Jedro

Določila KP so jasna in se zato uporabljajo tako, kot se glasijo (prim. 1. odstavek 82. člena OZ). Zato tudi ni potrebna nobena dodatna razlaga, kot to želi prikazati tožnica z navedbami o namenu KP. Namen namreč zgolj sodoloča pomen pravila, kadar je mogočih več rešitev, medtem ko pomensko jasni znaki ne potrebujejo dodatne razlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6583/2008 z dne 29. 2. 2008 v 1. odstavku izreka razveljavi za znesek 138.191,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2008 dalje do plačila in v 5. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 32,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v II. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.372,90 EUR EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo obdržalo v veljavi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6583/2008 z dne 29. 2. 2008 v 1. odstavku izreka za znesek 207.610,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2008 dalje do plačila in v 5. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 96,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.105,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili koncesijsko pogodbo št. 2511-02-200051 z dne 13. 12. 2002 (v nadaljevanju KP, priloga A258) z aneksi (prim. zlasti Aneks št. 1 z dne 29. 9. 2006, priloga A259). Iz KP je razvidno, da je bila tožeči stranki na podlagi odločbe Vlade RS o izbiri koncesionarja št. 314-11/2002-3 z dne 10. 10. 2002 podeljena koncesija za izvajanje storitev ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (v nadaljevanju IAG), ki zajema prevzem, zbiranje in zagotavljanje predelave IAG na koncesijskem območju. Tožeča stranka vtožuje plačilo storitev, ki jih je na podlagi te pogodbe opravila za toženo stranko v decembru 2007, tožena stranka pa se tožbenemu zahtevku upira in navaja, da je sporno plačilo, ki se nanaša na IAG, ki so bile predane družbi E. (v nadaljevanju E.), ki ni predelovalka IAG. Dvomi tudi, da so bile ravno te IAG posredovane naprej družbi Č., kjer naj bi bile termično predelane. Tožeča stranka ni predložila dokazil, zahtevanih v 3. členu Aneksa št. 1 h KP, zato naj do plačila ne bi bila upravičena. Ni namreč mogoče ugotoviti sledljivosti celotne poti IAG, od njihovega prevzema pa vse do dokončne predelave, za kar bi tožeča stranka morala predložiti listinske dokaze, zahtevane v Aneksu št. 1 h KP.

6. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za rešitev te zadeve našlo v KP in v Uredbi o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z IAG (Ur. l. RS, št. 71/2006, koncesijski akt, v nadaljevanju KA). Ugotovilo je, da ni spora o tem, da je tožeča stranka prevzela od uporabnikov storitev javne službe, nadalje razvrstila, skladiščila in v decembru 2007 oddala v predelavo 473.980 kg IAG predelovalcem v Sloveniji, zaradi česar ji tožena stranka dolguje 0,1452 EUR z upoštevanjem 8,5 % DDV na kg IAG (0,1338 EUR brez DDV), kar znesek 68.809,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dne 30. 1. 2008 do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Nadalje je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni sporno, da je tožeča stranka prevzela od uporabnikov storitev javne službe, razvrstila, skladiščila tudi 943.560 kg IAG, ki jih je decembra 2007 predala družbi E. Omenjena družba pa ni sama predelala IAG, pač pa je v obdobju od 21. 11. 2007 do 11. 1. 2008 1.572,80 ton IAG oddala družbi Č. v končno predelavo. Sporno pa je, ali je tožeča stranka s tem izpolnila svojo obveznost po KP in KA. Namen gospodarske javne službe ravnanja z IAG je namreč v tem, da se uredi ravnanje z IAG, tako da se IAG zbirajo in na koncu predelajo, s čimer se prepreči neustrezno odlaganje IAG na smetiščih, v okolju oz. v naravi. 3. člen Aneksa št. 1 h KP je zato potrebno razlagati tako, da je koncesionar do plačila za opravljeno storitev upravičen le, če izkaže, da je gume, ki jih je zbral od uporabnikov in jih razvrščal, prevažal in skladiščil, oddal v predelavo osebi, ki IAG dejansko predeluje ali obnavlja z namenom ponovne uporabe. Kljub temu pa takšna določba koncesionarja ne omejuje v smeri, da bi moral IAG sam neposredno izročiti dejanskemu predelovalcu IAG. To lahko stori tudi preko posrednika, vendar pa mora v tem primeru zagotoviti sledljivost IAG od njihovega prevzema pa vse do oddaje dejanskemu pridelovalcu.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka s predloženimi listinskimi dokazi (mednarodni tovorni listi, seznam oddanih IAG, oddajnice, tehtalni listi, prim. 8. točko obrazložitve prvostopne sodbe) dokazala, da je v mesecu decembru 2007 E. dostavila 943.560 ton IAG. Nadalje je izkazala, da je E. v obdobju od 21. 11. 2007 do 11. 1. 2008 odpeljal v termično predelavo cementarni Č. 1.572,80 ton IAG. S predloženimi listinskimi dokazi pa tožeča stranka ni dokazala, da je družba E. cementarni Č. predala ravno 943.560 kg IAG, ki ji jih je v decembru 2007 dostavila tožeča stranka oz. da so bile v količini gum, ki jih je E. v obdobju od 21. 11. 2007 do 11. 1. 2008 odpeljal v termično predelavo cementarni, tudi gume tožeče stranke. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni predložila ustreznih listinskih dokazov, določenih v 3. členu Aneksa št. 1 h KP, s katerimi bi izkazala, da je upravičena do plačila koncesnine, kar pa še ne pomeni, da svoje obveznosti po KP in KA dejansko ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožeči stranki, da sta pravdni stranki v 3. členu Aneksa št. 1 h KP dogovorili zgolj način preverjanja izpolnitve obveznosti koncesionarja, to je način, na podlagi katerega koncedent preverja, ali je koncesionar zagotovil predelavo IAG. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da omenjeni pravili določata zgolj, katera dokazila bo koncendent praviloma, ne pa nujno, uporabil za preverbo izpolnitve obveznosti koncesionarja, kar pomeni, da lahko koncesionar izpolnitev obveznosti po KP dokazuje tudi na druge načine.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče A. S., sporazuma o dobavi, sklenjenega med tožečo stranko in E. (priloga A6), in iz računov, ki jih je družba E. tožeči stranki izstavila za v decembru 2007 prevzetih 943.560 ton IAG (priloge A82 in A83 s prevodom A268 in A269), prišlo do zaključka, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bilo 943.560 kg IAG, predanih E., dejansko oddanih v predelavo končnemu predelovalcu IAG. S tem pa je tožeča stranka po oceni prvostopenjskega sodišča dokazala, da je upravičena do plačila ustrezne koncesnine za predelavo IAG v višini 943.560 x 0,1338 EUR/1 kg IAG x 8,5 %, kar skupaj znese 136.979,43 EUR.

9. Aneks št. 1 h KP je v 3. členu določil, da se črta besedilo 17. člena KP in se ga nadomesti z novim, ki za primer iznosa IAG v države članice EU določa, da koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve gospodarske javne službe ravnanja z IAG na podlagi naslednjih dokazil o opravljenih storitvah: - kopije mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG, in - kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca, kot je račun predelovalca, s katerim predelovalec IAG potrjuje prevzem teh odpadkov, če mednarodnega tovornega lista iz prejšnje alineje ni potrdil predelovalec IAG.

Za predelovalca IAG se šteje oseba, ki v skladu s predpisi predeluje IAG ali jih obnavlja z namenom njihove ponovne uporabe.

