Jedro

Dokazno breme o tem, da je bila vrednost družbe T. d.o.o. višja od najnižje vrednosti kupnine, določene v točki 2/a pogodbe (5.000.000,00 SIT), je bilo na tožeči stranki. Slednja je sicer pravočasno predložila svojo (drugačno) cenitev družbe T. d.o.o., ki jo je v skladu s pogodbenimi določili zanjo opravila družba s certifikatom (Te. d.o.o.) po dogovorjeni metodi neto sedanje vrednosti aktive po stanju na dan 31.12.1998, vendar pa je bila ta cenitev le preliminarna ocena vrednosti družbe T. d.o.o. in kot taka neuporabna. Pritožbeno sodišče sodi, da tožeča stranka dokaznega bremena glede višje vrednosti družbe T., kot je določena v točki 2/a pogodbe, ni zmogla. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil tudi, da je dokumentacija, ki bi jo moral uporabiti pri ocenjevanju družbe T. d.o.o., pomanjkljiva in nezadostna ter da dodatne dokumentacije, tudi po zaprosilu, ni uspel pridobiti. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče meni, da ocenitev vrednosti družbe T. d.o.o., po v pogodbi dogovorjeni metodi, ni mogoča, kar še posebej velja ob dejstvu, da družba T. d.o.o. ne deluje več, zaradi česar tudi ne bi bilo mogoče ponovno opraviti kakršnekoli dinamične ali statične ocenitve.

Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo fazo pogajanj kot podlago za določitev višine dogovorjene kupnine. Pogajanja predstavljajo fazo pred sklenitvijo pogodbe, pravdnih strank pa ne zavezujejo, zato je edina upoštevna volja pravdnih strank tista, ki je dogovorjena v sami pogodbi.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. odstavku 1. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu (za znesek 20.844,63€) zavrne, v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.151,85 € v 15 dneh.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 838,65 € v 15 dneh, sama pa je dolžna nositi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.864,63 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.03.2009 dalje do plačila (1. odstavek 1. točke izreka), v presežku, nad zgoraj navedenim zneskom, je zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka), sklenilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v višini 41.729,26 €, oziroma še podrejeno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in v delu o stroških pravdnega postopka razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka se zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži vse pravdne stroške. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 216. člena ZPP, na podlagi katerega je o višini tožbenega zahtevka odločilo po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 15.1.2009 prvostopenjskemu sodišču dalo jasna navodila, da materialnopravni okvir predmetnega spora izvira iz razlage točke 2/b med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe o nakupu poslovnega deleža družbe T. d.o.o. z dne 23.2.1999 (priloga A2, v nadaljevanju pogodba); da že v dotedanjem postopku zbrano procesno gradivo lahko služi kot osnova za določitev vrednosti družbe T. d.o.o. po stanju na dan 31.12.1998 kot osnova za dokončno določitev kupnine ter da bo moralo sodišče prve stopnje, v okviru pravil o dokaznem bremenu, ki ga v smislu pogodbenega prava določa pogodbeno materialno pravo, ugotoviti, ali je tožeča stranka dokazala vrednost družbe T. d.o.o. po dogovorjeni metodi cenitve, upoštevajoč tudi celoten pogodbeni dogovor, ki sledi točki 2/b pogodbe (predzadnji odstavek na 2. strani pogodbe). Dokazno breme o tem, da je bila vrednost družbe T. d.o.o. višja od najnižje vrednosti kupnine, določene v točki 2/a pogodbe (5.000.000,00 SIT), je bilo torej na tožeči stranki. Slednja je sicer pravočasno predložila svojo (drugačno) cenitev družbe T. d.o.o., ki jo je v skladu s pogodbenimi določili zanjo opravila družba s certifikatom (Te. d.o.o.) po dogovorjeni metodi neto sedanje vrednosti aktive po stanju na dan 31.12.1998, vendar pa je bila ta cenitev le preliminarna ocena vrednosti družbe T. d.o.o. in kot taka neuporabna, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava (pogodbenih določb), tožeča stranka dokaznega bremena glede višje vrednosti družbe T., kot je določena v točki 2/a pogodbe, ni zmogla. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da na izvedencu ni bila dolžnost presoje pravilnosti oziroma primernosti v pogodbi določene metode neto sedanje vrednosti aktive, vendar pa je slednji, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, v svojem mnenju pojasnil tudi, da je dokumentacija, ki bi jo moral uporabiti pri ocenjevanju družbe T. d.o.o., pomanjkljiva in nezadostna ter, da dodatne dokumentacije, tudi po zaprosilu, ni uspel pridobiti (gl. 2. in 12. str. izvedeniškega mnenja). Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče meni, da ocenitev vrednosti družbe T. d.o.o., po v pogodbi dogovorjeni metodi, ni mogoča, kar še posebej velja ob dejstvu, da družba T. d.o.o. ne deluje več, zaradi česar tudi ne bi bilo mogoče ponovno opraviti kakršnekoli dinamične ali statične ocenitve. Upoštevajoč povedano, kot tudi dejstvo, da je bilo dokazno breme glede višje vrednosti družbe T. d.o.o., na tožeči stranki, je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno tožbeni zahtevek zavrniti v celoti.

Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v skladu s pogodbenimi določili bilo za dokončno določitev vrednosti družbe T. d.o.o. in s tem za določitev drugega dela kupnine dogovorjeno, da bo opravljena ocenitev pričakovanih izgub in rezultatov iz analize vseh sklenjenih poslov (predzadnji odstavek 2. strani pogodbe). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je predložila Zapisnik o opravljeni analizi vseh sklenjenih pogodb, zaradi česar dokaznega bremena tudi v tem delu ni zmogla. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v še ne zavrnjenem delu, torej tudi za znesek v višini 20.864,63 € (5. alineja 358. čl. ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke Napačno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili, da morajo biti cenitve obeh strank narejene najkasneje do 15.3.1999, sicer ne bodo upoštevane. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sicer res zamujala s svojo cenitvijo, saj je le-to tožeči stranki izročila šele 25.3.1999, vendar pa je pogodbena določila treba razlagati ob upoštevanju trditev in navedb pravdnih strank. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka navedla, da sta se pravdni stranki res dogovorili, da morata biti obe cenitvi izdelani (in izmenjani) do 15.3.1999, vendar pa je hkrati pojasnila, da v pogodbi nikjer ni bila predvidena sankcija za to, če bi bile cenitve opravljene in izmenjane kasneje (l.št. 21). Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki tožeče stranke, da je cenitev tožene stranke neupoštevna, ker ni bila izdelana do 15.3.1999, in da je posledično edina upoštevna cenitev (kot nesporni del kupnine po 3. odst. točke 2/b pogodbe) tista, ki jo je za tožečo stranka opravila revizijska družba Te. d.o.o.. Sicer pa se po mnenju pritožbenega sodišča tovrstni očitek v luči zgoraj povedanega (da je dokazno breme glede višje vrednosti družbe T. d.o.o. na tožeči stranki), izkaže za nebistvenega.

Enako velja tudi za pritožbeni očitek tožeče stranke, da revizijska hiša D. d.o.o., ki je opravila cenitev za toženo stranko, ni imela potrebnega certifikata. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da iz pogodbe (tč. II-2/b) izhaja le, da „bo cenitev za kupca (toženo stranko) opravila revizijska hiša D. Ljubljana, najkasneje do 15.3.1999.“ Nikjer torej ni govora o certifikatu, ki bi ga morala imeti družba D., je pa takšen pogoj, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, postavljen za tožečo stranko („v kolikor bo prodajalec (tožeča stranka) razpolagal z drugačno svojo cenitvijo, je pogoj, da bo cenitev opravila družba s certifikatom za izvajanje cenitev“).

