Jedro

Četudi je tožena stranka izplačevala nižjo plačo, kot bi delavcem pripadla glede na določbe zakona in kolektivne pogodbe in ne glede na dejansko izplačano plačo, je delavec upravičen do 13. plače, izračunane glede na plačo v višini, kot bi mu morala biti izplačana.

OZ-A je črtal 376. člen OZ (ki je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico), vendar je to veljalo šele od dneva uveljavitve novele, to je od 22. 5. 2007 dalje. Tako obresti, ki so do tega dne že prenehale teči, s spremembo OZ niso začele ponovno teči. Od uveljavitve ZPOMZO-1 dne 28. 6. 2003 se za izračun zakonskih zamudnih obresti ne uporablja več konformna, ampak linearna metoda.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova razlik v plači za čas od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1995, regresov za letni dopust za leta 1992 – 1995 in 13. plače za leta 1992 – 1995 plačati neto znesek 6.318,23 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 34.248,91 EUR, od neto zneska obračunati ustrezen bruto znesek in od njega odvesti pripadajoče davke in prispevke, vse v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo neto razlik v plači, regresov in 13. plači v znesku 3.279,94 EUR, obračun ustreznih bruto zneskov in od njih plačilo davkov in prispevkov in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6.318,23 EUR neto za obdobje od 2. 1. 2002 dalje do plačila ter od glavnice 3.279,94 EUR neto od dneva zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila, vse kolikor presegajo prisojene zakonske zamudne obresti v I. točki izreka. Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za plačilo 2.970,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posameznih plačil dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, čeprav, kot navaja, nima pravnega interesa, da bi izpodbijala sodbo v dajatvenem delu in je zato niti po temelju, niti po višini v tem delu ne izpodbija, ampak jo izpodbija zaradi uveljavljanja drugih zahtevkov, ki jih navaja v nadaljevanju in zato ta del sodbe (besedilo izreka) vseeno izpodbija. Navaja, da je zahtevek nazadnje modificiran dne 5. 11. 2004 in da je bil postavljen tako, da je naveden vsak posamezen znesek, zapadlost vsakega od teh zneskov od tega dne dalje pa so zahtevane tudi zakonske zamudne obresti do plačila. Na tak način bi se moral glasiti tudi izrek sodbe. Meni, da bi sodišče moralo razsoditi tako, da bi prepisali izvedeniško mnenje, in sicer v znesku, ki navaja neto zneske ter od tega zneska dalje določiti tek zamudnih obresti. Šele po tako odločenem tožbenem zahtevku, bi lahko odločalo o drugih zahtevkih, ki jih je v izpodbijani sodbi zavrnilo. Sodišče bi moralo upoštevati delna plačila po določbah ZOR o vračunavanju plačil in bi moralo najprej odšteti stroške, nato obresti in šele nato glavnico. Tožena stranka je bila v zamudi s svojim plačilom in zato ni mogla določiti načina plačila svojih obveznosti. Tožena stranka je s plačilom plačala zamudne obresti in jih tudi navedla, s tem je pripoznala tožbeni zahtevek za zamudne obresti tudi po temelju. Zato se je pretrgalo tudi zastaranje. Glede ugovora zastaranja pa tožeča stranka poudarja, da so bili vsi ti ugovori podani prepozno. Ker je tako tožena stranka pripoznala obresti, za katere je sicer ugovarjala zastaranje, pripadajo tožnici vse obresti. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče priznalo obresti, oziroma zakaj določenega dela obresti ni priznalo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec obresti računa šele od leta 1994 dalje, zahtevek za obresti pa se glasi od 31. 3. 1992. Ker so bile obresti pisno pripoznane, bi jih moralo sodišče prve stopnje dosoditi. Podrejeno pa tožeča stranka navaja, da v primeru, da sodišče plačila ne bi štelo kot pripoznanje obresti od leta 1992 dalje, sodišče ne more upoštevati celotnega plačila v poplačilo, temveč zgolj del, zmanjšan za plačilo zastaranih obresti. