Jedro

Kadar objektivna odškodninska odgovornost imetnika nevarne stvari (pištole) ni izključena s katerim od razlogov po 177. členu ZOR, je lahko soodgovornost tretjega (neposrednega povzročitelja škode) le solidarna. V pravdi med oškodovancem in soodgovornimi osebami se deleži odgovornosti ne ugotavljajo. Hipotetične soodgovornosti neposrednega povzročitelja škode, ki ni več živ, ni treba ugotavljati, ker to glede na vsebino solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR ne bi moglo vplivati na obseg odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 6.300.000,00 SIT in ji povrniti 494.989,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da je A. A., ki je bil zaposlen pri Ministrstvu za obrambo, s pištolo, ki je bila v lasti tožene stranke, ustrelil tožnico v obraz in jo hudo poškodoval. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna kot imetnica pištole, ki je nevarna stvar. Razen tega je odgovorna zaradi neustreznega varovanja orožja, zaradi česar je lahko A., ki tedaj ni bil v službi in zato ni bil upravičen do posedovanja orožja, vzel pištolo in jo neupravičeno imel pri sebi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priznava, da je bila škoda povzročena s pištolo, katere imetnica je, zanika pa, da bi zanemarila svojo dolžnost varovanja orožja. Meni, da je bila dolžna varovati orožje pred nepooblaščenimi osebami, ne pa pred pripadniki vojaške policije. Navaja, da je A. izrabil trenutno odsotnost dežurnega vojaškega policista in vzel orožje in priznava, da za takšno ravnanje dežurnega odgovarja, vendar ne v celoti. Ni mogoče prezreti A. ravnanja, ki je z odvzemom pištole prevzel tudi odgovornost za njeno uporabo. Zato je lahko odgovornost tožene stranke le delna. Tožena stranka pa izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pištola je orožje in zato po svojem namenu nevarna stvar. O tem med strankama ni spora. Prav tako ne, da je bila tožena stranka imetnica pištole, s katero je bila poškodovana tožnica. Po drugem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter po 174. in 173. členu ZOR odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik. Odškodninska odgovornost tožene stranke je torej objektivna in temelji na navedenih določbah ZOR. Tožena stranka navaja, da ji je A. A., ki je ustrelil tožnico in jo poškodoval, protipravno vzel pištolo, zaradi česar je na podlagi 175. člena ZOR odgovornost za škodo od te pištole prešla nanj. Toda v zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni ustrezno zavarovala orožja. To tožena stranka v reviziji po eni strani zanika, ko navaja, da je zagotovila vse pogoje za varno hrambo orožja, po drugi strani pa priznava, da odgovarja za nepravilno ravnanje dežurnega policista, ki je omogočil A., da je vzel pištolo. Ne glede na to, da je s prav tako obrazložitvijo tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala del odgovornosti, pa je za revizijsko sodišče obvezna dejanska ugotovitev obeh sodb, temelječa na izvedenih dokazih, da je tožena stranka zanemarila varstvo orožja in na ta način omogočila, da je prišel do pištole. To pa je razlog, da se tožena stranka ne more ekskulpirati na podlagi 175. člena ZOR in zato ostaja neizpodbita njena objektivna odgovornost po prej navedenih določbah ZOR. Kadar pa je ugotovljena objektivna odškodninska odgovornost in ta ni izključena s katerim od razlogov iz 175., 176. ali 177. člena ZOR, je lahko soodgovornost tretjega le solidarna. V takem primeru se v pravdi med oškodovancem in več soodgovornimi osebami deleži odgovornosti ne ugotavljajo. To je pridržano za postopek, v katerem dolžniki med seboj poračunavajo plačila v skladu z deleži svoje odgovornosti (423. člen ZOR). V obravnavani zadevi neposredni povzročitelj škode A. ni več živ in zato ne more biti odškodninsko odgovoren. Njegove hipotetične odgovornosti pa ni potrebno ugotavljati tudi zato, ker to glede na vsebino solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR ne bi moglo vplivati na obseg odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici v tej pravdi.

Po ugotovitvah sodb prve in druge stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju dr. B. R. in na tožničini izpovedi, je tožnica utrpela zelo hude poškodbe. Zdravljenje je bilo mučno in dolgotrajno. Poškodovani so bili izredno občutljivi organi. Tožnica je pri polni zavesti prestala smrtni strah in nato utemeljen hud strah za uspeh zdravljenja. Pri komaj dvajsetih letih je ostala skažena po obrazu in po vratu. Po ugotovitvi izvedenca je 35-odstotna invalidka. Te povsem na kratko povzete ugotovitve zadostujejo, ker tožena stranka v reviziji izrečno navaja, da nima pomislekov na ugotovitve izvedenca. Iz navedenega pa sledi, da pomeni prisojena odškodnina v zneskih 2.000.000,00 SIT za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, 700.000,00 SIT za primarni in sekundarni strah, 1.300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 2.300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno satisfakcijo za navedne oblike nepremoženjske škode. Odškodnina je določena v okvirih, ki jih je postavila sodna praksa, in po merilih, ki jih določa ZOR v 200. in 203. členu. Tožena stranka posebej osporava odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar je odškodnina tudi za ti dve obliki nepremoženjske škode določena pravilno. Ni mogoče podcenjevati tožničinih duševnih bolečin v zvezi s tem. Pri tem je zlasti treba upoštevati njeno mladost, saj je v tej življenjski dobi zunanjost in sposobnost za življenjske aktivnosti posebno pomembna.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).