Jedro

Izvenzakonska skupnost je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Za izvenzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna. Stališče sodne prakse je, da je pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo družine že od prej, potrebna zadržanost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženkama povrniti 780,87 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je med tožnico in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato tožnici pripada zakonita dedna pravica po zapustniku in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. V pritožbi tožnica uvodoma navaja, da se pritožuje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Dejstvo, da partnerja ne bivata skupaj, ne izključuje obstoja izvenzakonske skupnosti. Tudi obstoj skupnega premoženja ni pogoj za nastanek in priznanje obstoja ekonomske skupnosti. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno. Dejstvo je, da sta postala partnerja v starejših letih, imela sta že vsak svoje posebno premoženje (stanovanje in hišo), zato ni bilo objektivnih okoliščin niti potreb, da bi ustvarjala skupno premoženje. Denarna sredstva sta namenjala drugim aktivnostim. Obstojijo objektivne in opravičljive okoliščine zaradi katerih nista živela skupaj na istem naslovu, čeprav sta bila izvenzakonska partnerja. Delo enega partnerja ali obiski družine so po sodni praksi take okoliščine (II Ips 264/2010). Razlog, da od ponedeljka do četrtka nista bivala na istem naslovu, je v tem, da je A. A. pomagal hčerki in vnukinjam. Več kot polovico tedna sta živela skupaj, kar so potrdile priče. V tem času so obstajali vsi elementi zunajzakonske skupnosti: skupno bivanje, notornost skupnosti, medsebojna čustvena navezanost in povezanost, prala mu je, skupaj sta kuhala. O teh elementih zunajzakonske skupnosti za obdobje do 9. 3. 2011 sodba nima razlogov. Obstajala je ekonomska skupnost, saj sta skupaj kupovala in skupaj hodila na vikende ali k sorodnikom, stroške pa sta si delila. Zaključek sodišča, da je slika medsebojnega odnosa in življenja za čas pred 9. 3. 2011 prazna, pavšalna in neprepričljiva, je napačen. Sodišče ji neutemeljeno odreka verodostojnost in razlogov za tako odločitev ne pojasni. V delu, kjer se ne opredeli do zaslišanj M. Š., D. J., M. S., M. H. Š. in A. H., se sodbe ne da preizkusiti. Daleč od resnice je ugotovitev, da je šlo za hipotetična ugibanja prič; šlo je za konkretne in dejanske izpovedbe prič, s katerimi so se družili. Za obdobje po 9. 3. 2011, ko je pokojni A. A. začel bivati pri njej, pa je sodišče naredilo zmotno dokazno oceno, ko ni štelo za dokazano, da je imel namen trajno bivati pri njej. Priča M. M. je zainteresirana za uspeh toženk v postopku, saj sta njeni sestrični, nikoli po letu 2011 ni obiskala A. A. A. A. je vedel, kakšna je prognoza zdravljenja njegove bolezni, že zato navedba o začasnem bivanju ni resnična. Tudi sama je bolna, zato plačane pomoči ne bi nikoli prevzela. Ker tudi sodišče ugotovi, da plačilo za pomoč ni potrjeno, je dokazna ocena nelogična in neživljenjska. Splošno znano je, da se v času hude bolezni ljudje zatekajo po pomoč k družini, ne pa k prijateljem. Nobenega razloga ne bi imela za prevzem skrbi za A. A., če ne bi šlo za njenega zunajzakonskega partnerja. Zakaj sodišče meni, da naj pokojni ne bi imel namena in volje trajno bivati pri njej, ne pojasni. Dejstvo, da ni uradno spremenil naslova stalnega bivališča, je brezpredmetno. Dejstvo prijave začasnega bivališča pa ne kaže na to, da pokojni ni izoblikoval volje, da bi se pri njej za stalno naselil. Iz njenega zaslišanja izhaja, da sta imela z A. A. skupne finance, da sta nakupovala skupaj in ko sta kam šla, sta si delila kot partnerja, živela sta kot mož in žena, čustveno in materialno povezana. Tudi do tega se sodišče ne opredeli. Ni res, da bi stroške v zvezi z zdravljenjem in oskrbo partnerja štela za njegove in ne za skupne stroške. Vse to je organizirala ona in bila je pooblaščena na njegovih računih, pred tem pa razpolagala z njegovo bančno kartico, on pa z njeno. Tudi to, da so pravdne stranke skupaj naročile