Jedro

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 16. 1. 2013 v zvezi z odločbo št. ... z dne 5. 7. 2013 ter da je toženka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo, s katero bo odločila, da se tožnici za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 ugotovi lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Javni agenciji A. in podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Javni agenciji A. in se za tožnico za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 ugotovi lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja pri Javni agenciji A. ter da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v 8 dneh.

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je bila tožnica od 18. 4. 2012 do 19. 11. 2012 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po določbi 34. člena ZPIZ-1 zaključilo, da je tako na podlagi 47. člena ZMEPIZ pridobila lastnost zavarovanke, da je šlo za pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katera je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi in je tako odločitev toženke, da je v konkretnem primeru zahtevo za ugotavljanje lastnosti zavarovanca zavrgla, pravilna.

Zoper odločitev se pritožuje tožnica. Meni, da sodišče napačno zaključuje, da gre v spornem obdobju za pravnomočno urejeno pravno razmerje glede statusa tožnice iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, saj ni bila izdana odločba upravnega organa, ki edina lahko vzpostavi pravnomočno urejeno pravno razmerje. Tega ne more vzpostaviti že sama prijava v zavarovanje. Toženka bi morala upoštevati sklenjeno sodno poravnavo med tožnico in njenim delodajalcem z dne 14. 11. 2012, s katero sta stranki vzpostavili delovno razmerje tožnice pri delodajalcu tudi za nazaj, tudi za čas od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012. Toženka kljub sodni poravnavi (pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi) tožnici onemogoča vzpostavitev položaja, v kakršnem bi bila, če do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo in to kljub temu, da je taka volja obeh strank sodne poravnave. S sodno poravnavo je bilo za tožnico vzpostavljeno delovno razmerje in je za nazaj nastala pravna podlaga za zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1. S sklenjeno sodno poravnavo je odpadla lastnost zavarovanke po določilih 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Da je zavarovanje na drugi (spremenjeni) podlagi mogoče, kaže tudi določilo 160. člena ZPIZ-2, ki govori o primeru, ko je na podlagi sodbe sodišča za nazaj vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po tem zakonu, kar bi sodišče moralo šteti kot materialnopravno podlaga za odločitev tem sporu. Odločitev sodišča pomeni poseg v tožničino pravico do enakega varstva pravic, saj ji onemogoča vzpostavitev enakega položaja, kot bi ga imela v primeru, da ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Sodišče ni upoštevalo določila 25. člena ZPIZ-1, veljavnega v času podaje prijave delodajalca, ki je določal, da v kolikor oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev o obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Tudi po tem kriteriju bi moral biti tožnici priznan status zavarovanca po 13. členu ZPIZ-1. Skladno z določilom 2. odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje, na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je na podlagi sodne poravnave v delovnem razmerju tudi v obdobju od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 in je za sporno obdobje nastopila podlaga za zavarovanje tožnice po 13. členu ZPIZ-1 s sklenitvijo navedene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011, ki je bila sicer nezakonito odpovedana, odpoved pa nato razveljavljena, zato je kot "prvo" podlago potrebno upoštevati prijavo ob nastopu delovnega razmerja. Sodišče tudi ni upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 361/2009 v kateri to ugotavlja, da pravnomočna sodba v tem, da posamezniku delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo, predstavlja obenem podlago za obvezno zavarovanje. Z vzpostavitvijo delovnega razmerja je bilo tudi pri tožnici vzpostavljeno razmerje, ki je podlaga za zavarovalno razmerje po 2. odstavku 45. člena ZMEPIZ oz. za zavarovanje tožnice na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 7. 2013, s katero se je zavrnila pritožba zoper odločbo območne enote B. št. ... z dne 16. 1. 2013. S slednjo se je zahteva delodajalca pritožnice z dne 27. 11. 2012, da se pri tožnici ugotovi lastnost zavarovanke na podlagi delovnega razmerja (13. člen ZPIZ-1) za čas od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 zavrnila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je bila od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po določbi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), na podlagi vložene prijave v zavarovanje z dnem 18. 4. 2012. Delodajalec tožnice (Javna agencija A., naslov C.) je s tožnico dne 14. 11. 2012 sklenil sodno poravnavo s katero se je razveljavila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 17. 4. 2012. S sodno poravnavo je bilo dogovorjeno, da delovno razmerje tožnice pri delodajalcu ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012 in da še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Delodajalec se je zavezal, da bo tožnico prijavil v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovno doba od dne 18. 4. 2012 do dne ponovnega nastopa dela pri toženki. Tožnica bo z 19. 11. 2012 pri delodajalcu ponovno začela opravljati delo. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je delodajalec tožnice dne 27. 11. 2012 podal vlogo za ureditev prijave tožnice v pokojninsko in invalidsko zavarovanje s prošnjo, da se ji ugotovi lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja za čas od 19. 4. 2012 do 19. 11. 2012. Toženka je nato izdala izpodbijani odločbi z dne 16. 1. 2013 in z dne 5. 7. 2013, s katero je takšno zahtevo zavrnila.

Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven v času podaje vloge delodajalke tožnice (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) in določbe Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami - v nadaljevanju ZMEPIZ). ZMEPIZ ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z lastnostjo zavarovanca določa, da ima takšno lastnost vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (1. odstavek 46. člena). Prvenstveno se pridobi lastnost zavarovanca z vloženo prijavo v zavarovanje (47. člen ZMEPIZ), sicer pa zakon omogoča tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če prijava ni bila vložena v zakonitem roku (48. člen) oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja oz. lastnosti zavarovanca (49. člen).

Tožnica je v času od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje z dnem 18. 4. 2012 na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico tudi vse pravne učinke (tako tudi sodba VSRS VIII Ips 154/2009).

