Jedro

Povprečna raven imisij, značilna za urbana okolja v sodobnem času, je okoliščina, upoštevna v okviru presoje pravnega standarda „običajnih mej“ imisij (tretji odstavek 133. člena OZ), torej v okviru temelja tožbenega zahtevka in ne v okviru višine odškodnine zaradi prekomernega hrupa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvotožeči in četrtotožeči stranki vsaki 7.000,00 (sedem tisoč 00/100) EUR, drugotožeči in petotožeči stranki vsaki 1.345,80 (tisoč tristo petinštirideset 80/100) EUR ter tretjetožeči stranki 8.000,00 (osem tisoč 00/100) EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - glede prvotožeče in četrtotožeče stranke od zneska 6.259,40 (šest tisoč dvesto devetinpetdeset 40/100) EUR od 18.12.2006 do 01.07.2008, od zneska 7.000,00 (sedem tisoč 00/100) EUR pa od 02.07.2008 do plačila; - glede drugotožeče in petotožeče stranke od 18.12.2006 do plačila; - glede tretjetožeče stranke od zneska 6.259,40 (šest tisoč dvesto devetinpetdeset 40/100) EUR od 18.12.2006 do 01.07.2008, od zneska 8.000,00 (osem tisoč 00/100) EUR pa od 02.07.2008 do plačila.

V preostalem, to je glede teka zakonskih zamudnih obresti, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.317,67 (štiri tisoč tristo sedemnajst 67/100) EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. “

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka plačati prvotožnici in četrtotožniku vsakemu 7.000,00 EUR, drugotožnici in petotožnici vsaki 1.345,80 EUR ter tretjetožniku 8.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2006 do plačila, ter jim povrniti pravdne stroške v višini 4.317,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo po njenem mnenju samo ugotoviti in utemeljiti, ali in za koliko v konkretnem primeru hrup presega običajne meje oziroma kakšna je tista škoda, ki je še „običajna“, ne pa le nekritično slediti izvedenskemu mnenju, ugotovitve katerega so nepopolne in deloma napačne, na kar je toženka opozorila že tekom postopka. Zlasti je opozarjala, da je izračun obremenitve s hrupom narejen le na najbolj obremenjenih točkah posameznega objekta, ne izvedenec, ne sodišče pa nista upoštevala, da so pri večini objektov imisije hrupa na zadnjih fasadah za cca. 20 dBA nižje kot na sprednjih fasadah. Tako tudi ni bilo ugotovljeno, kolikšne so imisije hrupa na terasah in dvoriščih, kjer se ljudje poleti najpogosteje zadržujejo. Po mnenju toženke hrup ne presega običajnih meja, če so presežene kritične vrednosti. Potrebna je širša razlaga, predvsem primerjava z emisijami ob primerljivih cestah v Republiki Sloveniji, pri čemer je potrebno upoštevati, da se je promet v zadnjih desetih letih tudi v drugih krajih močno povečal. Vsakdo, ki živi v urbanem okolju, zlasti ob tranzitnih cestah, je zato dolžan trpeti bistveno večje imisije kot še pred nedavnim. Upravni predpisi z okoljevarstvenega področja so lahko tako le orientacija, nikakor pa ne morejo biti podlaga za meritorno odločitev. Sodišče prve stopnje je tožnikom prisodilo odškodnino za degradirano okolje, čeprav se njihova trditvena podlaga osredotoča predvsem na težave, ki so jih zaradi povečanega hrupa trpeli v bivalnih prostorih. Ob takšnih trditvah ni toliko pomembno, kolikšen je hrup v zunanjem okolju, temveč intenziteta hrupa v notranjih prostorih, čemur sodišče prve stopnje ni posvečalo zadosti pozornosti (kljub ugovorom toženke) in zato tudi ni ugotavljalo, ali je tudi v notranjosti bivalnih prostorov hrup presegal običajne meje. Ker so po oceni toženke tožniki dokazali pravno priznano škodo le v zunanjem okolju, je prisojena jim odškodnina pretirana, zlasti ob upoštevanju siceršnjega povečanja imisij vseh vrst v urbanih okoljih, dosedanje sodne prakse v podobnih primerih na C in T ulici v MS ter morebitnega soprispevka tožnikov k nastali škodi, ki ga sodišče prve stopnje prav tako ni ugotavljalo. Slednje je nadalje neutemeljeno zavrnilo toženkine dokazne predloge, da se ugotovi, ali in koliko časa je kateri izmed tožnikov dejansko živel na v tožbi navedenem naslovu. Toženka je namreč šele tekom postopka ugotovila, da prvotožnica, drugotožnica in petotožnica na tem naslovu sploh oziroma vsaj pretežni čas niso živele. S pripravljalno vlogo z dne 2.7.2008 so tožniki tožbeni zahtevek zvišali, čemur je toženka nasprotovala. Ker o tem sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega sklepa, je kršilo določbe pravdnega postopka, razen tega pa je tožnikom od celotne prisojene odškodnine neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti že od 18.12.2006. Glede odločitve o stroških pravdnega postopka je toženka še poudarila, da sta bili poleg tožbe in prve pripravljalne vloge za pravdo potrebni le še vlogi, v katerih so se tožniki opredelili do izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. V vseh ostalih so tožniki zgolj ponavljali že povedano, razpravljali o nebistvenih vprašanjih ipd., vsled česar jih ni mogoče šteti za pravdo potrebne stroške. Upoštevajoč vse navedeno je toženka primarno predlagala, da se tožbeni zahtevek prvotožnice, drugotožnice in petotožnice zavrne, odškodnina za tretjetožnika in četrtotožnika pa ustrezno zniža, pri čemer se jima naj zakonske zamudne obresti prisodijo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v katerem je že upoštevan Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), pri tem pa ni storilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določil. 6. V obravnavanem primeru zahtevajo tožniki plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki so jih trpeli zaradi kršitve osebnostne pravice, konkretno zaradi prekomernega posega v njihovo življenjsko okolje v obliki imisij hrupa, povzročenih z odvijanjem težkega mednarodnega tovornega prometa po glavni cesti prvega reda G1-3 do 30.10.2008, ko je bil ves tranzitni promet po njej preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto. Tekom postopka so tožbeni zahtevek spremenili (zvišali), o čemer pa naj po pritožbenem zatrjevanju sodišče prve stopnje ne bi odločilo. Vendar, kot izhaja iz podatkov spisa, je sklep v tej zvezi sodišče prve stopnje sprejelo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18.06.2009. Z njim je spremembo tožbe dovolilo, odločitev o tem je utemeljilo tudi v razlogih sodbe (drugi odstavek na strani 3). Pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz navedenega razloga so zato neutemeljeni.

