Jedro

Na revizijski stopnji je sporna samo še odločitev glede teka zamudnih obresti. Revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih kot stranski terjatvi po pravilih procesnega prava nima nikakršne vrednosti, saj se vrednost zamudnih obresti ne upošteva. Zato je taka revizija vložena proti sodbi, proti kateri je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP) in je nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo razlik v plači za čas od 1. 3. 1992 do 31. 12. 1995, regresov za letni dopust za leta 1992 do 1995 in trinajste plače za isto obdobje, v skupnem neto znesku 6.318,23 EUR, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 34.248,91 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači in regresu v znesku 3.279,94 EUR ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od glavnice 6.318,232 EUR za obdobje od 2. 1. 2002 in od glavnice 3.279,94 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Na predlog tožnice je sodišče druge stopnje izdalo še dopolnilni sklep, da se ne dopusti revizija glede odločitve o plačilu 3.279,94 in 2.970,27 EUR, torej glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo glede teka zamudnih obresti ter se sodišče druge stopnje o njenih pritožbenih razlogih ni izjasnilo. Seštevek zakonitih zamudnih obresti, ki so predmet revizije (za obdobje od 1. 1. 2002 do plačila 14. 1. 2009) presega znesek, ki je pogoj za dovoljenost revizije. Sicer pa tudi vrednost glavnega zahtevka (9.598,17 EUR) presega v določbi 382. člena ZPP določeni znesek.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot nedovoljeno zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi ima v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi omejen obseg in razloge izpodbijanja. Dovoljena je le v tistih primerih, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3) posebej določa. Glede na določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008 – ZPP-D) je pri odločanju treba upoštevati ZPP brez novele ZPP-D. 7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Merila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, med drugim tudi zaradi ugotovitve pravice do revizije, ZPP določa v 39. in naslednjih členih. Po 39. členu se za ugotovitev pravice do revizije, kadar je odločilna vrednost spornega predmeta, vzame samo vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo, razen če se uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se obresti štejejo za stransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih.

8. Iz odločitev obeh sodišče in revizijske opredelitve izpodbijanja izhaja, da je bilo v tej zadevi o glavnici pravnomočno odločeno in je na revizijski stopnji sporna samo še odločitev glede teka zamudnih obresti. Revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih kot stranski terjatvi po prej navedenih pravilih procesnega prava nima nikakršne vrednosti, saj se vrednost zamudnih obresti ne upošteva. Zato je taka revizija vložena proti sodbi, proti kateri je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP) in je nedovoljena.

9. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo zavrglo. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.