Jedro

Tožnica je sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. 04 9121077 z dne 16. 1. 2013 in št. 9.121.077 z dne 5. 7. 2013. Ugotovi se, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Javni agenciji za civilno letalstvo Republike Slovenije v obdobju od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012.“ Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.122,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznost, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 04 9121077 z dne 16. 1. 2013 in št. 9.121.077 z dne 5. 7. 2013, ter da tožena stranka tožnici z odločbo prizna lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012. 2. Ugotovilo je, da je tožnica s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje v času od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012, na podlagi 13. alineje 47. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadaljnji) pridobila lastnost zavarovanca. Čeprav se lastnost prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje ne ugotavlja s posebno odločbo, temveč na podlagi prijave, to obdobje predstavlja pravnomočno urejeno pravno razmerje. Sprememba lastnosti zavarovanca obveznega zavarovanja v postopku za nazaj ni dovoljena, saj predstavlja nedopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljen status tožnice. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je, upoštevajoč določilo 158. člena Ustave RS, mogoče poseči le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima sodna poravnava moč pravnomočne sodbe in predstavlja izvršilni naslov, hkrati pa vzpostavlja stanje, kakršno bi bilo, če tožnici ne bi bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Nižji sodišči nepravilno ločujeta vprašanje delovnopravnega statusa tožnice in vprašanje njenega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012. Z obstojem delovnega razmerja so skladno z veljavno zakonodajo neločljivo povezane pravice in obveznosti delodajalca v zvezi s prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačilom davka in prispevkov. Izpodbijani sodbi ne vsebujeta obrazložitve, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določila drugega odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ker je tožnica na podlagi sodne poravnave v delovnem razmerju tudi za obdobje od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012, obstaja od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje in ne šele s prijavo pri toženi stranki po sklenitvi sodne poravnave podlaga za zavarovanje v 13. členu ZPIZ-1. Pravnomočno urejeno razmerje lahko vzpostavlja zgolj pravnomočna odločba upravnega organa, ne pa samo dejstvo prijave v zavarovanje, zato v obravnavanem primeru ne gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje. Tožena stranka je tožnici z zavrnitvijo zahtevka za priznanje lastnosti zavarovanca onemogočila vzpostavitev položaja, kot če do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo, čeprav je bila taka volja obeh strank sodne poravnave in to omogoča tudi veljavna zakonodaja. Zavrnitev zahtevka ima za posledico poseg v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Onemogočena ji je vzpostavitev enakega položaja, kot bi ga imela v primeru, ko ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana. Delavec, ki mu je nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, po razveljavitvi nezakonite odpovedi nikakor ne sme biti v slabšem položaju, kot v primeru, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Na ta očitek nižji sodišči nista odgovorili, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 25. člen ZPIZ-1, saj bi ji moral biti tudi po kriteriju iz navedenega člena priznan status zavarovanca po 13. členu ZPIZ-1. Nižji sodišči zmotno tolmačita stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 361/2009 z dne 23. 5. 2011. 5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je namreč odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe tožnice, do nebistvenih pa se mu glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni treba posebej opredeljevati.

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Podobno določbo vsebuje tudi drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ, po katerem zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Zavarovanec po 8. členu ZPIZ-1 je oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica od 19. 4. 2012 do 18. 11. 2012 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po določbi 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Delodajalec tožnice (Javna agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije) je s tožnico dne 14. 11. 2012 sklenil sodno poravnavo, s katero se je razveljavila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 17. 4. 2012. S sodno poravnavo je bilo dogovorjeno, da delovno razmerje tožnice pri delodajalcu ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012 in da še traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Delodajalec se je zavezal, da bo tožnico prijavil v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dne 18. 4. 2012 do dne ponovnega nastopa dela pri delodajalcu. Tožnica bo z 19. 11. 2012 pri delodajalcu ponovno začela opravljati delo. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je delodajalec dne 27. 11. 2012 podal vlogo za prijavo tožnice v pokojninsko in invalidsko zavarovanje s prošnjo, da se ji ugotovi lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja za čas od 19. 4. 2012 do 19. 11. 2012. Tožena stranka je nato izdala izpodbijani odločbi z dne 16. 1. 2013 in z dne 5. 7. 2013, s katero je takšno zahtevo zavrnila.

12. Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodne poravnave jasno izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. V socialnem sporu tožnica uveljavlja priznanje in evidentiranje zavarovanja na podlagi navedenega delovnega razmerja, ker ji tožena stranka na zahtevo delodajalca, ki je želel izvršiti sodno poravnavo, lastnosti zavarovanca na tej podlagi ni priznala za čas vključitve v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. 13. Odločitve revizijskega sodišča, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, se nanašajo na drugačne primere, kot je obravnavani. V teh zadevah je šlo za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti na podlagi četrte alineje 49. člena ZMEPIZ; v teh primerih je zavarovanec ves čas (istočasno) izpolnjeval pogoje za vključitev v zavarovanje po dveh podlagah, vendar je bil v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 (1). V obravnavani zadevi pa je tožnica sicer ob prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje izpolnjevala pogoje iz 34. ZPIZ-1, naknadno pa je bilo za obdobje zavarovanj na teh dveh podlagah vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v tem primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. S sodno poravnavo je bil tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s prvo alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju (2).

14. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožnici se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški postopka na prvi stopnji v višini 372,5 EUR, od tega 183,3 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 169,20 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, stroški postopka na drugi stopnji v višini 245,6 EUR, od tega 225,60 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002. Tožnici se priznajo tudi revizijski stroški v višini 302 EUR, od tega 282 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002. Stroški postopka na vseh stopnjah znašajo 920,1 EUR, z vključenim 22% DDV pa 1.122,52 EUR. Ne priznajo se še posebej stroški za fotokopiranje po tar. št. 6000, saj so vključeni že med materialne stroške po tar. št. 6002. .

Op. št. (1): Po tej določbi se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje.

Op. št. (2): Enako tudi v zadevi VIII Ips 218/2014 z dne 17. 2. 2015. Enako je sedaj urejeno v drugem odstavku 83. člena ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013.