7. Na naroku za glavno obravnavo dne 18.06.2009 je toženka izrecno navedla, da je zanjo sporna le še višina tožbenega zahtevka, medtem ko je „temelj tožbenega zahtevka nesporen in ga priznava“. V tej zvezi je še navedla, da več ne vztraja pri neposrednem zaslišanju izvedenca, ki mu je bilo v obravnavani zadevi zaupano izvedeniško delo glede zatrjevanih imisij hrupa, kakor tudi ne pri postavitvi novega izvedenca glede tega vprašanja. V takšni procesni situaciji je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo postopek le še z dokazovanjem višine zahtevkov posameznega izmed tožnikov, ne pa tudi z dokazovanjem dejstev v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, kamor sodi med drugim ugotavljanje pravno priznane škode, to je škode, ki „presega običajne meje“ (tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), o (ne)obstoju katere toženka ponovno polemizira v obširnih pritožbenih navedbah. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP namreč priznanih dejstev ni treba dokazovati. Ker gre za dispozitivno ravnanje pravdne stranke, jih sodišče mora vzeti za podlago svoje odločbe, kar je storilo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru. Glede na toženkino priznanje temelja tožbenega zahtevka, ki do konca glavne obravnave ni bilo preklicano, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so imisije hrupa v celotnem upoštevnem obdobju na območju, kjer živijo tožniki, presegale običajno mejo, kar ima (ob izpolnitvi ostalih odškodninskih predpostavk) za posledico toženkino odškodninsko odgovornost po tretjem odstavku 133. člena OZ. Priznanje dejstev je mogoče sicer preklicati, vendar le v postopku, v katerem je bilo dano (prim. tretji odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP in prvim odstavkom 337. člena istega zakona). Toženka bi ga torej lahko preklicala v postopku pred sodiščem prve stopnje, s takšnim preklicem, ki ga z obširnim pritožbenim zatrjevanjem neobstoja prekomernih imisij in očitki bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva, podaja šele v pritožbenem postopku, pa ne more biti uspešna, zlasti, ker ni niti pojasnila, zakaj takšnega preklica ne bi mogla podati že prej, torej v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene navedbe v zvezi s temeljem toženkine odškodninske odgovornosti so zato neutemeljene, vključno z (sicer pavšalno podanimi) navedbami o neupoštevanju soprispevka tožnikov k nastali škodi, ki jih toženka nenazadnje podaja prvič šele v pritožbi in jih zato kot prepoznih niti ni mogoče upoštevati (da jih ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni niti zatrjevala – prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno stališče, da prvotožnica, drugotožnica in petotožnica niso upravičene do odškodnine iz obravnavanega naslova, ker naj v vtoževanem obdobju ne bi (vsaj ne pretežni čas) živele na naslovu HM 30, to je na naslovu, kjer bi bile izpostavljene prekomernim imisijam, o katerih teče predmetni postopek. Takšen ugovor in dokazne predloge, s katerimi bi se naj dokazoval, je toženka podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi izkazala, da ji brez svoje krivde ni mogla podati že prej (prvi do peti odstavek 286. člena ZPP). Ker nezadostna skrbnost toženke pri preverjanju prebivališča tožnikov ne more biti opravičljiv razlog za poznejše navajanje dejstev in dokazov v tej zvezi, jih kot prepozne v smislu 286. člena ZPP ni (bilo) mogoče upoštevati, kar vse je v obširnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in se nanje sklicuje, pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (peti in šesti odstavek na strani 4 ter prvi do četrti odstavek na strani 5 izpodbijane sodbe). Upoštevajoč navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z dejanskim prebivališčem tožnic, prav tako pa so prepozne in zato neupoštevne dodatne (nove) navedbe ter k pritožbi predložene listine, ki naj bi izkazovale kraj takšnega prebivališča (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pri odmeri odškodnine iz obravnavanega naslova je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, t.j. določil 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V njem so najprej naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriterij). Drugi odstavek 179. člena OZ določa še dodatne kriterije, in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami, in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metod ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v navedenem obsegu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožnikom odmerilo primerno denarno satisfakcijo.

