Jedro

Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstvo izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga že večkrat poudarilo, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 942,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč nižjih stopenj**

1. Tožnica v predmetni pravdi zahteva ugotovitev dedne pravice po pokojnem A. A., preminulem dne 10. 10. 2013, s katerim naj bi od 3. 10. 1999 do njegove smrti živela v zunajzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da med tožnico iz pokojnim ni obstajala skupnost, katere namen bi bil trajno skupno bivanje zaradi zadovoljevanja čustvenih, socialnih in ekonomskih potreb obeh partnerjev. Bivanje pokojnega pri tožnici je bilo le začasne narave, to je zgolj v obdobju, ko je (zaradi bolezni) potreboval stalno oskrbo in pomoč.

2. Pritožbena instanca je takšnemu razlogovanju pritrdila in tožničino pritožbo zavrnila.

3. Tožnica je zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo (pravočasno) vložila revizijo, na katero sta toženki obrazloženo in pravočasno odgovorili. Obe pravdni stranki tudi priglašata stroške revizijskega postopka.

**Jedro revizijskih navedb**

4. Uvodoma velja poudariti, da je revizija precej obširna, redundantna, predvsem pa v občutnem delu predstavlja dobeseden prepis pritožbenih navedb. Vrhovno sodišče zato na tem mestu zgolj strnjeno povzema skupne imenovalce posameznih revizijskih očitkov, v kolikor je to potrebno za določitev okvirov revizijskega preizkusa. Njihova podrobnejša razčlenitev in obravnava pa sledi v nadaljevanju, pod pogojem, da terja individualno obravnavo. Jedro (dopustnih) revizijski očitkov je naperjenih zoper materialnopravno razlogovanje pritožbenega sodišča, ki po prepričanju tožnice pri tvorjenju pravnih zaključkov ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera in je posledično zmotno ugotovilo, da med njo in pokojnim ni bilo pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Predvsem ni upoštevalo, da sta tožnica in pokojni v obdobju pred 9. 3. 2011 sporazumno živela na ločenih naslovih, saj so jima skupno bivanje preprečevale objektivne opravičljive okoliščine. Tožnico in pokojnega je nadalje njuna okolica dojemala kot zunajzakonski par (element notornosti), prav tako pa se je med njima oblikovala ekonomska skupnost. Napačen je tudi zaključek sodišča, da pokojni v obdobju po 9. 3. 2011 ni imel namena trajno bivati pri tožnici. Tožnica tekom celotne revizije Vrhovno sodišče opozarja na raznovrstne procesne kršitve – kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter na absolutne bistvene kršitve postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega ostavka 339. člena ZPP – vendar pa je ta graja zgolj umetno ustvarjena, prilagojena potrebam revizijskega postopka, medtem ko se za njo v resnici skriva osporavanje dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča. 5. Tožena stranka je na revizijo obrazloženo, sistematično in obširno odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

**Dejanski okvir presoje**

7. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo sledeči dokazni zaključki (ki so bili v celoti potrjeni tudi na pritožbeni stopnji), na katere je Vrhovno sodišče vezano in jih pri preizkusu revizijskih navedb ne sme preseči (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP).

- Do 3. 10. 1999 ni med tožnico in pokojnim A. A. obstajalo nikakršno tesnejše razmerje.

- Leta 1999 je tožnica dopolnila 68 let, pokojni pa 73 let. Oba sta bila v tem času že upokojena.

- V nadaljevanju (leta 2000 ali 2001) se je med tožnico in pokojnim razvila obojestranska čustvena naklonjenost. Skupaj sta začela hoditi na izlete, obiskovati koncerte in se občasno dobivati pri pokojnem na vikendu oziroma pri tožnici doma.

- Pokojni je vse do leta 2011 živel aktivno in družabno življenje, imel je veliko prijateljev in družb, s katerimi je počel različne stvari.

- Pokojni je do leta 2011 živel samostojno, v svojem stanovanju na Ulici A. v Ljubljani, kjer je imel lastno gospodinjstvo, za katerega je v celoti tudi sam skrbel. V isti stanovanjski hiši sta v ločenem stanovanju prebivali njegovi hčerki (toženki) z vnukinjama, na kateri je bil zelo navezan in za kateri je med tednom tudi redno kuhal. Pokojni je svoji hčerki B. B. (prvi toženki) v tem obdobju življenja osebno pojasnil, da s tožnico ne namerava živeti skupaj in da je njun odnos zgolj prijateljske narave.

- Pokojni je v začetku leta 2011 zbolel za rakom. Dne 9 3. 2011 se je, zaradi potrebe po vsakodnevni oskrbi in pomoči, preselil k tožnici v njeno stanovanje na Ulici C. v Ljubljani, kjer je nato prebival vse do svoje smrti (10. 10. 2013). Tožnica mu je, ob pomoči svojega brata kot zdravnika, tovrstno oskrbo tudi brezplačno nudila, in sicer zaradi svoje čustvene naklonjenosti in odnosa do njega.

