prvega odstavka 59. člena OZ je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje obveznosti odvisna od negotovega dejstva. Pogoj se opredeljuje kot negotovo (pravno) dejstvo, ki ga pogodbeni stranki s pogodbo določita kot predpostavko za začetek učinkovanja pogodbe (odložni pogoj) oziroma kot predpostavko za prenehanje učinkovanja pogodbe (razvezni pogoj). Dejstvo, ki ga pogodbeni stranki določita za pogoj, mora imeti značilnosti negotovega dejstva. Ni pomembno, ali je dejstvo objektivno negotovo, pomembno je le, da je negotovo za stranki, torej da nobena od njiju ne ve, ali bo dejstvo, ki sta ga določili za pogoj, nastopilo.(1) Negotovost je bistvo pogoja, ravnanje stranke, ki v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja povzroči ali prepreči njegovo uresničitev, pa je sankcionirano s presumpcijo ne/nastopa pogoja, odvisno od tega v čigavo breme ali korist je bil pogoj določen (četrti odstavek 59. člena OZ).

11. Pogodba o pristopu k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil terjatev do dolžnika in s tem stopi v zavezo poleg dolžnika (432. člen OZ). S tu obravnavano pogodbo se je toženec zavezal kot solidarni plačnik za obveznosti poleg dolžnika (1. člen pogodbe) ter se zavezal terjatev upnika zavarovati z izročitvijo deset bianko podpisanih in dveh osebnih menic s pooblastilom za izpolnitev (3. člen pogodbe). Obveznost toženca po pogodbi je bila torej v solidarni zavezi za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika in zavarovanju te obveznosti. Osnovni namen pogodbe o pristopu k dolgu je v dodatnem varstvu upnika, osnovna zaveza pristopnika pa v izpolnitvi obveznosti (glavnega) dolžnika, pri čemer je bila ta zaveza v konkretnem primeru še dodatno zavarovana z izročitvijo ustreznih v 3. členu pogodbe dogovorjenih zavarovanj. Povedano drugače: dolžnost izpolniti pogodbo ali izpolnitvena dolžnost je direktna, neposredna posledica veljavne sklenitve pogodbe in njenega učinkovanja in ne obratno. Učinkovanja pogodbe ni mogoče pogojevati z izpolnitvijo obveznosti iz te pogodbe, če je izpolnitev odvisna izključno od volje dolžnika, pač pa je njena „izpolnitev pošteno v vsem, kot se glasi“ njegova dolžnost (prvi odstavek 239. člena OZ). Ravno to (kot nekakšno dopustitev naknadnega roka za razmislek) pa v konkretni zadevi zatrjuje toženec. Trdi namreč, da je pogodbo podpisal, a je bila njena veljavnost (učinkovanje) odvisna zgolj od njegove volje, ali bo izročil tudi ustrezna zavarovanja za utrditev njegove obveznosti. Dejstvo, od katerega naj bi bila odvisna veljavnost (učinkovanje) pogodbe, torej ni (bilo) negotovo (kar bi bilo npr. če bi bilo dogovorjeno, da bo skušal pridobiti določena zavarovanja in bi bilo negotovo, ali jih bo uspel pridobiti), pač pa odvisno izključno od njega (ali bo zavarovanja izročil ali ne). Takšno dejstvo ne more biti pogoj, katerega bistvo se odraža v negotovosti njegove uresničitve in prepovedi ravnanja stranke v smeri njegove uresničitve ali preprečitve uresničitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To pa pomeni, da izročitev zavarovanj ni bila pogoj za veljavnost pogodbe, pač pa predstavlja obveznost toženca po sami pogodbi, izpolnitev katere bi tožeča stranka kot upnik lahko dosegla tudi prisilno (s tožbo). Ne glede na to, da toženec zavarovanj za svojo obveznost izpolnitve dolga glavnega dolžnika ni izročil, je torej njegova obveznost izpolnitve dolga glavnega dolžnika s podpisom pogodbe in izjavo volje (izjavljeno voljo) veljavno nastala s takojšnjim učinkom.

12. Takšna materialnopravna presoja spora ne terja vrednostne opredelitve do nadaljnjega ravnanja toženca (neizročitve menic), saj to za odločitev ni relevantno, prav tako pa ni potrebna razlaga določila 10. člena pogodbe s pomočjo razlagalnih pravil OZ. Na revizijskim identična pritožbena zatrjevanja o drugačnih predstavah o vsebini in pomenu te določbe v smislu napak volje pa je tožencu pravilen odgovor dalo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Ne glede na drugačno materialnopravno presojo je odločitev sodišč prve in druge stopnje, katerih končna posledica je ugoditev izpolnitvenemu zahtevku upnika po pogodbi o pristopu k dolgu po temelju, pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Toženec je vložil revizijo zoper vmesno sodbo, izdano na drugi stopnji. Ker je bila s to sodbo siceršnja odločitev o stroških razveljavljena in bo o njih odločeno (šele) v nadaljevanju postopka, je tudi revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 377 in 378.