10. Iz negrajanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je cesta G1-3, ob kateri živijo tožniki, uvrščala med izredno hrupne cestne odseke. Razlog za tolikšen hrup je bil namreč v izrazito visokem deležu cestnega prometa, zlasti prometa težkih tovornih vozil, ki je iz leta v leto naraščal. V celotnem upoštevnem obdobju, t.j. od 03.01.2004 do 30.10.2008, so bile tako na lokaciji, kjer živijo, mejne vrednosti hrupa ne le dosežene, ampak celo presežene. Vso to obdobje so bile krepko presežene celo kritične vrednosti hrupa. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečeval promet tovornih vozil v bližnjem križišču ter ustavljanje avtobusov in tovornih vozil na avtobusni postaji, locirani na nasprotni strani stanovanjske hiše tožnikov. Zaradi hrupa in tresljajev, ki so bili prisotni 24 ur na dan tekom celotnega tedna (zaradi omejitev, ki jih določa Odredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, v nekoliko manjši meri le ob vikendih, praznikih in dela prostih dnevih), se tožniki zunaj stanovanjske hiše skoraj niso mogli zadrževati, okna njihove stanovanjske hiše so ohranjali pretežno zaprta, vsled česar je bilo ovirano tudi zračenje stanovanjskih prostorov, morali so govoriti glasneje, ovirani so bili pri gledanju televizije in poslušanju radia, ponoči so se prebujali. V posledici navedenega so bili nenaspani, utrujeni, razdražljivi in tudi v medsebojnih odnosih konfliktno razpoloženi, mladoletni drugotožnica in petotožnica pa sta bili zaradi hrupa precej bojazljivi, velikokrat sta se prestrašili in jokali, kar je posledično vplivalo na vse družinske člane, zlasti ker so spali v isti spalnici. Vse te okoliščine, relevantne za odmero odškodnine, kakor tudi okoliščine, da se stanovanjska hiša tožnikov nahaja v neposredni bližini ceste, po kateri se je odvijal moteči promet (od ceste je oddaljena le 2 metra, okno spalnice je obrnjeno proti cesti), ter upoštevno trajanje izpostavljenosti prekomernemu hrupu (skoraj 5 let) je sodišče prve stopnje upoštevalo in jih glede na sodno prakso v primerljivih primerih z odmero odškodnine v višini 8.000,00 EUR za tretjetožnika, za prvotožnico in četrtotožnika vsakemu v višini 7.000,00 EUR ter za drugotožnico in petotožnico vsaki v višini 1.345,80 EUR tudi materialnopravno pravilno ovrednotilo. Upoštevati je namreč potrebno tudi, da so se prvotožnica kot brezposelna oseba, tretjetožnik kot upokojenec (pred tem pa kot kmetovalec) in četrtotožnik kot kmetovalec pretežno zadrževali doma, kar že samo po sebi narekuje odmero odškodnine v višjem znesku, saj so bili tudi imisijam izpostavljeni tekom celotnega dneva. Neposredno sta bili negativnim vplivom imisij, čeprav v manjši meri, izpostavljeni tudi mladoletna drugotožnica (razen v času varstva v vrtcu ter kasneje v času šolskega pouka), ki je bila zaradi motenega počitka nenehno utrujena in brezvoljna za učenje, kakor tudi mladoletna petotožnica. Slednja je bila izpostavljena imisijam tekom celotnega dneva, saj je ostajala v varstvu doma in je kljub svoji starosti (rojena v letu 2006) po prepričanju sodišča druge stopnje prav tako trpela zaradi njihovih negativnih vplivov. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine je glede na navedeno neutemeljeno.