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj bi zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002, takšno stališče pa je napačno, saj ne izhaja iz citirane ustavne odločbe. Tožeča stranka se s citirano ustavno odločbo, to je odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 v celoti ne strinja, ker grobo posega v njene ustavne in človekove pravice. V pritožbi nato tožeča stranka obširno polemizira z, po njenem mnenju, nepravilnostjo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Nadalje meni, da tudi če uporabimo ustavno odločbo, ki se nanaša na zamudne obresti, je tožbeni zahtevek za obresti po 1. 1. 2002 v celoti utemeljen iz razloga, ker v slovenskem pravnem redu za obresti velja načelo akcesornosti in kot akcesorna obligacija delijo usodo glavne terjatve. Nadalje navaja, da kljub temu, da so obresti akcesorne, so v svojem pravnem naslovu samostojne (zakon, ki določa zakonsko zamudno obrestno mero) in prav tako, ko nastanejo, obstojijo kot samostojna terjatev. Torej akcesornost še ne zanika samostojnosti. Meni, da odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije predstavlja tudi poseg v ustavne in človekove pravice tožeče stranke, saj dejansko velja retroaktivno. Meni, da zamudne obresti tečejo tudi po 1. 1. 2002, če pa sodišče ne bi sledilo tej navedbi, pa zamudne obresti tečejo od 22. 5. 2007 (OZ-A) dalje do plačila. Tožnica v zvezi z naštetimi kršitvami uveljavlja tudi kršitev 6. člena evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Prvega protokola k teh konvenciji. Prvi protokol se nanaša na pravico do mirnega uživanja svojega premoženja, v poseg v premoženje pa se šteje vsako ravnanje s pozicije moči, ki kakorkoli omejuje, otežuje ali onemogoča mirno uživanje premoženja na ta način, da avtoritativno in enostransko spremeni obstoječe stanje. Meni, da je omejitev pravice do zamudnih obresti sporna. Tožeča stranka tudi meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede 13. plače za leto 1995, ki je v izvedeniškem mnenju niti ni, je pa zavrnjen zahtevek v tem delu v drugem delu izpodbijane sodbe. Kolektivne pogodba BS namreč 13. plačo dovoljuje in ni nobenega razloga, da ne bi bilo zahtevku tudi v tem delu ugodeno. Tožeča stranka tudi v celoti izpodbija odločbo o stroških postopka, saj ima v delovnopravnih sporih sodišče pravico odločiti, da stroške nosi delodajalec. Tudi če sodišče odloča po uspehu, je tega izračunalo napačno, ker očitno ne ločuje med stroški do delnega plačila in po tem plačilu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tako, kot se glasi. Pritožbeno sodišče naj toženi stranki tudi naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke vključno s stroški pritožbenega postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celotno 1. in 3. točko izreka sodbe in 4. točko v delu, v katerem toženi stranki niso bili priznani stroški postopka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke. Navaja, da je ob upoštevanju vzorčnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 180/96 in opr. št. II Pd 158/96 dne 8. 4. 2004 plačala tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plači do 15. 4. 1993 znesek 406.651,60 SIT, prikrajšanja pri regresu 33.569,70 SIT in zamudne obresti v višini 3.258.991,70 SIT, skupaj 3.699.143,00 SIT. Sodišče prve stopnje je navedeno plačilo sicer upoštevalo, vendar ni sledilo stališču tožene stranke, da je bila z njim v celoti poravnana njena obveznost do tožnice za čas do 15. 4. 1993. Do razhajanj je prišlo pri interpretaciji zakonskih določb o zamudnih obrestih. Tožena stranka je zamudne obresti do 4. 8. 1995 obračunala po konformni metodi od 5. 8. 1995 do plačila, pa na linearni način. Sodišče pa je odločilo, da je potrebno zamudne obresti tudi od 5. 8. 2005 dalje obračunati na konformni način. Ne strinja se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje, to je načinom obračunavanja zamudnih obresti na konformni način. Poudarja, da je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. RS, št. 57/89) v 279. členu uzakonil načelo, da od zapadlih zamudnih obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Tako je določal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1989 in še Zakon o obrestmi meri zamudnih obresti iz leta 1992. Po sprejemu zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri v letu 1995, ki je začel veljati 5. 