- Sodišče je ugotovilo, da pokojni tudi v tem obdobju ni imel namena trajno bivati pri tožnici. K njej namreč ni šel živeti zato,, da bi zadovoljeval svoje čustvene, socialne, bivanjske ali finančne potrebe. Sodišče je prišlo do takšnega zaključka na podlagi predhodne ugotovitve, da je pokojni po diagnosticirani bolezni priči D. D. (toženkini sestrični) rekel, da bo šel k tožnici prebivat zgolj začasno, dokler se ne pozdravi.

- Med tožnico in pokojnim ni bila nikoli vzpostavljena ekonomska skupnost, ni prišlo do mešanja sredstev, nikoli prav tako nista izvedla nikakršnih večjih nakupov ali investicij. Vsak sta imela svoje prihodke, ki so jima zadoščali za samostojno življenje.

- Ko je pokojni postal nepokreten je tožnico pooblastil za upravljanje s svojima bančnima računoma.

**Glede obstoja zunajzakonske skupnosti**

8. Pravno podlago za presojo v obravnavani zadevi predstavlja 10. člen v povezavi s 4a. členom Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZD), skladno s katerim sodi v krog zakonitih (nujnih) dedičev po zapustniku tudi oseba, ki je z njim v času smrti živela v zunajzakonski skupnosti. Kot slednjo zakon opredeljuje dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ob tem pa hkrati na njuni strani niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (npr. bližnje sorodstvo, trajna nerazsodnost partnerja zaradi duševne bolezni).1 Gre torej za smiselno enako definicijo kot je vsebovana v določilu 12. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZZZDR), kar pomeni, da se je pri interpretaciji prvega odstavka 10. člena ZD potrebno poslužiti stališč, ki so se v pravni teoriji in sodni praksi izoblikovala v zvezi s pojmovanjem zunajzakonske skupnosti po ZZZDR.

9. Tako je za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera.2 Po sodni praksi govorijo v prid obstoja zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama.3 Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, je odločilna predvsem notranja komponenta, to je kako vsak od „partnerjev“ dojema svoj odnos do drugega „partnerja“. In nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. Skladno z zahtevo 17. člena ZZZDR, je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, prvenstvo izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Vrhovno sodišče je iz tega razloga že večkrat poudarilo, da se zunajzakonske skupnosti ne sme mešati s prijateljstvom4 oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti.5

10. Tožnica v reviziji opozarja na različne aspekte, zaradi katerih, naj bi po njenem prepričanju, sodišče druge stopnje (enako kot prvostopenjsko) narobe ocenilo, da med njo in pokojnim ni bilo zunajzakonske skupnosti, ob tem pa povsem spregleda osrednji dokazni zaključek, da na strani pokojnega ni bilo volje po trajnem bivanju s tožnico. Ker gre za zaključek dejanske narave, ga tožnica ne more izpodbiti v tej fazi postopka (kot to neposrečeno poskuša storiti). Tudi sicer pa je sodišče navedeno dejstvo smiselno sintetiziralo iz dveh predhodno ugotovljenih dejstev, in sicer, (i) da je pokojni svoji hčerki B. B. (prvi toženki), v obdobju pred letom 2011 osebno pojasnil, da s tožnico ne namerava živeti skupaj, saj je njun odnos le prijateljske narave, ter nadalje, (ii) da je pokojni tudi po diagnosticirani bolezni, D. D. (toženkini sestrični) rekel, da bo šel k tožnici prebivat zgolj začasno, dokler se ne pozdravi.

11. Navedeno je skladno tudi s preostalimi predhodno izpostavljenimi dejanskimi ugotovitvami, tako da sodišču ni mogoče očitati, da pri tvorjenju zgornje premise sodniškega silogizma ni upoštevalo vseh odločilnih okoliščin primera. Glede na obstoječ dejanski okvir je namreč pravilno zaključilo, da med tožnico in pokojnim ni bilo zunajzakonske skupnosti, še posebej upoštevajoč dejstvo, da gre za starejši osebi, pri katerih pride ta institut v poštev le izjemoma in je posledično pri presoji obstoja potrebno biti nekoliko zadržan.6

12. Na tem mestu velja dodati, da se tožnica v podporo svoje teze sklicuje na vrsto okoliščin, ki nimajo dejanske podlage v sodbi in posledično ne morejo biti relevantne za revizijski preizkus. Iz dokaznih zaključkov tako ne izhaja, da bi med tožnico in pokojnim kadarkoli obstajal sporazum o ločenem bivanju (med ponedeljki in četrtki), niti niso obstajale kakršnekoli objektivne okoliščine, ki bi opravičevale obstoj tovrstne zunajzakonske zveze (kot npr. delo ali izobraževanje v tujini). Glede na navedeno so povsem brez pomena tudi revizijska izvajanja glede domnevne notornosti njune skupnosti, saj zunajzakonska skupnost brez svobodne privolitve obeh partnerjev v tovrstno življenje ne more nastati. Zunanji dejavniki namreč že po svoji naravi ne morajo nadomestiti manjka na notranjem (voljnem) področju. Tudi sicer pa obstoj notornosti ne izhaja iz dokaznih zaključkov sodišč nižjih stopenj in posledično na njegovi podlagi ni mogoče graditi materialnopravnih zaključkov.