11. Povprečna raven imisij, značilna za urbana okolja v sodobnem času, je okoliščina, upoštevna v okviru presoje pravnega standarda „običajnih mej“ imisij (tretji odstavek 133. člena OZ), torej v okviru temelja tožbenega zahtevka in ne v okviru višine odškodnine zaradi prekomernega hrupa. Ker je temelj toženka priznala, pritožbeno sklicevanje na siceršnjo vedno večjo obremenjenost urbanih okolij z imisijami vseh vrst ne more biti upoštevno, zlasti ne pri presoji materialnopravne pravilnosti odmere odškodnine iz obravnavanega naslova. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih se toženka sklicuje na odločitve v zadevah oškodovancev, stanujočih na C in T ulici v MS, pa je le še dodati, da glede na zgoraj opisane kriterije za odmero odškodnine za nepremoženjsko obliko škode neposredna primerjava absolutnih zneskov odškodnin, ki so bili prisojeni v primerih sodne prakse, ni mogoča. Poleg številnih objektivnih kriterijev (npr. oddaljenosti od vira imisij, kontinuitete izpostavljenosti imisijam, poklicnega statusa...), ki se v posameznih življenjskih situacijah niti ne pojavljajo v identičnih kombinacijah, je potrebno vedno upoštevati tudi subjektivne kriterije, zlasti dejstvo, da je posameznik neponovljiva celota, v subjektivni sferi katerega se (čeprav podobne) škodne posledice odrazijo vselej na edinstven način. Ob upoštevanju navedenega ter dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zgolj s sklicevanjem na (v objektivnem pogledu) primerljiv primer sodne prakse še ne more biti utemeljeno, zlasti upoštevajoč, da konkretna sodna odločitev nima učinkov formalnega pravnega vira, na katerega bi bilo sodišče vezano.

12. Medtem ko je torej pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine neutemeljena, pa toženka v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti utemeljeno opozarja na dejstvo, da so prvotožnica, tretjetožnik in četrtotožnik tožbeni zahtevek tekom postopka zvišali (ne pa tudi drugotožnica in petotožnica – ti sta tekom postopka tožbeni zahtevek znižali s prvotno zahtevanih 2.086,40 EUR na 1.345,80 EUR) in sicer s pripravljalno vlogo z dne 02.07.2008. Medtem ko so prvotno (s tožbo) zahtevali vsak po 6.259,40 EUR odškodnine, so z navedeno pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek zvišali in zahtevali prvotožnica in četrtotožnik vsak po 7.000,00 EUR odškodnine, tretjetožnik pa 8.000,00 EUR odškodnine. Ker pred postavitvijo določenega zahtevka stranka ne more biti v zamudi, pripadajo navedenim tožnikom zakonske zamudne obresti od zvišanega dela zahtevka šele od dneva, ko so ga postavili, torej od 02.07.2008 in ne že od toženkinega odgovora na njihove predpravdne odškodninske zahtevke, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbi zoper obrestni del sodbe sodišča prve stopnje je zato sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) tako, da je prvotožnici in četrtotožniku od zneska 7.000,00 EUR, tretjetožniku pa od zneska 8.000,00 EUR, priznalo zakonske zamudne obresti šele od 02.07.2008 do plačila, od prvotno vtoževanih 6.259,40 EUR pa od 18.12.2006. 13. Ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb glede stroškovne odločitve sodišče druge stopnje ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP ter opravilo materialnopravno pravilno odmero priglašenih pravdnih stroškov, t.j. skladno z določilom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje kritično ocenilo potrebnost posameznih vlog tožnikov. Vrsto priglašenih stroškov ni priznalo, precej je znižalo tudi število točk v primerjavi s številom priglašenih pripravljalnih vlog. Pri tem ne gre prezreti, da veljajo načela, ki ji citira toženka, tudi zanjo. Kljub temu je tudi sama v postopku vložila kar sedem pripravljalnih vlog in je za sestavo vseh priglasila pravdne stroške. Prezreti tudi ne gre, da se tovrstni masovni spori vodijo prav zaradi ravnanja toženke, ki je, čeprav zanje obstaja že ustaljena sodna praksa, šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo priznala temelj svoje odškodninske odgovornosti. Upoštevajoč navedeno je pritožbena graja stroškovne odločitve neutemeljena.

14. Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje odločitve o stroških pravdnega postopka ni spreminjalo. Kriterij za razdelitev bremena pravdnih stroškov je namreč uspeh stranke z glavnim zahtevkom, sprememba odločitve sodišča prve stopnje pa se nanaša le na zakonske zamudne obresti kot akcesorno terjatev. Ker zaradi tega posebni stroški niso nastali, krije toženka tudi sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).