8. 1995, pa ni več določal načina obračunavanja obresti in ni vseboval določbe o konformni metodi. Z dnem uveljavitve tega zakona je prenehala tudi pravna podlaga za uporabo konformne metode. Določanja načina revalorizacije je zakon prepustil Banki Slovenije. Banka Slovenije je za izračune znotraj leta sicer uporabljala konformno metodo, saj se je temeljna obrestna mera računala na letnem nivoju. Revalorizacija je bila tako urejena s temeljno obrestno mero, ki je svojo višino prilagajala gibanju cen na drobno na konformni način in tako zagotavljala ohranjanje realne vrednosti znotraj leta. Ko je bila temeljna obrestna mera določena, ni bilo nobene potrebe, da bi se ponovno uporabila na konformni način. Tako bi prišli do dvakratne revalorizacije, najprej z množenjem temeljne obrestne mere in zneska glavnice, potem pa še z revalorizacijo zamudnih obresti. Iz zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri izhaja, da revalorizacijo zagotavlja temeljna obrestna mera in je realni del obresti. Iz dejstva, da je zakon dal Banki Slovenije pooblastilo za določitev metodologije za izračun temeljne obrestne mere, ni mogoče sklepati, da je bilo s tem banki dano upravičenje za uvedbo konformne metode izračuna zamudnih obresti in za deregulacijo določb ZOR. Banka Slovenije ni imela tega pooblastila in tega tudi ni storila. Višina zamudnih obresti, izračunanih po konformni metodi ni samo sankcionirala dolžnikov, ampak jih je pogosto uničevala. Vrhovno sodišče problema ni registriralo, registriralo pa ga je (čeprav pozno) Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z znano odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 tek zamudnih obresti ustavilo z dnem 1. 1. 2002. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP – Ur. l. RS, št. 13/93), ki je določil izhodiščno plačo v znesku 23.833,00 SIT, ki se povečuje v skladu z eskalacijsko lestvico. Šlo je za kogentno zakonsko določbo, pogojeno z ekonomsko situacijo takratnega časa. Šlo je za omejitveni zakon, ki naj bi obvaroval ekonomske temelje mlade države in posledično tudi osamosvojitev Slovenije. Pomen tega zakona interpretiran na način, da je za junij 1993 upoštevana izhodiščna plača, ki jo je tožeča stranka prejela pred uveljavitvijo ZNOIP, torej v februarju 1993, revalorizirana z rastjo življenjskih stroškov za maj 1993, pomen zakona izničuje. Tudi razlaga kolektivne pogodbe BS v povezavi z ZNOIP ne daje podlage za zaključek, da je po prenehanju veljavnosti tega zakona potrebno izhajati iz izhodiščne plače pred pričetkom njegove uveljavitve. Kolektivna pogodba ne predvideva valorizacije izpred treh mesecev. Za tak način se podpisnika kolektivne pogodbe nista dogovorila. Če je po prenehanju ZNOIP oživela kolektivna pogodba, je oživela v celoti, torej tudi njen 119. člen o valorizaciji v skladu z rastjo življenjskih stroškov za pretekli mesec. Za junij 1993 in za vse naslednje mesece bi tako sodišče moralo upoštevati tožničino dejansko izplačano plačo v maju 1993 in ugotoviti, da prikrajšanja ni bilo. S tem pravnim vprašanjem se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ukvarjalo v podobnem primeru v zadevi opr. št. VIII Ips 177/99 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka nanašajočega se na poračun plač za obdobje po veljavnosti ZNOIP, ker je ugotovilo, da je bila delavčeva izhodiščna plača že tako previsoka. Tožena stranka poudarja, da je potrebno pravne norme razlagati v povezavi z družbenimi razmerami, v katerih so bile oblikovane in sprejete v zakonodajnem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni razložilo na kakšni pravni podlagi temelji njegova odločitev o obveznosti Banke Slovenije, da tožeči stranki izplača prikrajšanja pri plačah za leti 1994 in 1995. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994, v 2. členu določa, da delodajalci za leto 1994 izplačujejo plačo v skladu s 1. in 2. točko tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. V 1. in 2. točki te priloge so določene zgornje meje za izplačilo plač, pri čemer je v 2. točki izrecno določeno, do katere meje je možno v njene določbe poseči s kolektivnimi pogodbami. Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač, daje delodajalcem pravno podlago za prakso, da pri izplačevanju plač upoštevajo tarifno prilogo k zakonu. Kadar se delodajalec odloči, da bo plače izplačeval v skladu z zakonom, ni mogoče trditi, da je kršil kolektivno pogodbo. Tožena stranka ob molku sodišča o pravnem temelju uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s 13. plačo tožena stranka opozarja, da je bila v skladu s 132. členom Kolektivne pogodbe Narodne banke Slovenije dolžna izplačati 13. plačo v višini, kot je znašalo povprečje izplačanih plač in ni določala, da je plačilo 13. plače vezano na povprečno plačo, ki delavcu pripada. Tako je bila 13. plača pogojena z dejansko višino izplačanih plač. Sodišče bi moralo upoštevati tudi ugovor zastaranja za obresti, ki predstavljajo razliko med obrestmi, obračunanimi po letu 1995 po konformni metodi in nižjimi obrestmi, obračunanimi na linearni način. Enako velja tudi za obresti, računane od plač izračunanih iz strani sodišča po Zakonu o načinu obračunavanja in izplačevanja plač in nižjim izhodiščem, za katerega se je odločila tožena stranka. Sodba je dodatno neuravnotežena tudi v delu, v katerem so navedeni razlogi za neupoštevanje pobotnega ugovora. Le-ta naj bi bil neutemeljen, ker je tožena stranka tožeči stranki vedoma izplačevala višjo plačo, kot bi jo smela po pravnem redu, zavestnih preplačil pa ni upravičena terjati nazaj po 211. členu ZOR. S tem je sodišče toženi stranki odvzelo možnost, da bi preveč izplačano plačo pobotala s plačo, ki je bila po mnenju sodišča v drugem obdobju prenizka. Tožena stranka poudarja, da so bile v obravnavanem obdobju zakonske določbe o plačah nejasne, pristojni organi v primeru kršitev niso ukrepali, sodišča pa so predpise različno tolmačila. Sklicevanje na ZOR je nepravilno, saj je v spornem obdobju delovna razmerja urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki ni omogočal uporabe ZOR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem. Meni, da tožena stranka nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe, ki je vložena zaradi diskriminacije in maščevalnosti in ne more biti dopustna. Navaja, da je bilo v ostalih primerih, ki jih navaja, že pravnomočno razsojeno in so tožniki tudi že poplačani. Ker sodna praksa ter načelo ustavnosti in zakonitosti zahtevata primerljivo reševanje primerljivih zadev, je pritožba popolnoma nepotrebna, saj so bila vsa vprašanja, ki jih izpostavlja toženka že pravnomočno rešena.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da se pritožba zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da je svojo odločitev tudi jasno in pravilno obrazložilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (glede ugodilnega dela na pritožbo tožene stranke in glede zavrnilnega dela na pritožbo tožeče stranke) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Neutemeljeno je zavzemanje tožeče stranke, da bi moralo pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavreči, ker je bilo o enakih tožbenih zahtevkih, ki se opirajo na isto pravno podlago, že pravnomočno razsojeno. Po določbi 333. člena ZPP, ki se glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči, se smejo stranke pritožiti zoper sodbo v 15-ih dneh od vročitve prepisa sodbe. Iz katerih razlogov se lahko izpodbija sodba, je določeno v 338. členu ZPP. Meje preizkusa sodbe pa določa 350. člen ZPP, in sicer določa, da sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Glede na navedeno zakonsko določbo se tako le tožeča stranka ni mogla pritožiti zoper ugodilni del sodbe, v zvezi s tem delom svoje pritožbe pa je tako ali tako tožeča stranka podala nerazumne navedbe.

