Jedro

Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Tožnika sta dokazala, da sta že leta 2000 s prvotoženko sklenila in izvršila kupoprodajno pogodbo za nepremičnini, na katerih je bila leta 2007 vpisana hipoteka za posojilo v korist drugotoženca. Ker je bil notarski zapis v posebni pravdi ugotovljen za ničnega, toženca ne moreta uspeti z obrambo, da sta razpolagala z nepremičnino ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je izvršba Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. In 46/2007 med toženima strankama nedopustna v delu, ki se nanaša na opisani nepremičnini iz izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov tožeče stranke 4.263,16 EUR.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov. S sodbo II Cp 57/2014 je bila hipoteka v notarskem zapisu med tožencema ugotovljena za nično. Pritožnica posojila ni prejela. Pogodba je bila navidezna in zato nična. Zlasti opozarja na pričevanje drugotoženca v kazenskem postopku. Notarski zapis ni bil sklenjen z namenom oškodovati tožnika.

3. Drugotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Odločbi VSRS II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010 ne dokazujeta lastništva na spornih nepremičninah. Pogodba ni bila nikoli izvedena v zemljiški knjigi. Drugi toženec je zastavno pravico pridobil na podlagi notarskega zapisa in zaupanja v zemljiško knjigo. Po 8. členu Zakona o zemljiški knjigi tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na pravice iz zemljiške knjige, ne sme trpeti škodljivih posledic. V zemljiški knjigi ni bilo zaznambe. Pritožnik je pridobil zastavno pravico na pravnoposlovni podlagi. Da ima prednost pred drugimi upniki izkazujejo tudi odločbe Vrhovnega in višjih sodišč. V ustavni odločbi Up 591/2010 sodna praksa o vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, ki je pridobljena s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Le vknjižba v zemljiško knjigo lahko učinkuje. Obe sodbi Vrhovnega sodišča pomenita, da je sodba med tožečo stranko in prvo toženko pričela učinkovati šele s pravnomočnostjo sodbe, v kateri je bila izdana, to je po notarskem zapisu, ki je bil 18. 2. 2007. Sodišče se ni ukvarjalo, od kdaj učinkuje prenos lastninske pravice. S tem je zagrešilo napako iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno odločilo o stroških. Uporabilo je napačno tarifo. Treba je uporabiti tarifo pred uveljavitvijo zakona, če je pričet pravdni postopek pred novo tarifo. Postopek se je pričel 2008 in takrat je veljala odvetniška tarifa in vrednost točke je bila 0,459. 4. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga, da višje sodišče pritožbama ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvotožene stranke

6. Prvotoženka v pritožbi zlasti poudarja, da je v zadevi II Cp 57/2014 bilo razsojeno, da je hipotekarno posojilo iz pogodb 18. 4. 2007 v obliki notarskega zapisa med tožencem nično. Opisuje tudi po mnenju prvotožene stranke neverodostojno pričevanje M. S., ki je resnico izpovedal šele v kazenskem postopku. Meni, da je razpolagala z nepremičninami zakonito, saj je bila prva pogodba iz 1. 3. 1996 razveljavljena leta 2000 in je zato lahko toženka razpolagala z nepremičninami.

7. Prvotoženki je treba odgovoriti, da je v pravdnih zadevah, ki sta bili končani z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010 ugotovljeno, da je bila sklenjena med tožnikoma in prvotoženko dne 10. 3. 2000 kupoprodajna pogodba za sporne nepremičnine. Notarski zapis, katerega omenja tudi pritožnica, pa je bil sklenjen 18. 4. 2010, nato pa spoznan za ničnega s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 57/2014. To pomeni, da je prvotoženka sklepala pogodba za isto nepremičnino, katero je že prodala tožnikoma 10. 3. 2000. 8. Tako je treba odgovoriti obema pritožnikoma, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi konvalidirane pogodbe z dne 10. 3. 2000 in da je po sodbi prvotoženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino primerno za vpis lastninske pravice, sicer bo vknjižba na podlagi te sodbe. Zato je bila vsaka toženkina razlaga pozneje nična. Sodišče prve stopnje je v pravdi vpogledalo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 57/2014. Obe toženi stranki priznavata, da je s to sodbo hipotekarno posojilo 18. 4. 2007 v obliki notarskega zapisa nično. Tako pritožnica nima prav, da je razpolagala s spornimi nepremičninami v času, ko je bila lastnica. Ostale navedbe o nepoštenosti drugotožene stranke, ki se nanašajo na to zadevo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje za pravno nepomembne.