V zvezi s spremembo zavarovalnega razmerja oz. lastnosti zavarovanca za nazaj se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 49. člena ZMEPIZ ter sodno prakso, po kateri se zaradi spremembe podlage za obvezno zavarovanje (tudi prostovoljno zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1 predstavlja prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje) status zavarovanca lahko spremeni le za naprej, ne pa za nazaj (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 265/2007, VIII Ips 66/2008, VIII Ips 80/2008, VIII Ips 283/2008, VIII Ips 209/2009, VIII Ips 254/2009, VIII Ips 164/2012, VIII Ips 160/2013 itd.). S sklenjeno sodno poravnavo o obstoju delovnega razmerja tudi v času od 18. 4. 2012 do 19. 11. 2012 ni odpadla pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. ZMEPIZ na podlagi pravilno vložene prijave in na tej podlagi pridobljenega statusa zavarovanca ni omogočal ponovnega ugotavljanja obstoja zavarovalnega razmerja in lastnosti zavarovanca. Za nazaj tudi ni mogoče ugotoviti in priznati za zavarovance, ki so imeli urejen status zavarovanja, da so bili prijavljeni v zavarovanje v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 in iz tega razloga zahtevati spremembo podlage za zavarovanje. Šele sedaj veljavni Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 - v nadaljevanju: ZMEPIZ-1), ki velja oz. se uporablja od 1. 1. 2014 dalje, ima v 83. členu določilo glede ugotavljanja oz. sprememb zavarovalne podlage na podlagi odločitev v delovnih sporih. V skladu s 3. odstavkom 106. člena ZMEPIZ-1 pa se postopki ugotavljanja lastnosti zavarovanca in postopki revizije, začeti pred uveljavitvijo tega zakona izvedejo po dosedanjih predpisih.

Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 361/2009 se ne nanaša na takšen primer kot je ta. V navedeni zadevi je bil tožnik v spornem obdobju od 1. 4. 2002 do 10. 11. 2003 brezposeln in je pri zavodu za zaposlovanje pridobil pravico do denarnega nadomestila ter bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1 v času prejemanja denarnega nadomestila. S pravnomočno sodbo delovnega sodišča je bilo odločeno, da mu delovno razmerje pri takratnem delodajalcu ni prenehalo 31. 3. 2002 in ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 1. 4. 2002. Tožnik je za sporno obdobje uveljavljal ugotovitev lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja, toženka mu za čas prejemanja nadomestila pri zavodu ni ugodila, saj naj bi bilo za sporno obdobje že izkazano pravno razmerje (22. člen ZPIZ-1), na podlagi katere je bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Odločilno pa je v danem primeru bilo to, da je zavod za zaposlovanje po pravnomočni sodbi delovnega sodišča s sklicevanjem na Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP) uvedel obnovo postopka in 13. 10. 2006 odločil (dokončno in pravnomočno), da se odpravi odločba z dne 10. 5. 2002 o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ob odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila, ki učinkuje za nazaj, je prenehala tudi pravna podlaga za zavarovanje in prijavo na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in tako v citirani zadevi ne gre za vprašanje spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanje za nazaj. V navedenem primeru je bila pravna podlaga zavarovanja iz 22. člena ZPIZ-1 v obnovi postopka odpravljena in je tako za nazaj odpadla. V obravnavanem primeru pa pri tožnici pravna podlaga za zavarovanje iz naslova 34. člena ZPIZ-1 ni odpadla.

Vzpostavitev zavarovalnega razmerja (razmerja med zavodom in fizično osebo) se veže na obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Z vzpostavitvijo takšnega razmerja nastane tudi dolžnost evidentiranja, kar pomeni tudi vzpostavitev zbira podatkov na enotnih metodoloških načelih. V primerih, ko oseba v nekem obdobju že ima priznan status zavarovanca, pa je naknadno ugotovljeno, da je istočasno obstajala ali nastopila obveznost zavarovanja na drugi podlagi, ta pa bi imela glede na določbe ZPIZ-1 prednost pred podlago, ki je bila uporabljena po prijavi, je takšna sprememba možna le za naprej. Iz obstoječe sodne prakse izhaja, da le sprememba lastnosti zavarovanca (zavarovanje na drugi podlagi) z nazaj, z vidika fizične osebe in zavarovanja ni tako pomembna kot pridobitev statusa zavarovanca. Tudi v primerih, ko status zavarovanca ne temelji na odločbi (temveč le na prijavi) - kar je običajno, gre po vsebini za razmerje med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno sodno odločbo. Takšna je ustaljena sodna praksa (odločitev Vrhovnega sodišča - odločbe: VIII Ips 66/2008, VIII Ips 238/2008, VIII Ips 265/2007 itd.). Obstoječi status osebe je pravno urejen status, v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev v smislu 158. člena Ustave RS.

Glede na navedeno je šlo pri tožnici v času od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 za pravnomočno urejeno pravno razmerje in je bila tožnica zavarovana po 34. členu ZPIZ-1. V pravnomočno urejena pravna razmerja, pa je upoštevaje določilo 158. člena Ustave RS poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le v primerih in po postopku določenim v zakonu - v tem primeru v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZVP/glede na določilo 12. in 249. člena ZPIZ-1. Gre za izredna pravna sredstva.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji - v nadaljevanju: ZPIZ-2) se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V skladu z določbo 1. odstavka 390. člena ZPIZ-2 se za postopke začete pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Postopek se je v tej zadevi začel v mesecu novembru 2012, ko je delodajalec tožnice podal vlogo oz. ko je tožnica dobila to vlogo (259. člen ZPIZ-1). Tako ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je spregledalo določilo 160. člena ZPIZ-2. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnico zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica, ki v pritožbi ni uspela v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.