Povsem točna pa je navedba tožeče stranke, da je v enakovrstnih zadevah, to je v individualnih delovnih sporih, v katerih je šlo za enako oziroma podobno dejansko stanje in uporabo istega materialnega prava, bilo že večkrat pravnomočno odločeno. Poleg navedenega pa so bile sodbe nižjih sodišč že preizkušane v revizijskem postopku tako, da je do vseh odprtih vprašanj že zavzelo stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V zvezi s pravnimi vprašanji, ki se postavljajo tudi v tem individualnem delovnem sporu, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločalo že v naslednjih zadevah: sodba in sklep opr. št. VIII Ips 147/97 z dne 25. 11. 1997, sodba opr. št. VIII Ips 177/99 z dne 21. 3. 2000, sklep opr. št. VIII Ips 266/2002 z dne 22. 4. 2003, sklep opr. št. VIII Ips 286/2002 z dne 22. 4. 2003, sklep opr. št. VIII Ips 51/2006 z dne 25. 4. 2006 in sodba in sklep opr. št. VIII Ips 117/2007 z dne 25. 10. 2007. Tako so točne navedbe, da je bilo o vseh vprašanjih že pravnomočno razsojeno in da je do vseh odprtih vprašanj, ki jih odpirata obe pritožbi, že zavzelo stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče le na kratko odgovarja.

K pritožbi tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo drugače oblikovati izrek sodbe, kot ga je oblikovalo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno oblikovalo izrek, saj je pri svoji odločitvi moralo upoštevati delno plačane terjatve s strani tožene stranke z dne 8. 4. 2004 in zakonsko določbo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči 1. 1. 2002. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da si je sodišče prve stopnje pri izračunu pravilno pomagalo z izvedencem finančne stroke, ki je opravil izračune po pravnih podlagah, kot jih je pravilno določilo sodišče prve stopnje. In sicer je moral pri izračunu upoštevati določbe kolektivne pogodbe Narodne banke Slovenije oziroma Banke Slovenije, ki je v 119. členu določala, da se plača čistilke, ki je osnova za izračun plač za posamezno delovno mesto, valorizira v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Pri tem je pravilno ugotovilo, da Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Ur. l. RS, št. 48/90 in naslednji) za toženo stranko ni veljal, veljal pa je Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93, 17/93). Upoštevati pa je bilo potrebno tudi kot omejitveni zakon, Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Ur. l. RS, št. 30/94) in način določanja izhodiščne plače po Zakonu o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkih zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Ur. l. RS, št. 29/95). Izvedenec je opravil tudi izračun zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov, pri čemer je pravilno upošteval kot začetek teka zamudnih obresti šele datum 28. 3. 1994, ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje zamudnih obresti, v kolikor jih je tožeča stranka zahtevala za obdobje več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Tožba je bila vložena dne 27. 3. 1997, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugovor zastaranja, in sicer po določbi 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti ali pa za kakšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Ugovor zastaranja je bil podan pravočasno, saj je bil podan že v odgovoru na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje odločilo ob pravilnem računanju začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) glede na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, ki je razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti v obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Na pritožbene navedbe v zvezi s komentarjem odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker ni pristojno za presojo odločitev ustavnega sodišča, kot se očitno zmotno zavzema tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča pa z uporabo določbe materialnega prava, to je določb OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, sodišče prve stopnje ni poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po določbah Konvencije o varstvu človekovih pravic in Prvega protokola. Iz odločitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka prejela iz naslova razlik v plačah za obdobje od novembra 1991 do konca leta 1995, upoštevaje poplačilo glavnice do 15. 4. 