**Glede preostalih revizijskih navedb**

13. V tem delu velja tožnico najprej opomniti, da je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 127. člena Ustave RS, kot vrh „rednega sodstva“, zadolženo za poenotenje in razvoj sodne prakse ter za sanacijo najhujših napak sodnega sistema. To pomeni, da morajo imeti njegove odločitve že inherentno močan sporočilni naboj, spisane morajo biti jasno, pregledno in jedrnato, predvsem pa ne smejo biti preobremenjene z odgovori na nepregledno številno minucioznih očitkov. Jezikovna gospodarnost je na tej stopnji odločanja izjemno pomembna, saj lahko posamezna stališča le na ta način v resnici „zaživijo“ in sežejo preko okvirov konkretnega primera, odločitve Vrhovnega sodišča pa se posledično znebijo kazuističnega „prizvoka“ ter ohranijo svojo načelnost in uporabnost za bodoče spore. Na ta način se nadalje doseže željen in legitimen učinek razbremenitve Vrhovnega sodišča, preglednost in sledljivost njegove prakse, predvsem pa najvišjemu sodišču v državi omogoča, da se v polni meri posveti vsem zadevam, ki jih sprejme v obravnavo.7

14. Iz povedanega izhaja, da revizijskega preizkusa drugostopenjske odločitve ni mogoče enostavno enačiti s sojenjem na tretji stopnji, kar pomeni, da Vrhovnemu sodišču posledično ni potrebno povzemati in se individualno opredeljevati do vseh revizijskih navedb. Odločilna je njihova vsebina.

15. Konkretno vsebuje revizija na straneh 6 do 14 praktično v celoti prepisane pritožbene očitke, do katerih se je pravilno (v delu, ki je relevanten za revizijski preizkus) opredelilo že sodišče druge stopnje in se Vrhovno sodišče na le te iz tega razloga neposredno sklicuje.8 Predmet poglobljene revizijske obravnave so po tem takem lahko le tiste revizijske navedbe, ki so usmerjene neposredno zoper drugostopenjsko odločitev in jih stranka z zadostno mero skrbnosti tudi artikulira.

16. Tožnica se na več mestih sklicuje na kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, vendar pri tem svojega očitka nikjer v zadostni meri ne pojasni. Sodišču zgolj očita, da je nepravilno ocenilo verodostojnost izpovedb več prič, kar pomeni, da se ne strinja z vsebinsko preprečljivostjo predstavljene dokazne ocene, namesto, da bi obrazloženo izpodbijala njeno formalno plat (sintetično-analitični vidik), ki tvori jedro procesnega očitka iz 8. člena ZPP. V resnici torej poskuša prikrito uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Nadalje so, bodisi nesubstancirani bodisi nepomembni, tudi preostali očitki procesnih kršitev. Iz njih je mogoče izluščiti zgolj to, da se tožnica ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pri čemer pa ji Vrhovno sodišče ne more pomagati, saj so tovrstni očitki dejanske narave in so posledično bili izčrpani že na pritožbeni instanci.9 **Odločitev o reviziji**

18. Ker ni podan noben izmed zatrjevanih revizijskih razlogov, je Vrhovno sodišče revizijo – skladno z določilom 378. člena ZPP – kot neutemeljeno zavrnilo.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

19. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP Vrhovno sodišče odloči tudi o nastalih stroških v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela trpi – skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP – sama svoje stroške revizijskega postopka, hkrati pa je dolžna nasprotni stranki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišč je kot pravno podlago za izračun stroškov uporabilo določila Odvetniške tarife (Ur. l. št. 2/2015), na podlagi katere je toženkama za sestavo odgovora na revizijo priznalo stroške v višini 1650 točk (tarifna številka 18 v povezavi s tarifno številko 21) in materialne stroške v višini 2%, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, in povečanju za 22% DDV pomeni, da znašajo skupni stroški toženk v revizijskem postopku 942,45 EUR. Tožnica je te stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 B. Novak: Družinsko pravo (2., spremenjena in dopolnjena izdaja), Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 134 in 135. 2 Glej na primer odločitvi VSRS II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013. 3 Glej odločitev VSRS II Ips 121/2008 z dne 21. 1. 2010. 4 Glej odločitev VSRS II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015. 5 Glej odločitev VSRS II Ips 138/2014 z dne 12. 3. 2015. 6 Glej odločitev VSRS II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008. 7 Glej odločitev ESČP v zadevi Paeffgen Gmbh proti Nemčiji z dne 18. 9. 2007. 8 Primerjaj z odločitvijo Up-472/02 z dne 7. 10. 2004. 9 Tožnica se na več mestih sklicuje tudi na odločitve Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Višjih sodišč ter povzema njihova stališča (katerim je Vrhovno sodišče sicer sledilo tudi pri sprejemu predmetne odločitve), obenem pa podrobneje ne pojasni v čem je njihova vsebina pomembna za predmetni revizijski preizkus oziroma v katerem delu naj bi nasprotovala izpodbijani sodbi. Iz tega razloga se Vrhovno sodišče do teh odločitev ni posamično opredeljevalo.