Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnikov je od ceste oddaljena 2 metra, vsi trije (prva tožnica je bila brezposelna, medtem ko sta tretji in četrti tožnik kmeta) so se v relevantnem obdobju zadrževali pretežno doma; nasproti stanovanjske hiše je avtobusna postaja, v njeni neposredni bližini pa križišče, kar je bilo posebej moteče zaradi posledičnega ustavljanja, speljevanja in zaviranja vozil.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka mora prvi tožnici, tretjemu in četrtemu tožniku v 15 dneh plačati vsakemu po 6.500 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.259,40 EUR od 18. 12. 2006 do 1. 7. 2008, od 6.500 EUR pa od 2. 7. 2008 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v povrniti 4.317,67 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v sodbi sodišča prve stopnje.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 30,90 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 272,19 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine prvi tožnici in četrtemu tožniku vsakemu v višini 7.000 EUR, drugi in peti tožnici vsaki v višini 1.345,80 EUR in tretjemu tožniku v višini 8.000 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zamudnih obrestih za čas od 18. 12. 2006 do 1. 7. 2008 (ko je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek) spremenilo tako, da je tožena stranka prvi tožnici in tretjemu ter četrtemu tožniku (za ta čas) dolžna plačati obresti od 6.259,40 EUR, in se tožbeni zahtevek glede obresti od višjih zneskov v tem obdobju zavrne. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 169/2010 z dne 17. 9. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine za prvo, tretjo in četrto tožečo stranko.

Navedbe revidentke

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvo tožnico in četrtega tožnika za vsakega za 3.500 EUR nižja odškodnina od prisojene, za tretjega tožnika pa za 4.000 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Odgovor nasprotne stranke

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam tožene stranke in opozarja na konkretne okoliščine primera. Prilaga sodbe Višjega sodišča v Mariboru in meni, da gre za podobne zadeve s primerljivo prisojenimi odškodninami. Soglaša z razlogi nižjih sodišč in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke so ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/1308 Maribor – Gornja Radgona, zaradi katerega so prva tožnica in tretji ter četrti tožnik v obdobju 58 mesecev, tj. od začetka januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam, je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki se obravnavajo pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi ulici in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2,000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2,100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj pomenilo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem merilom je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine. Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Prvič, intenzivnost imisij se je tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 - 2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan – večer - noč in nočnega hrupa, v letih 2006 - 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil že po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je bil vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega je primerna odškodnina tožnikom, ki sodijo v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, znesek za vsakega po 6.500 EUR, tj. približno šest in pol povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 2 metra. Vsi trije (prva tožnica je bila brezposelna, medtem ko sta tretji in četrti tožnik kmeta) so se v relevantnem obdobju (58 mesecev) zadrževali pretežno doma. V tako določeni odškodnini sta upoštevani tudi ugotovitvi, da je nasproti stanovanjske hiše avtobusna postaja in da je v njeni neposredni bližini križišče, kar je bilo posebej moteče zaradi posledičnega ustavljanja, speljevanja in zaviranja vozil. 13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se prisojeni zneski odškodnin zmanjšajo za vse tri tožnike na 6.500 EUR, in da se v presežku do zahtevanih 7.000 EUR oziroma 8.000 EUR (tretji tožnik) tožbeni zahtevki zavrnejo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ta sprememba je zahtevala spremembo posameznih zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti. Spremenjeni uspeh v pravdi je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje.

14. Ker so tožniki prvotno zahtevali odškodnine v višini za prvo tožnico in tretjega ter četrtega tožnika za vsakega po 6.259,40 EUR ter za drugo in peto tožnico za vsako po 1.345,80 EUR, sprememba tožbe, s katero so zvišali zahtevke na 7.000 EUR za prvo tožnico in za četrtega tožnika ter za tretjega tožnika na 8.000 EUR, pa je bila dovoljena šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je glede na prisojeni znesek odškodnine treba šteti, da so v postopku na prvi stopnji z zahtevkom uspeli v celoti. Sprememba pravnomočne sodbe tako ni narekovala spremembe odločitve o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Upoštevaje 11 % uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (skupaj je bilo tožnikom na prvi stopnji prisojeno 24.691,60 EUR, tožena stranka pa je s pritožbo uspela prisojeni znesek zmanjšati na 22.191,60 EUR), ji je tožeča stranka dolžna povrniti tolikšen delež potrebnih stroškov tega postopka. Strošek za sestavo pritožbe in materialne stroške znaša skupno 280,92 EUR. Tožeča stranka je torej dolžna toženi stranki povrniti 30,90 EUR.

16. Upoštevaje 22 % uspeh tožene stranke v revizijskem postopku (tožena stranka je v reviziji zahtevala skupno znižanje prvi tožnici in tretjemu ter četrtemu tožniku prisojenih odškodnin za 11.000 EUR, uspela pa je z znižanjem v višini 2.500 EUR), ji je tožeča stranka dolžna povrniti tolikšen del njenih stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo revizije, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 78 % stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na revizijo. Stroški tožene stranke znašajo skupno 351,15 EUR (upoštevaje uspeh 77,25 EUR), stroški tožeče stranke pa 448 EUR (upoštevaje uspeh 349,44 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 272,19 EUR stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.