1993 in dela obresti v letu 2004, prisojeno glavnico v znesku 6.318,23 EUR in na to glavnico še zakonske zamudne obresti v znesku 34.248,91 EUR, kar predstavlja 5,5-kratnik glavnice tako, da je pri taki odločitvi težko govoriti o posegu v premoženje tožnice, saj je na račun prisojenih zakonskih zamudnih obresti pridobila občutno premoženje. Pri tem pritožbeno sodišče le v pojasnilo navaja, da je povprečna neto izplačana plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v mesecu maju 2008, to je v mesecu, ko je odločalo sodišče prve stopnje, znašala 882,94 EUR tako, da predstavljajo samo prisojene zakonske zamudne obresti 38,79 povprečnih neto plač, izplačanih v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo, torej, da je morala povprečna zaposlena oseba v mesecu maju 2008 delati kar tri leta in tri mesece, da je lahko zaslužila navedeni znesek.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da so zamudne obresti začele ponovno teči z uveljavitvijo novele Obligacijskega zakonika (OZ-A – Ur. l. RS, št. 40/2007). Novela OZ-A je namreč črtala 376. člen OZ, vendar je to veljalo šele od dneva uveljavitve tega zakona, to je od 22. 5. 2007 dalje. Tako obresti, ki so že prenehale teči na podlagi dotlej veljavne določbe 376. člena OZ, niso s spremembo OZ-A začele ponovno teči, kot se to zmotno zavzema tožeča stranka. Da je taka uporaba materialnega prava pravilna, izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 in opr. št. Up 699/05 z dne 5. 7. 2007. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri upoštevanju, kaj je bilo plačano s poplačilom dne 8. 4. 2004. Od tega poplačila je namreč izvedenec odštel znesek, ki je bil plačan na račun obresti, v zvezi s katerimi je tožena stranka podala ugovor zastaranja. Tako, da plačilo iz naslova teh obresti, ni zmanjšalo obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, kot to zmotno meni tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pri delnem plačilu z dne 8. 4. 2004 tudi pravilno upoštevalo vrstni red vračunavanja plačil, kot ga je določil dolžnik, to je tožena stranka, v svojem sporočilu k plačilu, saj tožeča stranka temu načinu poplačila ni ugovarjala. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 287. člena OZ. Vračunavanje po določbi 288. člena OZ, kot uveljavlja tožeča stranka v pritožbi, bi prišlo v poštev šele v primeru, če ne bi bilo dolžnikove izjave o tem, kaj plačuje. Poleg navedenega pa je potrebno ugotoviti, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje enaka tudi v primeru vračunavanja po 288. členu OZ, saj je potrebno upoštevati, da so zakonske zamudne obresti prenehale teči 1. 1. 2002, plačilo pa je bilo izvršeno po tem datumu, to je 8. 4. 2004 in je bila tožena stranka dolžna plačati obresti le do 1. 1. 2002. Do razlike je prišlo le zaradi načina obračuna zakonskih zamudnih obresti po 5. 8. 1995, ko jih je tožena stranka obračunala po linearni metodi, izvedenec pa po navodilu sodišča po konformni metodi. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede 13. plače za leto 1995, ki naj je v izvedeniškem mnenju ne bi bilo. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da je tožeča stranka v letu 1995 prejela 13. plačo in to v bistveno višjem znesku, kot ga je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu (tožba 34.014,05 SIT, plačano: neto 98.200,00 SIT).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči se na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače. Drugačne določbe v individualnih delovnih sporih glede stroškov postopka ima le določba 41. člena, ki ureja spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in le v teh sporih je določeno, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. V ostalih sporih se uporabljajo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje jih je pravilno uporabilo, saj na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP sodišče lahko glede na uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Pri tem je zmotno zavzemanje pritožbe, da to lahko sodišče odloči le v primeru, kadar je uspeh 50 : 50. Sodišče namreč presoditi vse okoliščine primera, kar je pravilno storilo tudi v tem individualnem delovnem sporu in glede na celotne okoliščine primera in uspeh pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava glede načina obračunavanja zakonskih zamudnih obrestih do 28. 6. 