Jedro

Ker tožnik kot prodajalec ni dokazal, da je vrednost družbe višja od najnižje vrednosti kupnine, določene v pogodbi, je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 588,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 dalje. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu (t. j. za znesek 20.844,63 EUR) zavrnilo, pritožbo tožnika pa zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Spremenilo je tudi odločitev o prvostopenjskih stroških. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sta se s toženko v Pogodbi o nakupu poslovnega deleža družbe T., d. o. o. dogovorila, da morajo biti cenitve narejene po dogovorjeni metodi do 15. 3. 1999. Pritožbenemu sodišču očita, da je neenako obravnavalo pogodbeni stranki, ko je zaključilo, da toženka ni bila dolžna izdelati cenitve z družbo, ki ima ustrezen certifikat, do dogovorjenega roka. Meni, da je edina upoštevna cenitev njegova, ker je bila izdelana do 15. 3. 1999. S pogodbo dogovorjena ocena pričakovanih izgub iz analize vseh sklenjenih poslov pa ni mogla biti narejena zaradi ravnanj toženke, ki je zavračala kakršnokoli dogovarjanje glede drugega dela kupnine. Zato ne sprejema zaključka sodišč, da ni izpolnil pogoja za določitev drugega dela kupnine, ker ni predložil zapisnika o opravljeni analizi vseh sklenjenih poslov. V nadaljevanju se zavzema, da mora imeti cenitev mag. M. T., ki jo je sam naročil, dokazno vrednost, pa čeprav gre za preliminarno oceno. Trdi namreč, da mu toženka ni dovolila vpogleda v poslovno dokumentacijo in mu s tem onemogočila, da bi si pridobil natančnejšo cenitev. Prav tako je toženka med pravdnim postopkom poskrbela, da je bila vsa poslovna dokumentacija družbe T., d. o. o, uničena ali skrita, in s tem onemogočila preveritev cenitve mag. M. T. Zaradi navedenega bi moralo sodišče uporabiti določbo petega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožnikove trditve šteti za resnične. Sicer pa na dejansko vrednost družbe T., d. o. o, kaže tudi dejstvo, da je nadzori svet toženke dal poslovodstvu možnost, da se s tožnikom pogodi za nakup družbe za kupnino med 10,000.000,00 SIT in 15,000.000,00 SIT. Zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Zgolj pavšalna trditev, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Glede očitka v smeri, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbo petega odstavka 227. člena ZPP, pa zadostuje že odgovor, da edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele potem, ko sodišče ugodi edicijskemu zahtevku in izda sklep o predložitvi listin. Vendar do izdaje takšnega sklepa v obravnavani zadevi ni prišlo.

7. Pravdni stranki sta 23. 2. 1999 sklenili Pogodbo o nakupu poslovnega deleža družbe T., d. o. o. (v nadaljevanju pogodba). Prvi del kupnine, določen v točki 2/a pogodbe v višini 5,000.000,00 SIT, je bil plačan in med pravdnima strankama ni sporen. Sporno pa je plačilo drugega dela kupnine v skladu z točko 2/b pogodbe, v kateri sta se stranki dogovorili za način določitve drugega dela kupnine.

8. V 2/b točki pogodbe je (med drugim) določeno „da se drugi del kupnine določi po opravljeni cenitvi, ki bo narejena po metodi neto sedanje vrednosti aktive, po stanju na dan 31. 12. 1998. Cenitev za kupca (t. j. toženko) bo opravila revizijska hiša D., najkasneje do 15. 3. 1999. V kolikor bo prodajalec (t. j. tožnik) razpolagal z drugačno cenitvijo, je pogoj, da bo cenitev opravila družba s certifikatom za izvajanje cenitev in da bo cenitev opravila po isti dogovorjeni metodi, ter v istem času. … Razlika kupnine, ki bo določena na osnovi cenitev po metodi neto sedanje vrednosti aktive po stanju na dan 31. 12. 1998, vključno z upoštevanjem zneska v višini 5,000.000,00 SIT (t. j. prvi del kupnine), se spremeni z opravljeno ocenitvijo pričakovanih oziroma ocenjenih izgub iz analize vseh sklenjenih poslov, pri čemer ne more biti manjša, kot je višina prvega dela kupnine, kot je določena v točki 2/a.“

9. Upoštevajoč neizpodbojne dejanske ugotovitve(1), da je cenitev revizijske hiše D., predložena s strani toženke, napačna, cenitev mag. M. T., predložena s strani tožnika, pa nepopolna in kot taka neuporabna, se je strinjati s stališčem pritožbenega sodišča, da bi moral (v skladu z vsebino 2/b točke pogodbe) tožnik kot prodajalec dokazati, da je vrednost družbe T., d. o. o., višja od najnižje vrednosti kupnine, določene v točki 2/a pogodbe (5,000.000,00 SIT). Ker pa tožnik ni dokazal, da je vrednost družbe T., d. o. o., višja, kot je določena v točki 2/a pogodbe, je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem velja še dodati, da je materialnopravno pravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe pravdnih strank ne zavezujejo.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.