Napačno je tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti družbe T. d.o.o. opreti na cenitev, ki jo je zanjo opravila revizijska hiša Te. d.o.o. Ne drži namreč, da je tožeča stranka „svoji“ revizijski hiši izročila vso ključno dokumentacijo, na podlagi katere je slednja izdelala korektno cenitev, saj je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sam pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij mag. M. T., ki je v okviru družbe Te. d.o.o. za tožečo stranko izdelal cenitev družbe T. d.o.o., v svoji oceni že uvodoma navedel, da je ta iz razlogov omejenega časa, neopravljenega podrobnejšega vpogleda v poslovanje podjetja ter nezadostno obdelanih prvin notranje sestave podjetja kot temeljnih dejavnikov okolja preliminarna ter da je sicer strokovno korektna, vendar zaradi naštetih pomanjkljivosti nepopolna. Poleg tega pa v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje, ne glede na priznanost strokovnjaka, ki ga je opravil, predstavlja zgolj trditve pravdne stranke, in ne dokaz, zato je v obravnavani zadevi edino relevantno mnenje tisto, ki ga je opravil v pravdi postavljen izvedenec K.. Ker je slednji ugotovil, da je ocena, pridobljena s strani tožeče stranke, nepopolna in kot taka neuporabna, je neutemeljeno pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi bilo v obravnavani zadevi potrebno uporabiti oceno družbe Te. d.o.o. V tej luči se kot pravilno izkaže tudi ravnanje prvostopnega sodišča, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem stečajnega upravitelja družbe T. d.o.o., kot tudi, da glede dokumentacije slednje ni uporabilo določbe 5. odstavka 227. člena ZPP, kot to neutemeljeno očita tožeča stranka v pritožbi.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo fazo pogajanj kot podlago za določitev višine dogovorjene kupnine. Pogajanja namreč predstavljajo fazo pred sklenitvijo pogodbe, pravdnih strank pa ne zavezujejo (1. odst. 20. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), zato je edina upoštevna volja pravdnih strank tista, ki je dogovorjena v sami pogodbi. Iz tega razloga so nepomembne pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji je bilo v fazi pogajanj ponujeno, da brez ocenjevanja za družbo T. prejme 15.000.000 SIT, prvostopno sodišče pa ji je napačno priznalo le 10.000.000 SIT.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tudi ugodilni del zahtevka zavrnilo, se kot irelevantni izkažejo pritožbeni očitki glede obrestnega in stroškovnega dela izpodbijane sodbe.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo 2. odstavek 1. točke izreka izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP), saj so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sprememba odločitve o tožbenem zahtevku je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 975,84 € sodne takse za odgovor na tožbo, 1300 točk za pripravljalno vlogo z dne 21.05.2002, 1300 točk za prvi narok za glavno obravnavo 25.05.2002 ter dodatnih 150 točk za trajanje naroka nad pol ure (2,25h), 650 točk za narok za glavno obravnavo 05.07.2002 ter dodatnih 400 točk za trajanje naroka nad pol ure (4,5h), 325 točk za narok za glavno obravnavo 06.12.2002, 325 točk za narok za glavno obravnavo 10.01.2003, 325 točk za narok za glavno obravnavo 04.02.2003, 650 točk za narok za glavno obravnavo 10.10.2006, 650 točk za pripravljalno vlogo z dne 26.10.2006, 325 točk za narok za glavno obravnavo 17.04.2007 ter 40 točk za odsotnost iz pisarne, 650 točk za pripravljalno vlogo z dne 08.05.2007, 325 točk za narok za glavno obravnavo 03.07.2007, dodatnih 50 točk za trajanje naroka nad pol ure (45 min) ter 40 točk za odsotnost iz pisarne, 325 točk za narok za glavno obravnavo 23.10.2007 ter 40 točk za odsotnost iz pisarne, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 5.151,85 €. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo tudi 2. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.151,85 €.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti njene pritožbene stroške, tožeča stranka pa je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 750 točk za sestavo pritožbe (344,25€), 2% materialnih stroškov (6,88€), 20% DDV (70,23€) ter 417,29 EUR sodne takse za pritožbo, kar skupaj znese 838,65 €. Kar je tožena stranka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za to ni našlo podlage v Odvetniški tarifi.