10. Člen 4 Aneksa št. 1 h KP je določil, da se KP doda nov 17.a člen, ki se glasi: „Koncesionar predloži koncedentu račun skupaj z dokazili o predaji IAG predelovalcu odpadkov za vsak mesece posebej, najpozneje 30 dni po preteku zadnjega dneva v mesecu. Koncedent potrdi ali zavrne račun za plačilo storitev gospodarske javne službe v roku 8 dni od prejema računa. Koncedent potrdi obseg opravljeni storitev javne službe po ceniku storitev gospodarske javne službe ravnanja z IAG, če: - je iz priložene dokumentacije k zahtevku za plačilo storitev javne službe razvidno, da je prevzela IAG v predelavo oseba, ki ima za predelavo teh odpadkov dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z odpadki, ali obnavlja IAG v skladu s predpisi ,in - je iz priložene dokumentacije o oddaji IAG v predelavo ali obnavljanje razvidna količina prevzetih IAG, datum prevzema in ime ter podpis osebe, ki je predelovalcu IAG odgovorna za prevzem IAG“.

11. Iz povzetih določb Aneksa št. 1 h KP je razvidno, da je bila dolžnost tožeče stranke toženi stranki predložiti listino predelovalca o tem, da so bile IAG izročene predelovalcu IAG in ne komu drugemu (mednarodni tovorni list predelovalca ali prevzemni dokument predelovalca ali račun predelovalca).

12. Tožeča stranka je v mesecu decembru 2007 oddala E. 943.560 kg IAG, ki jih po ugotovitvah prvostopnega sodišča ni predelala sama, ampak je zagotovila predelavo v češki cementarni Č. (potrditvah tožeče stranke pa naj bi količinsko neopredeljen del predelala tudi v najetih obratih).

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka s takšnim ravnanjem ni zadostila pogodbenim obveznostim, določenim v 3. in 4. členu Aneksa št. 1 oz. v 17. in 17.a členu KP. Navedene določbe namreč jasno opredeljujejo, da mora koncesionar predložiti koncedentu listino, da je izročila IAG predelovalcu, in sicer kopijo mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG, in kopijo prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca, če mednarodnega tovornega lista ni potrdil predelovalec. Iz dokumentacije mora biti točno razvidna količina prevzetih IAG, datum prevzema ter podpis odgovorne osebe predelovalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila ustreznih listinskih dokazov, določenih v 3. členu Aneksa št. 1 h KP, in da s predloženimi listinskimi dokazi ni dokazala, da je E. cementarni Č. predal ravno 943.560 kg IAG, ki jih je v decembru 2007 dostavila tožeča stranka, saj ni mogoče zaključiti, da so bile v količini gum, ki jih je E. odpeljal v spornem obdobju v termično predelavo cementarni, tudi gume tožeče stranke. Do zaključka, da so bile sporne IAG predelane, je sodišče prve prišlo po zaslišanju priče A. S. na podlagi sklepanja, da je E. vse gume, ki jih je prejel od svojih dobaviteljev, oddal naprej v predelavo.

14. Pritožbeno sodišče se z razlago KP, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ne strinja. Določila (spremenjenega) 17. člena KP so bila jasna in je nanje tožeča stranka pristala s sklenitvijo KP. Določbe KP niso nasprotovale prisilnim predpisom niti splošnim načelom in jih je bilo zato treba izvrševati tako, kot so bile dogovorjene. Nobenega razloga ni bilo, da se s sredstvi razlage „omehčajo“ v korist tožeče stranke, ki svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Stranki sta se namreč sporazumeli, da je obveznost koncesionarja izpolnjena ne le, če koncesionar prevzame, zbere in odda v predelavo IAG, pač pa tudi, če predloži o tem listinske dokaze, določene v KP. Določila KP so jasna in se zato uporabljajo tako, kot se glasijo (prim. 1. odstavek 82. člena OZ). Zato tudi ni potrebna nobena dodatna razlaga, kot to želi prikazati tožnica z navedbami o namenu KP. Namen namreč zgolj sodoloča pomen pravila, kadar je mogočih več rešitev, medtem ko pomensko jasni znaki ne potrebujejo dodatne razlage. Glede na navedeno ni videti razloga za tolmačenje, da je obveznost koncesionarja izpolnjena že s samo oddajo IAG v predelavo, ker naj bi bil namen določbe 3. in 4. člena Aneksa št. 1 oz. 17. in 17.a člena KP le v dokazovanju sledljivosti, ki pa se lahko dokaže tudi na druge načine. Pogoj za veljavno izpolnitev pogodbene obveznosti po KP je predložitev v pogodbi določenih listin. Če koncesionar tega ne stori, pogodbenim obveznostim ne zadosti in zato ni upravičen do nasprotne izpolnitve.