O pritožbi drugotožene stranke

9. Pritožba meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, od kdaj učinkuje prenos lastninske pravice na tožeči stranki in da je drugotoženec pridobil zastavno pravico na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno podlago za rešitev te zadeve, to je 65. in 64. člen ZIZ. Tožeča stranka je uspela dokazati, da je izvršba na nepremičnini nedopustna, ker je tožeča stranka lastnica nepremičnine. Gre za vprašanje, ali ima tožeča stranka na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje to izvršbo. Zmotno meni pritožba, da gre v tej pravdi za konkurenco dveh lastninskih pravic oziroma ugotavljanje, čigava lastninska pravice je močnejša. Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje(1). V pravdi, ki je tekla med tožnikoma in prvotoženko in ki se je končala v dveh zadevah na Vrhovnem sodišču RS II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010, je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico s pogodbo, ki je konvalidirala in je bila sklenjena po izreku sodbe in ugotovitvah sodišča prve stopnje 10. 3. 2000. Ta sodba se torej vpiše v zemljiško knjigo in velja za trenutek pridobitve lastninske pravice 10. 3. 2000. Zmotno meni pritožba, da začne učinkovati pravica tožnikov šele z dejanskim vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. V konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi konvalidirane pogodbe z dne 12. 4. 2000, ne more uspeti pritožnik, da je pridobil hipoteko na podlagi pogodbe v obliki notarskega zapisa. Ne gre za konkurenco dveh lastninskih pravic. Nenazadnje je v sodbi II Cp 57/2014 ta notarski zapis bil izbrisan ter se je vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Le v odgovor pritožniku je treba povedati, da toženi stranki v pravdi nista prerekali tožbenih navedb, da sta tožnika na spornih nepremičninah zgradila hišo in v njej živita že od 1996 leta(2).

10. Pritožbi je treba odgovoriti, da je v sodbi dovolj ugotovitev o tem, od kdaj učinkuje pridobitev lastninske pravice tožnikov nasproti toženima strankama. Zato sodba ima zadosti razlogov, da jo je mogoče preizkusiti in zato ni podana očitana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V kolikor se pa pritožba sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča o učinkovanju vpisa lastninske pravice na nepremičnini, ki je pridobljena s pravnim poslom, pa je treba ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za izločitveno tožbo oziroma ugovor tretjega v izvršilnem postopku. Tako ni enačiti primera, ko gre za konkurenco pridobitve lastninske pravice iz različnih naslovov. Zato se tudi pritožba ne more v danih okoliščinah sklicevati na 8. člen ZZK-1 oziroma na pošteno ravnanje v pravnem prometu. Njenega ravnanja ni mogoče tako oceniti in tudi pritožba ne omeni sodbe, katero je sicer upoštevalo in prebralo sodišče prve stopnje, to je II Cp 57/2014, ki je njegov izvršilni naslov za vpis hipoteke, razglasila za nično.

12. Pritožba še trdi, da je sodišče zmotno priznalo pravdne stroške tožeči stranki po tarifi, ki ni veljala v trenutku vložitve tožbe, to je leta 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka priglasila le stroške pravdnega postopka, ki so tekli po obnovi postopka (primerjal stroškovnik na list. št. 330). Zato je sodišče prve stopnje tudi odmerilo te stroške po tarifi, ki je veljala v času vložitve stroškovnika. Če pa bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi stroške, ki so bili priglašeni po tožbi z dne 14. 4. 2008, pa bi bili ti stroški bistveno višji, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s temi navedbami zaradi člena 359 ZPP ne bo več odgovarjalo.

13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero opozarja pritožba in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj razloge sodbe VSRS II Ips 256/2014. Op. št. (2): Primerjaj tožbene navedbe povzete v sodbi pod točko 1.