Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče višjega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za konkurenco dveh lastninskih pravic, saj sta tožnika lastnika spornih nepremičnin od 10. 3. 2000 dalje, pogodbeno ustanovljena zastavna pravica drugega toženca pa je bila na podlagi sodbe VSL II Cp 57/2014 ugotovljena za nično, notarski zapis je bil izbrisan in vzpostavljeno je bilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izvršba Okrajnega sodišča na Vrhniki In 46/2007 med toženima stranka nedopustna v delu, ki se nanaša na opisani nepremičnini iz izreka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Drugi toženec je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da je v času sklenitve notarskega zapisa lastništvo prve toženke na spornih nepremičninah izhajalo iz zemljiške knjige, kjer tudi ni bila vpisana zaznamba spora in se je drugi toženec tako smel zanesti na podatke v zemljiški knjigi. Višje sodišče se ni opredelilo do njegovega sklicevanja na sodno prakso, v skladu s katero ima prednost pred nevknjiženim lastnikom upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi. Navaja, da je bila v konkretnem primeru kupoprodajna pogodba med tožnikoma in prvo toženko sklenjena šele s sodbo Vrhovnega sodišča dne 25. 4. 2013. Ker je višje sodišče zmotno presodilo, kdaj je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico (kar navsezadnje izhaja tudi iz vpisa v zemljiško knjigo), je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi obnove postopka presodilo, da iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 4/2010 in 5/2010 izhaja, da je tožeča stranka uspela dokazati lastništvo na navedenih nepremičninah, kar na podlagi tretjega odstavka 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preprečuje izvršbo na navedene nepremičnine. Takšna presoja je prestala pritožbeni preizkus.

7. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 4/2010 izhaja, da je bila pogodba med tožnikoma in prvo toženko, kljub pomanjkljivi obličnosti, dne 10. 3. 2000 veljavno sklenjena (pogodba je zaradi obojestranske pretežne realizacije konvalidirala). Vrhovno sodišče je zapisalo, da pogodba konvalidira z dnem sklenitve, torej 10. 3. 2000. Drugi toženec je zastavno pravico na spornih nepremičninah pridobil na podlagi notarskega zapisa, ki ga je s prvo toženko sklenil dne 18. 4. 2007. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 57/2014 ugotovilo, da je hipotekarno posojilo z dne 18. 4. 2007 v obliki notarskega zapisa nično.

8. Pravilno je materialnopravno stališče višjega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za konkurenco dveh lastninskih pravic, saj sta tožnika lastnika spornih nepremičnin od 10. 3. 2000 dalje, pogodbeno ustanovljena zastavna pravica drugega toženca pa je bila na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 57/2014 ugotovljena za nično, notarski zapis je bil izbrisan in vzpostavljeno je bilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Vsled navedenega se vprašanje zaupanja v zemljiško knjigo in dobrovernost revidenta izkaže za pravno nerelevantno.

9. Sodišče druge stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe odgovorilo na pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča. Iz celotne obrazložitve pa izhaja tudi pravilno pojasnilo pritožniku, da sodna praksa v zvezi s konkurenco dveh lastninskih pravic, na katero se drugi toženec ponovno sklicuje v reviziji, ni relevantna, ker v konkretnem primeru ne gre za takšno pravno situacijo.

10. Ker so bila ugotovljena in obrazložena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevani revizijski razlogi pa niso podani, je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca v skladu z določbo 378. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo.