Jedro

Pokojni Z.N. je brez večjih težav uspel pridobiti službeno orožje tudi v času, ko ni bil v službi, s tem pa je, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, tožena stranka zanemarila svojo varstveno dolžnost in dopustila, da je storilec orožje vzel in ga kasneje tudi uporabil.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki odškodnino v višini 6.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 494.989,00 SIT z enakimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Zoper obsodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za škode, povzročene v zvezi z opravljanjem službe tožena stranka odgovorna po splošnih pravilih le, če se ugotovi, da je škoda posledica delovanja nevarne stvari ali dejavnosti - objektivna odgovornost, oziroma če je do škode prišlo zaradi zakrivljenega ravnanja oseb, za katere je tožena stranka odgovorna. Ni dokazov, da bi toženka svojo varstveno dolžnost opustila, nasprotno, storila je vse, da bi preprečila nedopustne in protipravne odtujitve orožja, s katerim so razpolagali vojaški policisti v času dežurstva. Orožje je bilo shranjeno v zaklenjeni kovinski blagajni in so z njim lahko v skladu z obstoječim pravilnikom razpolagali le vojaški policisti, kar je bil tudi pokojni Z.N. Imenovani je kot vojaški policist zlorabil svoja pooblastila in je protipravno odtujil službeno orožje, s tem pa storil kaznivo dejanje tatvine. Obstaja tudi utemeljen sum, da je izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, škodo pa je tožnici povzročil s kaznivim dejanjem. Vsa kazniva dejanja je pokojnik izvršil naklepno in iz strogo osebnih razlogov in so s tem podani razlogi, ko je izključena odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo je protipravno in naklepno s kaznivim dejanjem povzročil pri njej zaposlen delavec. Tožnica bi zato lahko škodo uveljavljala neposredno od povzročitelja škode, če bi bili za to podani pogoji. Ker teh pogojev ni, je upoštevajoč načelo pravičnosti del škode dolžna povrniti tožena stranka, ni pa mogoče nanjo v celoti prevaliti bremena nastale škode. Podrejeno se tožena stranka pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine. Meni, da je odmerjena previsoka, predvsem je precenjena tožničina negmotna škoda zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožničine fizične zmožnosti zaradi utrpljenih poškodb niso bistveno zmanjšane, še vedno lahko teče in opravlja domača opravila. Za duševne zmožnosti mora sicer vlagati večje napore, vendar le-te niso občutno zmanjšane. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Opozarja, da je podana odgovornost tožene stranke tudi zato, ker je škodo povzročil njen delavec v zvezi s svojim delom, pri čemer se sklicuje na stališče dr. Stojana Cigoja v knjigi Teorija obligacij- splošni del obligacijskega prava. Tožeča stranka se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča, da je pištola nevarna stvar in je zato pravilna uporaba pravil o objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari. Trditev, da naj bi N. protipravno vzel pištolo, je nedokazana, ta ugovor pa je tudi neupošteven, saj se tožeča stranka pritožuje le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala dokazati, da je N. vzel pištolo z namenom, ohraniti jo kot svojo, česar ji ni uspelo dokazati, niti ji ne bo uspelo. Tožena stranka je odgovorna, da je nastala možnost, da je N. lahko prišel do pištole. Glede višine prisojene odškodnine je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo svojo odločitev in so navedbe tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Glede na prehodno določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka, tožnici objektivno odgovorna na podlagi določil členov 173 in 174 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Kot imetnica nevarne stvari ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji po 175. čl. ZOR, ki bi jo kot imetnico nevarne stvari razbremenili, na obstoj oprostitvenih razlogov po 177. čl. ZOR pa se ne sklicuje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki in tudi pravnimi argumenti prvostopnega sodišča, ki jih pritožbene trditve ne morejo omajati. Tožnica je bila poškodovana dne 24.12.1995, ko jo je s službenim orožjem (pištolo) last tožene stranke ustrelil takrat delavec tožene stranke, Z.N. Da je do škodnega dogodka prišlo zaradi uporabe orožja kot nevarne stvari in da je škodni dogodek povzročil bivši delavec tožene stranke, ni sporno, saj to izhaja tudi iz pritožbenih navedb, enako velja glede dejstva, da je bila službena pištola last tožene stranke. Škodni dogodek se ni pripetil pri delu ali v zvezi z delom pokojnega Z.N., kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, zato so navedbe odgovora na pritožbo v tej smeri zmotne in odgovornost tožene stranke ne more temeljiti na določbah členov 170 do 172. ZOR. Povzročitelj škode namreč v času škodnega dogodka ni opravljal nobenih službenih dolžnosti, njegovega ravnanja pa tudi ni mogoče šteti kot ravnanja v funkcionalni zvezi z delom. Tožena stranka pa se ne more sklicevati na določbo 175. čl. ZOR, po kateri v primeru, če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja imetnik, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren. Na strani tožene stranke je zato dokazno breme in bi morala dokazati, da je ukrepala tako, kot je potrebno, da bi povzročitelju škode onemogočila nenadzorovano uporabo orožja v času, ko ni bil v službi, skratka, da je orožje v tem času dovolj varovala. Izpovedi zaslišanih prič, v času škodnega dogodka delavcev tožene stranke, pa pokažejo ravno obratno, namreč da je pokojni Z.N. brez večjih težav uspel pridobiti službeno orožje tudi v času, ko ni bil v službi, s tem pa je, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, tožena stranka zanemarila svojo varstveno dolžnost in dopustila, da je storilec orožje vzel in ga kasneje tudi uporabil. Zato ni odločilno, ali je pri tem zlorabil svoja pooblastila vojaškega policista ter protipravno odtujil službeno orožje in s tem domnevno storil kaznivo dejanje tatvine, kot pravi pritožba, niti ni odločilno ali je dejanja izvršil naklepno in iz osebnih razlogov, o čemer pa glede na podatke v spisu ne more biti dvoma. Ker tožena stranka v postopku ni dokazala okoliščin, ki bi jo lahko v celoti ali delno razbremenile odgovornosti, bodisi po določbi 175. čl. ZOR ali 177. čl. ZOR, je podana njena odškodninska odgovornost kot imetnice nevarne stvari po 2. odst. 154. člena ZOR. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena s sodbo sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožba zgolj splošno očita sodišču previsoko odmero (razen za postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), zato je na te trditve mogoče odgovoriti le, da so ustrezno upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na odmero posameznih oblik škode ter da je odmerjena odškodnina skladna s sodno prakso v podobnih primerih in z merili, ki jih vsebuje določba 200. čl. ZOR. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara komaj 19 let. Strelna rana na levi strani obraza ji je povzročila zlom leve čeljustnice, odlom telesa drugega vratnega vretenca in raztrganino jezika in grla. Sledeč izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke, so ugotovitve in zaključki prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na posamezne oblike prisojene negmotne škode, izčrpni, logični in zato prepričljivi. To velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je tožnica zaradi posledic nezgode dokaj prizadeta zaradi hude poškodbe glave in poškodbe vratne hrbtenice, zato ne držijo pritožbene navedbe, da njene fizične in duševne zmožnosti zaradi poškodb niso bistveno zmanjšane. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, niti ni ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 354. čl. ZPP/77) je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).