15. Očitno je bilo, da so razmeroma stroga pravila za ravnanje z IAG skušala doseči, da bodo IAG resnično predelane ali uničene in da se zanesljivo zagotovi sledljivost poti IAG. S tem se je tudi preprečevalo, da bi se IAG prenašale od enega do drugega imetnika, in da bi se potem za njimi nemara zabrisala sled, še preden bi bile uničene. Takšen objektivni pogodbeni namen pa ni dopuščal takšnega ravnanja, kot je bilo ugotovljeno v danem primeru: izročitev IAG E., ki ni bil predelovalec, in šele potem v naslednjem koraku predelovalcu, brez predložitve zahtevanih listin. Nenazadnje bi tožeča stranka lahko izročila IAG E., če bi se potrudila in priskrbela vse listine, ki so bile izrecno predvidene za takšen primer v 3. členu Aneksa št. 1 h KP (tako tudi VSL sodba I Cpg 1238/2012).

16. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in na podlagi 358. člena ZPP prvostopenjsko sodbo delno spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ki se nanaša na IAG, predane E., to je za glavnico 136.979,43 EUR s sorazmernim delom obračunanih zakonskih zamudnih obresti v znesku 1.212,54 EUR, skupaj 138.191,97 EUR in z nadaljnjimi procesnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

17. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v tem delu tožeča stranka ne more uspeti niti na podlagi neupravičene pridobitve (190. člen OZ in nadaljnji). Za neupravičeno pridobitev gre, kadar je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, to je, kadar je del premoženja ene osebe prešel na kakršen koli način v premoženje drugega, pa ta prehod ni imel temelja v pravnem poslu ali zakonu. V konkretnem primeru pa za zagotovitev predelave IAG obstaja pravni temelj, to je KP z aneksi, in v kolikor bi tožeča stranka pravilno izpolnila svoje obveznosti, bi prišla do poplačila svoje terjatve na podlagi navedene pogodbe. Zato ni mogoče govoriti o obogatitvi brez pravnega temelja. Tožbeni zahtevek je na tej podlagi nesklepčen.

18. V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti, in sicer v tistem delu, ki se nanaša na nesporne storitve predelave IAG na območju Republike Slovenije, in sicer 473.980 kg za znesek 68.809,10 EUR z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do vložitve tožbe v znesku 609,12 EUR, skupaj 69.418,29 EUR, z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi, vloženi dne 19. 6. 2009, navedene storitve obravnavala kot nesporne. Pritožila se je sicer zoper sodbo v celoti, vendar brez konkretnih pritožbenih navedb v zvezi z IAG, predelanimi v Sloveniji. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem delom zahtevka pritožba konkretno ne napada. Sodišče druge stopnje je zato sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP) in ker kršitev ni našlo, je sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve o pravdnih stroških (prim. drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela s 33,44 % svojega zahtevka, zato ji gre tudi sorazmerni del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). V odmero stroškov prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ni posegalo. Tožena stranka priglašenih stroškov ni specificirala v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (prim. prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT), zato je njen stroškovnik šteti za nespecificiran, v posledici česar ji stroškov ni mogoče priznati (prim. drugi odstavek 163. člena ZPP). Enako velja tudi za priglašene stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).