2003, ko je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki je v 3. členu določil, da z začetkom njegove veljavnosti prenehajo veljati določbe Zakona o predpisani obresti meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/2001 – OZ in 109/2001). Šele z uveljavitvijo navedenega zakona se je prenehal uporabljati t.i. konformni način izračuna obresti. Da je taka uporaba materialnega prava pravilna, izhaja iz ustaljene sodne prakse, na kar le ena drugačna odločba Višjega sodišča v Ljubljani nima vpliva. Da je to stališče pravilno, izhaja med drugim tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 117/2007 in opr. št. II Ips 370/2005. Da so na ta način določene zakonske zamudne obresti bile ekstremno visoke, se strinja tudi pritožbeno sodišče, vendar sodišče uporablja in ne kreira zakonskih določb, le v primeru, da meni, da je določena ureditev protiustavna, je sodišče dolžno zahtevati presojo ustavnosti take določbe. Zato so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava glede načina obračuna zakonskih zamudnih obresti neutemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z načinom izračuna plače po prenehanju veljavnosti Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP – Ur. l. RS, št. 13/93 in naslednji). V zvezi s tem vprašanjem je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 51/2006 z dne 25. 4. 2006 in nato ponovno v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 117/2007 z dne 25. 10. 2007. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je po prenehanju omejitvene zakonodaje v juniju 1993 potrebno kot izhodiščno plačo upoštevati plačo, izplačano v mesecu februarju 1993, to je pred uveljavitvijo omejitvene zakonodaje in ne plačo iz meseca maja 1993, ko je veljala omejitvena zakonodaja, pravilno. Valorizacija pa ni bila opravljena za tri mesece, temveč le za zadnji mesec, kot določa Kolektivna pogodba Banke Slovenije, le osnova ni bila vzeta iz meseca maja 1993, temveč iz meseca februarja 1993. Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko delodajalec ob veljavni kolektivni pogodbi sam odloča, ali bo izplačeval plače v skladu z zakonom, ali z določbami kolektivne pogodbe. V kolikor so določbe kolektivne pogodbe ugodnejše, potem je dolžan izplačevati plače po določbah kolektivne pogodbe, seveda upoštevaje omejitveno zakonodajo, ki pa je za leti 1994 in 1995 določala najvišja možna izplačila na dva načina, pri čemer je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na ta način, da je izvedenec izračunal, kakšne plače bi lahko tožena stranka izplačevala, upoštevaje določbe kolektivne pogodbe, ne da bi presegla zakonsko določene zgornje meje. Taka uporaba materialnega prava je pravilna, saj veljajo za delavce ugodnejše določbe. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni upravičena do 13. plače, določene v 132. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, izračunane na ta način, da bi ji bila dolžna plačati 13. plačo v višini, kot bi ji morala biti izplačana plača v tistem obdobju, temveč, da ji je bila dolžna izplačati 13. plačo v višini kot je bila dejansko izplačana plača. V primeru, da delodajalec izplačuje delavcem nižje plače, kot bi jim pripadale glede na določbe zakona ali kolektivne pogodbe in so določena plačila iz delovnega razmerja vezana na povprečje izplačanih plač, je potrebno tudi pri odločitvi o teh izplačilih upoštevati kakšno plačo bi delavec moral prejemati in ne kakšno je dejansko prejemal, če je bila ta v nasprotju z določbami zakona oziroma kolektivne pogodbe. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je bila tožeča stranka upravičena do 13. plače le v višini povprečja dejansko izplačanih plač.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pobotni ugovor in da se v navedenem obdobju za delovna razmerja niso uporabljale določbe ZOR. Tudi v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki je veljal do uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), to je 31. 12. 2002, so se za razmerja med delavci in delodajalci uporabljali določbe ZOR, v kolikor delovnopravna zakonodaja, to je tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji) ni urejala drugače. Dejstvo, da novi ZDR v 11. členu posebej določa, da se glede sklepanja, veljavnosti in prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom ali drugim zakonom drugače določeno, ne pomeni, da se do uveljavitve novega ZDR splošna pravila civilnega prava niso uporabljala in s tem tudi ne določbe ZOR, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 211. člena ZOR, ki določa, da, če kdo kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pritožbeno navajanje, da tožena stranka ni vedela, da ni dolžna plačati plače v taki višini, kot jo je izplačala, je neutemeljeno. Za vsakega, torej tudi za vsakega delodajalca, velja načelo ignorantia iuris nocet. Tožena stranka se torej ne more sklicevati na nepoznavanje predpisov, to je v konkretnem primeru omejitvene zakonodaje. Zato ne more terjati nazaj tistega, kar je izplačala več in tudi ne ugovarjati v pobot, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbama nista uspeli (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).