parto, kaže, da je bila več kot le prijateljica pokojnega. Dve leti in pol skupnega bivanja ni časovno kratko skupno bivanje. Obstoj zunajzakonske skupnosti tudi za toženki za časa življenja njunega očeta ni bil sporen, sporen je postal potem, ko sta izvedeli, da je imel pokojni nezakonskega sina, kateremu je namenil denarna sredstva. Ker je zmotna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili. Obrazloženo nasprotujeta vsem pritožbenim navedbam in pritrjujeta razlogom prvostopenjskega sodišča. Opozarjata, da pritožba vsebuje nove navedbe in dejstva, materialnopravna stališča pa prikazuje izven konteksta, kakršnega je predstavilo sodišče prve stopnje. Višjemu sodišču zato predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglašata stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče pritožbe, da je pri ugotavljanju obstoja izvenzakonske skupnosti treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Ravno to je v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje, medtem ko pritožba spregleda posamezne bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, nekaterim pa daje pomen, ki je izven konteksta ugotovljenih dejstev. Sprejeto odločitev je sodišče toliko obrazložilo, da je preizkus sodbe mogoč; kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je 8. členu ZPP skladna - celostna. Na podlagi nje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva in jih materialnopravno pravilno interpretiralo. Skladno z 10. členom Zakona o dedovanju (ZD) bi tožnica po pokojnem A. A. dedovala, če bi dokazala, da je z njim živela v izvenzakonski skupnosti (prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Izvenzakonska skupnost je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Za izvenzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna. Stališče sodne prakse je, da je pri odločanju o obstoju izvenzakonske skupnosti starejših oseb, ki imajo družine že od prej, potrebna zadržanost.1

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnica ves čas obravnavanega obdobja živela v svojem stanovanju na C., skupaj z bratom, A. A. pa do 9. 3. 2011 v svojem stanovanju v stanovanjski hiši na A., ki jo je zgradil skupaj s pokojno ženo, v isti hiši živi tudi prva toženka z družino; - pokojni A. A. in tožnica sta od konca leta 1999 oziroma vsaj od leta 2000 ali kakšno leto kasneje skupaj preživljala vikende, hodila sta na izlete, prireditve, pokojnikov vikend, obiskovala tožničine sorodnike in prijatelje, imela sta intenziven odnos, bila obojestransko čustveno naklonjena; - da je A. A. prvi toženki pojasnil, da s tožnico ne bosta živela skupaj, saj njuno razmerje ni te vrste in sta samo prijatelja; - da je bila leta 1999 tožnica stara 68 let, A. A. pa 73 let; - da je A. A. je vse do leta 2011, ko je zbolel za rakom, živel zelo aktivno in družabno, imel je veliko različnih prijateljev in z različnimi družbami počel različne stvari; - da je bil zelo navezan na svoj dom na A. ter hčeri in vnukinji, za njih je med tednom kuhal, živel je samostojno, imel svoje gospodinjstvo, v celoti je sam skrbel za svoje stanovanje; - da je od 9. 3. 2011 do smrti 10. 10. 2013 A. A. bival v tožničinem stanovanju na C., zaradi raka je potreboval pomoč, ki mu jo je brezplačno nudila tožnica, pomoč mu je nudil tudi tožničin brat, ki je zdravnik, dokler je bil pokreten, je redno hodil v svoje stanovanje na A. in zanj skrbel, stalno prebivališče je imel vse do smrti prijavljeno na C., ko je bil že nepokreten, pa je imel prijavljeno tudi začasno bivališče na C.; - da sta tožnica in A. A. imela vsak svoje redne prihodke - pokojnino in to v višini, ki je vsakemu od njiju zadoščala za samostojno življenje, ko je bil nepokreten, je A. A. tožnico pooblastil na obeh svojih računih; - nobenih večjih skupnih nakupov ali investicij nista izvedla in nista pridobila skupnega premoženja, od preselitve k tožnici je A. A. prispeval k stroškom za hrano in tožnica je iz njegovega denarja plačevala stvari in dodatno oskrbo (fizioterapija) zanj; - A. A. je priči M. M. rekel, da bo šel k tožnici le začasno, dokler se ne pozdravi, sicer pa bi bil raje doma v hiši na A. 8. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je A. A., dokler ni zbolel, skupaj s tožnico preživljal le vikende, torej dejansko dva dni v tednu, pritožba ne izpodbije. Le tožnica je, ko je bila zaslišana, bolj mimo grede omenila, da je A. A. kdaj prišel k njej tudi že v četrtek. Tudi če je to res, še ne pomeni, da je pri njej bival več kot polovico tedna, kot skuša prikazati pritožba. Niti tožnica sama ni izpovedala, da bi A. A. k njej hodil redno že ob četrtkih. Iz izpovedb prič in toženk pa ne izhaja nič drugega kot to, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče: skupaj sta preživljala vikende, praznike in počitnice; skratka dni, ko A. A. ni bil doma in kuhal za svoje bližnje. Višje sodišče pritrjuje tudi oceni izpovedbe tožnice. Njena izpovedba o skrbi za A. A. predno se je preselil v stanovanje na C. ni prepričljiva. Iz prepisa zvočnega zapisa njenega zaslišanja ne izhaja, da bi ji bilo treba posamezna vprašanja zastavljati večkrat zato, ker ni slišala ali razumela vprašanja. Tožnica ni nikoli rekla, da ne sliši ali razume vprašanja, temveč je kljub jasnemu vprašanju govorila o drugih stvareh, kot pa je bila vprašana. Razlog zakaj sodišče ni verjelo tožnici, da sta postala z A. A. intimna, je iz izpodbijane sodbe razviden - ker tožničina izpovedba ni bila prepričljiva, pa tudi glede na njuno starost. Priče, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, so sicer res izpovedovale, da so odnos med tožnico in A. A. dojemali kot partnerski. Vendar pa pritožba spregleda, da so izpovedovale tudi, da jim pa ni znano, kako sta imela urejena finančna razmerja. Razen tega je bilo tem pričam o njunem razmerju znanega le to, kar so zaznavale, ko so bili skupaj na izletih in drugih druženjih, ne pa tudi kako sta živela sicer (večino časa ločeno, tožnica s svojim bratom na C., A. A. pa v svojem stanovanju na A.). Zakaj sodišče ni podrobneje razčlenilo izpovedbe prič M. Š., D. J., M. S., M. H. Š. in A. H. je obrazloženo v 29. točki izpodbijane sodbe. Glede na to, da gre za priče, ki so se s tožnico in A. A. družile le, ko sta bila skupaj (izletih, srečanjih, ipd.), je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da gre samo za njihovo ugibanje. Ni jim namreč bila znana celotna slika njunega življenja in medsebojnega odnosa.

9. Pravilno je stališče pritožnice, da obstoj skupnega premoženja ni pogoj za obstoj ekonomske skupnosti. Vendar pa stališča, da je skupno premoženje neobhodni pogoj za ugotovitev ekonomske skupnosti, ki pa je eden od elementov obstoja izvenzakonske skupnosti, v izpodbijani sodbi ni. Pravilno je sodišče prve stopnje kot enega od dejstev, ki kaže na to, da med tožnico in pokojnim A. A. ni bilo izvenzakonske skupnosti, upoštevalo tudi nesporno dejstvo, da nista ustvarila skupnega premoženja. Ni sicer nujno, da zakonski ali izvenzakonski partnerji ustvarijo skupno premoženje, je pa skupno pridobivanje materialnih dobrin ena od okoliščin, ki ločuje nedružinske od družinskih članov. Ni življenjsko, da bi poleg potomcev dedovala oseba, ki z zapustnikom ni pridobivala premoženja, ki se deduje. Tudi ljudje v starejših letih, ki imajo zagotovljeno eksistenco, imajo še potrebe po materialnih dobrinah. Če imajo namen ustvariti si novo partnersko zvezo, partnerja običajno skupaj skrbita za in urejata posebno premoženje drug drugega. Tožnica niti ne zatrjuje, da sta s pokojnim A. A. skupaj investirala v eno ali drugo stanovanje, kupila kakšne vrednejše premične stvari (avto, stanovanjska oprema, oprema za razvedrilo in počitnice ipd.). Ker tožnica ni izkazala niti ene skupne investicije v materialne dobrine v vseh letih skupnega druženja in ob ugotovitvah, da sta vsak skrbela za svojo nepremičnino, da je A. A. med tednom živel sam in finančno povsem samostojno, kadar sta bila s tožnico skupaj pa sta si stroške delila, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da obstoj ekonomske skupnosti med njima ni (zanesljivo) dokazan. Da bi A. A. kdaj izključno zase dvignil oziroma trošil "tožničin denar", ni ugotovljeno, tudi ne, da mu je tožnica med tednom likala in prala.

