Jedro

Ob upoštevanju, da je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (pred 1.1.2002), da sta bila tako pravdni kot izvršilni postopek pravnomočno zaključena pred učinkovanjem spremembe 1060. člena OZ (pred 18.3.2006), ter ob upoštevanju dejstva, da tožnik zoper odločitev ni vložil ustavne pritožbe, se tožnik pri vprašanju o teku obresti ne more uspešno sklicevati na kasnejšo razveljavitev OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.226.281,00 SIT oziroma 13.463,03 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila ter povrniti pravdne stroške z enakimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 856,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti te sodbe, do prenehanja obveznosti.

Zoper izpodbijano sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka (tožnik). V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo odločbi ustavnega sodišča, št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 in Up 227/05 z dne 24.5.2007. Navaja, da je v konkretnem primeru izvršilni postopek tekel še po uveljavitvi OZ, saj je bil rubež glavnice skupaj z obrestmi izvršen šele 21.12.2004, izvršba pa je bila ustavljena šele v letu 2005. Višina zakonskih zamudnih obresti je bila ugotovljena šele z navedenim dnem rubeža in ne že s pravnomočnostjo izvršilnega sklepa z dne 27.2.1998, saj višina zamudnih obresti takrat še ni bila znana, ker ni bil znan trenutek plačila. Tožnik meni, da so po sodbi, opr. št. II P 640/95 z dne 22.10.1996, zakonske zamudne obresti prenehale teči z dnem 1.1.2002 v skladu z ustavno odločbo, št. U-I-300/04, zato je tožena stranka z dnem rubeža denarnih sredstev s tožnikovega računa prejela nekaj za kar ni imela pravne podlage oziroma je ta z ustavno odločbo kasneje odpadla in je bila s tem neupravičeno obogatena. Priglasil je pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena. Sodišču druge stopnje predlaga, da jo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka skupaj s pripadki. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka je pravilna, čeprav razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo niso popolnoma enaki razlogom sodišča druge stopnje.

V obravnavani zadevi so pomembne naslednje dejanske ugotovitve, ki med pravdnima strankama niso sporne, in sicer, da je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ..... z dne 22.10.1996 toženi stranki dolgoval znesek 130.069,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.1991 do plačila ter znesek 190.431,00 SIT brez obresti; tožena stranka je kot upnik v izvršilnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. ..... zahtevala izterjavo navedenih zneskov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 22.10.1996 je bilo tožniku dne 21.12.2004 zarubljenih 6,897.873,60 SIT; navedeni izvršilni postopek je bil zaradi gornjega plačila dne 14.7.2005 ustavljen. Tožnik je svojo vtoževano terjatev gradil na trditvah, da je bila tožena stranka kot upnik na njegov račun neupravičeno obogatena, ker pri izterjavi dolgovane terjatve po navedeni sodbi ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Zakon o obligacijskih razmerjih (1) se je (z izjemo nekaterih določb) z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (2) prenehal uporabljati (2. odstavek 1061. člena OZ). Vendar se je ZOR po 1060. členu OZ še naprej uporabljal za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Z odločbo, št. U-I-300/04, je ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, kar strnjeno pomeni, da je po tej ustavni odločbi potrebno tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, za čas po 1.1.2002 uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, ki je bilo uzakonjeno v 376. členu OZ (do uveljavitve OZ-A dne 22.5.2007).

Drži, kot navaja pritožba, da so zamudne obresti v izreku izvršilnih naslovov praviloma določene zgolj opisno (so le določljive), zato mora v takšnem primeru njihovo višino (drugače kot pri glavnici) z razlago ugotoviti izvršilno sodišče. Držijo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je izvršilni postopek v navedeni zadevi tekel še po uveljavitvi OZ, saj je bil rubež glavnice skupaj z obrestmi izvršen šele dne 21.12.2004 (izvršilni postopek pa je bil ustavljen v letu 2005). Vendar pa za rešitev obravnavane zadeve in s tem za vprašanje pravilne uporabe veljavnih predpisov ni pomembno dejstvo, da je izvršilni postopek tekel še po uveljavitvi OZ, ampak je pomembno, da je izvršilno sodišče o obrestnem delu zahtevka odločilo preden je začela učinkovati navedena razveljavitev OZ ter da je bil tudi izvršilni postopek pravnomočno zaključen pred učinkovanjem navedene razveljavitve.

Ustavna odločba, št. U-I-300/04, ki je delno razveljavila 1060. člen OZ, je bila v Uradnem listu RS objavljena 17.3.2006. Navedeno pomeni, da razveljavitev učinkuje od 18.3.2006 (43. člen Zakona o ustavnem sodišču (3)), zato izvršilno sodišče v konkretni zadevi v času odločanja o obrestnem delu (v letu 2004) glede na 1060. člen OZ ni imelo podlage za uporabo 376. člena OZ in je tako pravilno uporabilo 277. člen ZOR, ki omejitve teka obresti ni določal. Glede na določbo 44. člena ZUstS, na podlagi katere se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, navedena razveljavitev OZ za obravnavano razmerje nima učinka, ker sta bila tako pravdni kot izvršilni postopek pravnomočno končana pred začetkom učinkovanja te razveljavitve, torej pred 18.3.2006. Praksa je sicer že izoblikovala stališče, da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena razmerja, vendar zgolj, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Tožnik v obravnavani zadevi tega ni storil, zato razveljavitev zakona na obravnavano razmerje ne vpliva. Obravnavani primer zato tudi ni enak primeru, ki je bil predmet ustavne odločitve, št. Up 227/05 z dne 24.5.2007. V slednjem je dolžnik namreč zoper posamični akt pravočasno vložil ustavno pritožbo, kar v obravnavani zadevi za tožnika ni bilo mogoče ugotoviti.

Ob upoštevanju torej, da je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (pred 1.1.2002); da sta bila tako pravdni kot izvršilni postopek pravnomočno zaključena pred učinkovanjem spremembe 1060. člena OZ (pred 18.3.2006); ter ob upoštevanju dejstva, da tožnik zoper odločitev ni vložil ustavne pritožbe, se tožnik pri vprašanju o teku obresti ne more uspešno sklicevati na kasnejšo razveljavitev OZ in na tej podlagi uspešno graditi utemeljenosti vtoževane terjatve. Navedeno je bilo že zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, kar je terjalo potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (4), pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (5).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe in je bil nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe, OZ.

(3) Uradni list RS, št. 15/1994, ZUstS.

(4)Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP.

(5) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.