10. Razlogov za to, da z A. A. nista ves čas živela skupaj, tožnica ni izkazala. Oba sta bila upokojena, torej brez službenih obveznosti in oba sta živela v L. Glede na to ni najti objektivnih ovir, ki bi jima preprečevale, da bi skupaj zaživela v stanovanju enega ali drugega. Če bi se A. A. preselil k tožnici, bi se lahko vsak dan vrnil na A. in tam skuhal kosilo za hčeri in vnukinji, če pa bi se tožnica preselila k njemu, bi pa lahko skupaj skuhala za vse. Dejstvo, da med tednom nista živela skupaj, kaže na pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da A. A. ni čutil potrebe in želje, da bi živel s tožnico kot izvenzakonsko partnerico. Očitno jo je kljub čustveni navezanosti imel le za prijateljico. Pritožba pri svojih interpretacijah spornega razmerja spregleda ugotovitev sodišča, da je svoji hčerki - prvi toženki povedal, da s tožnico ne misli živeti in z njo deliti premoženja družine ter da je M. M., ko je šel živet k tožnici, povedal, da gre tja le začasno, dokler bo zaradi bolezni potreboval nego. Izpovedbe M. M. pritožba ne izpodbije. Kar nekaj ljudi z diagnozo raka se pozdravi in precej jih vsaj nekaj obdobij lahko živi brez stalne pomoči drugih. Glede na čustveno navezanost tožnice na A. A. ji očitno to, da je bila tudi sama bolna, ni preprečevalo, da je v času bolezni skrbela zanj. Čustvena navezanost ni edini pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti. Obstajati mora želja in volja obeh partnerjev za trajno vzajemno zadovoljevanje tako čustvenih kot socialnih in ekonomskih potreb partnerjev. Če bi ta obstajala tudi s strani A. A., ni videti razloga, da je vse do svoje bolezni s tožnico preživljal le vikende in praznike, torej dni, ko ni kuhal za hčeri in vnukinji, ter počitnice, ko si je očitno "vzel dopust" in ni kuhal za svoje potomce ter skrbel za svoje stanovanje. Tak način življenja kaže, da je A. A. za svojo družino smatral hčerki in njune potomce, za svoj dom pa hišo na A. Višje sodišče pripominja, da je tudi tožnica v svoji izpovedbi kot dom A. A. navajala stanovanje v hiši na A. (izpovedala je npr., da se je vračal "domov"). Šele ko je hudo zbolel, je šel živet k tožnici, ker se je sama ponudila, da bo skrbela zanj. Dokler je mogel, se je še vedno vračal na A. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica stvari in storitve (bolniška postelja, fizioterapija, medicinska sestra) za A. A. plačevala iz njegovih sredstev, zato jo je tudi pooblastil na računih. Tega pritožba ni uspela izpodbiti, saj golo zanikanje določenega ugotovljenega dejstva ne zadostuje. Kje ima kdo prijavljeno bivališče, samo po sebi sicer ni odločilno, v povezavi z drugimi ugotovljenimi okoliščina pa to, da je imel A. A. na C. prijavljeno le začasno prebivališče, kaže, da je kot svoj dom še vedno smatral stanovanje na A. Kakšna je bila osmrtnica in zahvala, glede na to, da tožnica ne zatrjuje, da je bila taka želja pokojnega, ni relevantno.

11. Glede na trditve tožeče stranke, da ji je zapustnik zaupal, da ima izvenzakonskega sina, kateremu je izročila na dan smrti iz zapustnikovih računov dvignjen denar, pritožbeno sodišče še dodaja, da v kolikor te trditve držijo, je treba tožbeni zahtevek zavrniti tudi zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Nezakonski otrok je namreč dedič, dediči pa so do razdelitve zapuščine v dediščinski skupnosti (145. člen ZD) in so enotni nujni sosporniki (196. člen ZPP). V postopku morajo biti zajeti vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi pasivni strani.

12. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi šlo za obojestransko pričakovano in nameravano trajno skupno bivanje zaradi zadovoljevanja čustvenih, socialnih in ekonomskih potreb obeh partnerjev, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožnica, ker s pritožbo ni uspela, toženkama povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki sta jih imeli v pritožbenem postopku. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo (list. št. 315) in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Priznalo je 1375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (prvi odstavek tar. št. 21 OT), materialne stroške 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) to vse skupaj znese 780,87 EUR. Dosojene stroške postopka mora tožnica toženkama povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Prim. sodbo VS RS II Ips 106/2006.